Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno razložilo določbo čl. 56 KZS.

Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja, da kdo "seže po nevarnem orodju ali po kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" ne obstoji takrat, ko storilec vzame v roko tako sredstvo, temveč takrat, ko z njim napravi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil. Konkretna nevarnost kot posledica tega izvršitvenega dejanja pa je izražena takrat, ko se vsak čas lahko pričakuje nastanek kakršnekoli telesne poškodbe. V izreku obtožnega predloga opisano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja po čl. 56 KZ RS in zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre le za kaznivo dejanje po čl. 64 KZ RS in da zato javni tožilec ni upravičeni tožilec.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 2. tč.

349. čl. ZKP zavrnilo obtožbo zoper obd. Š.J. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru ali pretepu po čl. 56 KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izreklo zavrnilno sodbo zato, ker je ocenilo, da dejanje, opisano v izreku obtožnega predloga javnega tožilca, nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim sredstvom pri pretepu ali prepiru po čl. 56 KZ RS, temveč le znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 64. čl. KZ RS, pregon storilca slednjega kaznivega dejanja pa se začne na zasebno tožbo. Pritožba pa utemeljeno izpodbija tako odločitev sodišča prve stopnje. Očitno je, da sodišče prve stopnje nepravilno razlaga določbo čl. 56 KZ RS. To kaznivo dejanje je uvrščeno v skupino kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Stori ga tisti, ki med pretepom ali prepirom, v takih okoliščinah je storilec praviloma razburjen in je njegova zmožnost obvladovanja zmanjšana, seže po nevarnem orodju ali orožju. Izraz "segati" pa ne pomeni vzeti tako orodje ali orožje v roko, temveč bo za tako izvršitveno dejanje šlo takrat, ko storilec s takim sredstvom napravi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil. Konkretna nevarnost kot posledica tega izvršitvenega dejanja pa je izražena takrat, ko se vsak čas lahko pričakuje nastanek telesne poškodbe pri oškodovancu. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po čl. 64 KZ RS pa je uvrščeno v skupino kaznivih dejanj zoper svoboščine in pravice človeka in občana. Posledica tega kaznivega dejanja je ogrožanje osebne varnosti druge osebe. To kaznivo dejanje bo podano takrat, ko se oškodovanec zaradi ravnanja oškodovanca čuti ogroženega in ni potrebno, da je podana konkretna nevarnost za nastanek telesne poškodbe. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu javnega tožilca pa izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil s tem, ko je med prepirom z dvema sosedoma začel z neposredne bližine proti njima zamahovati s sekiro dolžine rezila 10 cm, zaradi česar sta se oba v izogib udarcem morala celo umakniti. V takem opisu ravnanja obdolženca pa so nedvomno podani vsi znaki kaznviega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po čl. 56 KZ RS. Pa tudi, če bi bila ocena sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru le za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, pravilna, ne bi bilo podlage za izrek zavrnilne sodbe, saj iz opisa izhaja, da je dejanje storjeno proti več osebam in bi ga bilo potrebno opredeliti po II. odst. 64. čl. KZ RS. Za pregon storilca takega kaznivega dejanja pa je pristojen javni tožilec. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tekel postopek brez obtožbe upravičenega tožilca, ni zakonita. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo rzaveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi nepravilno poučilo oškodovance o pravici do prevzema pregona.

Oškodovanec lahko od javnega tožilca prevzame pregon le, če javni tožilec kot upravičeni tožilec odstopi od pregona ali ne začne pregon. O pravici do prevzema pregona po izreku zavrnilne sodbe je sodišče dolžno oškodovanca poučiti le, če je bila zavrnilna sodba izrečena zato, ker je javni tožilec na glavni obravnavi umaknil obtožnico (3. tč. 349. čl. ZKP) in še to le v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, ker nanjo ni bil v redu povabljen.