Jedro

Rok, določen v tretjem odstavku 16. člena ZIUOOPE, ni prekluziven, temveč instrukcijski, saj gre za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je organ zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka). Hkrati je še sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik sporne vloge (za delavko A. A.) ni vložil v 15 dnevnem roku, ki ga v prvem odstavku 16. člena določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE). Zaradi zamude roka je tožnikovo vlogo zavrgel v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ta z izpodbijanim sklepom kršil določbo tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE, saj o njegovi vlogi ni odločil v petnajstih dneh od prejema vloge, ampak šele v osemdesetih. Zaradi navedenega je bil sam oškodovan, saj bi, kolikor bi organ ravnal zakonito, lahko novo vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas oddal že 30. 7. 2020 in delavki odredil delo s skrajšanim delovnim časom z dnem 15. 7. 2020. Navaja tudi, da je glede prepozno vložene vloge organ ravnal zakonito. Sodišču tako predlaga, naj ugotovi, da ima zaradi nezakonitega ravnanja organa pravico do subvencije za tam navedeno zaposleno delavko za polni delovni čas, ki ji je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, in sicer da ta opravlja delo s skrajšanim delovnim časom od 15. 7. 2020 do 31. 12. 2020 ter da organu naloži, da je z njim dolžan skleniti pogodbo o subvencioniranju. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi priznava, da je predmetno vlogo vložil prepozno. Ostale tožnikove navedbe pa niso utemeljene. Sporni 15-dnevni rok je instrukcijske narave, pri čemer je imel tožnik možnost, da bi v primeru zamude na strani toženke vložil tožbo zaradi molka organa. Ne glede na njeno ravnanje je imel tožnik možnost oddati tudi novo vlogo, tj. za obdobje od 1. 7. 2020 dalje. Navaja še, da je tožnik za isto delavko 7. 10. 2020 vložil novo vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa, in sicer za obdobje od 24. 9. 2020 do 31. 12. 2020, o kateri je organ s sklepom že pravnomočno odločil; 28. 10. 2020 pa sta sklenila tudi pogodbo o subvencioniranju. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podredno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene razloge. Dodatno pa navaja, da sta roka iz prvega in tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE prekluzivna in da je bilo njegovi vlogi za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa za tam navedeno delavko za obdobje od 24. 9. 2020 do 31. 12. 2020 ugodeno. Zato modificira tožbeni zahtevek tako, da sodišču predlaga, naj ugotovi, da ima zaradi nezakonitega ravnanja organa pravico do subvencije za tam navedeno zaposleno delavko za polni delovni čas, ki ji je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, in sicer da ta opravlja delo s skrajšanim delovnim časom od 15. 7. 2020 do 23. 9. 2020 ter da organu naloži, da je z njim dolžan skleniti pogodbo o subvencioniranju. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Na naroku za glavno obravnavo sta tožnik in toženka vztrajala pri že podanih navedbah.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 14. 10. 2021 sprejelo sklep I U 1702/2020-12, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Zahtevnega pravnega vprašanja pa ne predstavlja niti sporno vprašanje, ali je rok iz tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE instrukcijske narave oziroma ali je imela toženkina zamuda tega roka pri izdaji izpodbijanega sklepa za posledico njegovo nezakonitost. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

8. Ob tem sodišče izpostavlja, da stranki na naroku za glavno obravnavo 17. 11. 2021 na izrecno vprašanje sodnice nista podali nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi.

**Glede datuma odločitve sodišča**

9. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožniku in toženki vročen 25. 11. 2021. To pomeni, da je ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 1. 12. 2021. **Dokazni sklep**

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, predložene v sodnem postopku, tj. listini, ki jih je v sodni spis vložil tožnik (prilogi A1 in A2) ter vse listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Uvodoma sodišče v zvezi z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, da tožnik ne izpodbija upravnega akta, zaradi česar naj sodišče predmetno tožbo zavrže, pojasnjuje, da tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep izrecno dovoljuje tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE3. Toženka pa razlogov, zakaj naj po njenem mnenju v primeru izpodbijanega sklepa ne bi šlo za upravni akt, tudi ni konkretizirala. Zato je predmetno tožbo vsebinsko presojalo.

13. Predmet tega upravnega spora je odločitev organa, s katero je ta zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je bil eden od ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19) v gospodarstvu, vključen pa je bil v t.i. tretji protikoronski zakon (ZIUOOPE).

14. Upoštevaje izpodbijani sklep in navedbe tožnika ter toženke med strankama tega postopka ni sporno, da je tožnik predmetno vlogo za delavko A. A. vložil 13. 7. 2020, tej pa je delo s skrajšanim delovnim časom odredil z dnem 2. 6. 2020. Sporno pa je vprašanje, ali je rok iz tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE prekluzivne narave oziroma ali je imela zamuda tega roka s strani toženke pri izdaji izpodbijanega sklepa za posledico njegovo nezakonitost. 15. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi sporno vlogo vložil pravočasno, tj. v zakonsko določenem roku. V tožbi celo zatrjuje, da je organ glede prepozno vložene vloge ravnal zakonito. Zato se sodišče s presojo okoliščine, ali je bila ta vložena pravočasno, ni ukvarjalo.

16. Tožnikov ugovor, da je rok, določen v tretjem odstavku 16. člena ZIUOOPE4, prekluziven, pa ni utemeljen. Po svoji naravi je ta instrukcijski, saj gre za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi5 in pravni teoriji6 na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. 17. Res je sicer, da je organ izpodbijani sklep izdal 29. 9. 2020, kar je več kot dva meseca po vložitvi tožnikove vloge, vendar to po presoji sodišča ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Če organ namreč ne odloči v predpisanem roku, ima stranka vseeno možnost, da odločitev izposluje z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, to je s pritožbo oziroma s tožbo zaradi molka organa (glej 28. člen ZUS-1), pri čemer tožnik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, da bi takšna pravna sredstva uporabil. Tako tudi njegove navedbe, da mu je bila, ker organ ni odločil v predpisanem roku, povzročena škoda, na odločitev sodišča v tem upravnem sporu zoper izpodbijani sklep ne morejo vplivati.

18. Po navedenem sodišče zaključuje, da so tožbene navedbe neutemeljene, zato je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

_K II. točki izreka_

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Ta določa, da Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje o vlogi iz prvega odstavka tega člena odloči s sklepom v 15 dneh od prejema vloge. Zoper sklep ni pritožbe, možen pa je upravni spor. 4 V skladu z navedeno določbo Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (tj. toženka) o vlogi iz prvega odstavka tega člena odloči s sklepom v 15 dneh od prejema vloge. 5 Npr. sodbi Upravnega sodišča III U 199/2020-9 z dne 11. 3. 2021 in I U 1527/2020-10 z dne 20. 7. 2021. 6 Primerjaj E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2017, stran 197.