Jedro

Treba je izhajati iz besedila prvega odstavka 76. člena SPZ in ne (le) iz naslova člena in določbo razumeti tako, da mora iti za dela, ki so nujna in ki jih ni mogoče opraviti drugače kot preko sosedovega zemljišča. Besedilo prvega odstavka 76. člena SPZ ne daje opore stališču, da se nanaša le na vzdrževalna dela na že obstoječih objektih, ne pa za novogradnje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej dovolilo spremembo tožbe z dne 21.3.2013 in 22.3.2013 (I. točka izreka).

2. Tožencema je nadalje (v II. točki izreka) naložilo, da sta v roku 30 dni dolžna dopustiti: - da tožnice preko njihovih izvajalcev začasno uporabijo streho stanovanjskega objekta tožencev, tako, da le ti stopijo na streho stanovanjskega objekta tožencev, ki jo pred tem zavarujejo, in izvedejo v približni dolžini 14,7 metra in v celoti višini zidu toplotno in zvočno izolacijo ter fasado v skupni debelini največ 2,5 centimetra na stanovanjskem objektu tožnic, omenjena dela pa morajo izvesti v roku 14 dni in - začasno uporabo dela zemljišča tožencev parc. št. 1535/7, k.o. X., ob jugozahodnem delu ob njunem stanovanjskem objektu tako, da lahko izvajalci tožnic postavijo na tem delu zemljišča tožencev fasadni oder tlorisa 3x1,2 metra in višine 6 metrov, izvedejo celotno sanacijo fasade, to je namestitev toplotne in zvočne izolacije zidu ter fasade na tem delu stanovanjskega objekta tožečih strank v približni dolžini 2,5 metra in približni višini 6 metrov ter taki skupni debelini, da se bo nameščena izolacija in fasada poravnala z že obstoječo fasado na tem delu hiše tožečih strank, pri tem pa ta dela ne smejo trajati več kot 7 dni.

3. Tožnicam je sodišče še naložilo (V. točka izreka), da morajo tožencema zaradi vznemirjanja njune lastninske pravice plačati za vsak dan izvedbe del nadomestilo v višini 150,00 EUR na dan, kar morajo plačati najkasneje v 15 dneh po zaključku del (v primeru zamude s plačilom pa od 16. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila) ter po uporabi nepremičnino tožencev vzpostaviti prejšnje stanje. Kar so tožnice zahtevale več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

4. V III. točki izreka je sodišče zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala, da so tožnice dolžne pred izvedbo vremenske zaščite zidu in fasade zavarovati nepremičnino tožencev tako, da: a) izdelajo strešni gradbeni oder širine 0,8 metra, dovoljene obremenitve 2kN/m2, dolžine 14,7 metra 1 meter visoko varnostno ograjo z zunanje strani obdanega z gradbeno PVC folijo proti padanju lepilnega materiala; streho zavarujejo tako, da odkrijejo za pritrditev konusnih konzol 20 m2 strešnikov, zaščitijo to površino z gradbeno folijo, izdelajo 4 nosilne konusne konzole z oporo za ograjo na ravnem delu strehe, nagib 15 stopinj, izdelajo tri nosilne ravne konzole z oporo za ograjo na ravnem delu strehe, nagib 15 %, ograjo v višini 1 meter in dolžini 16 tekočih metrov; postavijo leseni pod površine 20 m2; zaščitijo v dolžini 15 metrov bakrene obrobe z lepilnim trakom, oblečejo pod in ograjo z gradbeno folijo, vse skupaj površine 30 m2; mehansko in s pomočjo folije zaščitijo dimnik in zračnik, namestijo delovni pod za zavarovanje v dolžini 3 metre na zahodnem delu strehe, nagib 30 % in izvedejo vsa druga dela potrebna za ustrezno zavarovanje nepremičnine tožencev (tožnikov po nasprotni tožbi).

in

b) na jugozahodnem delu nepremičnine namestijo cevni gradbeni oder v izmerah 3 x 1,2 x 6 metrov obdan z gradbeno folijo proti padanju gradbenega materiala in sicer tako, da znaša površina 3 m x 6 m odra 18 m2, na 8 m2 zaščitijo keramični pod na terasi pred kuhinjo na zemljišču tožencev ob neposrednem stiku s stanovanjsko stavbo K. z OSB ploščami, zaščitijo 24 m2 zelenice kot vplivnega območja z gradbeno folijo, zaščitijo kuhinjsko okno z 8 m2 gradbene folije, zaščitijo 6 m2 fasade in izvedejo vsa druga dela, potrebna za ustrezno zavarovanje nepremičnine tožencev (tožnikov po nasprotni tožbi) ter po zaključku del vremenske zaščite zidu in fasade vzpostavijo uporabljeno streho in zemljišče tožečih strank v stanje pred zavarovanjem nepremičnine in izvedbo del, vse v 15-tih dneh pod izvršbo.

Če tožnice ne izpolnijo zahtevka iz točke a in b, lahko toženca na stroške tožnic strank izvedeta vsa dela iz točke a in b tožbenega zahtevka sama, na stroške tožnic, v 15 dneh in pod izvršbo.

5. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (IV. točka izreka), s katerim sta toženca zahtevala, da jima za prej opisana dela tožnice plačajo 1.624,00 EUR.

6. Sodišče je zavrglo nasprotno tožbo (VI. točka izreka) v delu, kjer sta toženca zahtevala, da tožnice na svoje stroške za čas izvedbe del zagotovijo stalen strokovni nadzor in imenujejo odgovornega nadzornika del, sicer ga lahko imenujeta sama na stroške tožnic.

7. Sodišče je odločilo še o stroških pravdnega postopka (VII. in VIII. točka izreka) in ugodilo predlogu tožencev za zavarovanje dokazov tožencev (IX. točka izreka).

8. Proti navedeni sodbi (1) sta se pritožili obe stranki.

9. Tožnice sodišču očitajo napačno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker jim je sodišče dopustilo izdelavo toplotne in zvočne izolacije zidu ter fasade v skupni debelini največ 2,5 centimetra, višji tožbeni zahtevek (razliko do zahtevanih 7 centimetrov) pa zavrnilo. Menijo, da je sodišče napačno razumelo pravni standard nujnega dela iz 76. člena SPZ, ki ni vezan na meritorno ocenjevanje nujnosti izven pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Sodna praksa je v analognih primerih uporabe tuje nepremičnine že zavzela stališče, da pravdno sodišče ne ugotavlja upravne dovoljenosti nameravane gradnje niti lastništva prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo, glede istovrstnosti notranje in zunanje izolacije pa, da notranja izolacija stene objektu ne nudi istovrstne zaščite kot zunanja fasada objekta. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca A., da nedokončana dela obsegajo izdelavo zaščite zidu s termično izolacijo in površinske premaze, izolacija pa je lahko debela do stavbne črte ali za celotno dilatacijo. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je navedel, da je termično izolacijo mogoče enakovredno izdelati tudi z notranje strani zidu na podstrešju in da je hipotetična ocena odmika od meje 2,5 cm. Namen tožnic, da položijo enako fasado, kot je na preostalem delu hiše, je hipotetično označil za tehnično sprejemljivo, vendar le do prisojene debeline. Nasprotno strokovno stališče izhaja iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja s projektno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je predvidena debelina fasadnega sloja 10 cm. Tožnice so v postopku pridobile mnenje energetskega svetovalca, iz katerega izhaja, da je po strokovnih kriterijih zunanje stene treba toplotno izolirati na zunanji strani, le v izjemnih primerih se toplotna izolacija polaga znotraj. Prvostopno sodišče se do teh navedb ni opredelilo, in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je sodišče zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do izvedenčevih stališč, da je izolacija v debelini 10 centimetrov splošna rešitev, čeprav iz gradbene dokumentacije jasno izhaja, da se ta splošna rešitev nanaša prav na sporno nepremičnino tožnic. Ker si podatki o odločilnih dejstvih, kot jih predstavlja izvedenec, sodišče pa jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema ter jim sledi in podatki iz spisovne dokumentacije, očitno nasprotujejo, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi procesnih določb dokazovanja ponoviti z novim izvedencem. Tožnice vztrajajo, da izvedenec gradbene stroke za določitev posestne meje ni pristojen in nima ustreznega znanja. Opozarjajo še na pravilno a ne zapisano materialno procesno vodstvo sodišča na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je zavzelo pravno stališče, da bi tožbeni zahtevek utegnil biti utemeljen tudi do debeline 10 centimetrov, ravno zato, ker tako izhaja iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja in pripadajoče projektne dokumentacije tožečih strank. V tem delu gre zato tudi za sodbo presenečenja.

10. Toženca najprej menita, da 76. člen SPZ ne predstavlja temelja za dovolitev spornih del in da je ta člen namenjen drugim življenjskim situacijam in da je pravna argumentacija sodišča napačna. Ne glede na to, ali se sodišče spušča v vsebino gradbenega dovoljenja ali ne, je za konkreten primer vendarle pomembno, da pravnomočno gradbeno dovoljenje ni predvidevalo gradnje s sosednje nepremičnine. Soglasje soseda zaradi tovrstne gradnje ni bilo v upravnem postopku niti zahtevano. Določbo 76. člena SPZ je treba uporabljati restriktivno. Širitev pojma vzdrževalna dela na novogradnjo je nedopusten obid SPZ in prekoračuje namen zakonodajalca. Zmotno je stališče sodišča, da so upravna dovoljenja potrebna zgolj zaradi varovanja javne koristi in brez njih posegov v prostor investitor ne more vršiti in da SPZ med pogoje za izvedbo del za začasno uporabo sosednje nepremičnine ne uvršča upravnega dovoljenja za izvedbo del. Res gre za civilnopravni zahtevek za dosego zasebne koristi, vendar pa za gradnjo veljajo posebni predpisi, na uporabo katerih je sodišče vezano na podlagi 13. člena ZPP. Izvedba gradnje z nepremičnine tožencev ni predvidena v gradbenem dovoljenju, katerega sestavni del je projektna dokumentacija. Tožnice želijo s sodnim postopkom mimo upravne odločbe dela izvesti s tuje nepremičnine. Zmotno je naziranje sodišča, da gre za povsem ločen civilni institut, ki je neodvisen od upravnega dovoljenja. Pogoje za graditev objektov določa prvi člen ZGO-1, drugi člen pa v točki 12.2 določa neskladno gradnjo. V konkretnem primeru želijo tožnice dokončati neskladno gradnjo z uporabo nepremičnine tožencev, sodišče pa šteje, da to ni relevantna okoliščina. Takšna pravna logika pomeni dopustitev zlorabe civilnopravnega instituta. Sodišče bi moralo uporabiti tako 12., 73. in 76. člen SPZ. Gradnja fasade na JZ strani in izdelava toplotne in zvočne izolacije zidu ter fasade ne predstavlja vzdrževanih del temveč gradbena dela na novogradnji. Vzdrževalna dela definira 10. točka 2. člena ZGO-1D in teh izrazov sodišče v civilnem postopku ne more tolmačiti drugače, kot to določa specialni predpis. Ena odločba (VSL II Cp 2020/2011) ne predstavlja ustaljene sodne prakse. 76. člen SPZ je umeščen v poglavje oddelka z naslovom sosedsko pravo. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da del na hiši tožnic strank ni mogoče izvesti drugače kot preko strehe in zemljišča toženih strank. Toženca sta več opozarjala, da je bilo mogoče izvesti toplotno izolacijo, če bi jo izvedle v času gradnje in to iz svoje nepremičnine. Sedaj ko so tožnice gradnjo zaključile, pa notranje toplotne izolacije ni več mogoče izvesti brez težav iz notranjosti zgradbe tožnic. Njihovo ravnanje dokazuje, da dela niso nujna. Sodišče je mimo ugotovitev izvedenca, ki jih je sicer sprejelo, ugotovilo, da termična izolacija ni nujno potrebna, ker ni po načrtih, saj je bil predviden le zid. Izvedenec je kategorično vztrajal, da bi izolacija na zunanji strani šla čez medposestno mejo in da je tehnično izolacija nepotrebna. Če pa je nekaj nepotrebno, potem tudi ne more biti nujno. Tudi to je povzelo sodišče, vendar je odločilo ravno nasprotno. Obrazložitev sodbe v 24., 25., 26. in 27. točki je v nasprotju z izrekom, kjer je v II. točki sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in toženim strankam naložilo, da morata dopustiti izvedbo v približni dolžini 14,7 m2 in v celotni višini zidu toplotno in zvočno izolacijo zidu. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da je izrek v nasprotju z razlogi. Tudi obrazložitev v 29. točki je v nasprotju z izrekom. Sodišče je pravilno ugotovilo nepotrebnost del, kljub temu pa napačno zaključilo, da se izvede toplotna in zvočna izolacija. Sodišče je v izreku dovolilo poleg izdelave fasade še celotno toplotno in zvočno izolacijo zidu, kar je v nasprotju z obrazložitvijo in ne izhaja iz listin v spisu, saj je izvedenec ugotovil, da je nujen le sloj vremenske zaščite. Napačen je tudi zaključek v 33. točki obrazložitve, ker je objekt, sicer dovoljen v mejah gradbenega dovoljenja, vendarle nov objekt. Po ZGO je nadzidava novogradnja.

11. Toženca izpodbijata tudi zavrnitev primarnega in podrejenega zahtevka po njuni nasprotni tožbi. Zavrnitvi njunega zahtevka za točno določeno strokovno izvedeno zaščito njune nepremičnine v času izvedbe del, je oprta na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in izrazito pristranska. Brez pobude sodišča, dane na ogledu na kraju samem, da naj toženca vložita ustrezno tožbo za zavarovanje svojih pravic (kar seveda ni v zapisniku), toženca nasprotne tožbe ne bi vložila. Štela sta, da sodišče v smislu odprtega sojenja želi spor rešiti celovito. Iz tožbe ne izhaja, kako bodo tožnice objekt zavarovale, temveč je zapisano le, da ga zavarujejo. Nikjer ni določeno, da se lahko stopa samo nujno potreben del strehe. Po določbah SPZ imata toženca pravico zahtevati čim manjše vznemirjanje in ne čim večje, kar je dovolilo sodišče. Sodišče je dovolilo uporabo celotne strehe kot tudi celotnega jugozahodnega dvorišča oziroma atrija, čeprav za kaj takega ni potrebe, kar je potrdil tudi izvedenec. V tem delu je sodišče odločilo v nasprotju s 73. členom SPZ. Toženca sta prepuščena dobri volji tožnic, kje po strehi se bo dostopalo, kakor tudi kje se bodo nosile konzole pred kuhinjsko okno tožencev ipd. Sodišče je namerno spregledalo trditve tožencev, da jima je že z dosedanjim delom gradbenih izvajalcev tožnic nastala škoda, saj so izvajalci odprli stensko izolacijo ter del strešne kritine, jo izpostavili dežju, poškodovali kritino, polomili strešnike in je prišlo do zamakanja. Med strankama je teklo kar nekaj pravd in kazenskih postopkov, zato ni zaupanja, da bodo izvajalci tožnic skrbni. Z nasprotnim tožbenim zahtevkom toženi stranki želita preprečiti prekomeren poseg v svojo lastnino. Dejansko stanje je sodišče pomanjkljivo ugotovilo. Ene fotografije so sodišče prepričale, druge pa ne, saj jih ni niti dokazno ocenilo. Dokazni standard je prenizek, da bi sodna odločba v tem delu lahko ostala v veljavi. Izvedenec je preložil odgovornost za morebitne poškodbe na izvajalca del, zaščito pa predlagal v nasprotju z veljavnimi predpisi. Toženca se nadalje ne strinjata z višino odmerjenega nadomestila. Sodišče je 150,00 EUR na dan ob dovoljenih 10 urah dnevno ocenilo kot zadostno, saj naj ne bi bilo potrebno, da sta navzoča oba toženca ves čas izvajanja del, češ da ni v interesu tožnice ali njenih izvajalcev, da povzročijo kakršnokoli škodo, saj jo bodo morali povrniti. Toženca menita, da postopek zavarovanja dokazov ni v nobeni neposredni zvezi z nadomestilom, in je v tem delu argumentacija sodišča nerazumljiva in nelogična. Toženca bosta v vsakem primeru med izvedbo del motena v mirni posesti svoje nepremičnine, ves čas izvajanja del bo možen dostop nepoklicanih na njuno nepremičnino in motena njuna zasebnost. Po njuni strehi bodo hodile neznane osebe, po vrtu in lepo urejenem atriju bodo odpadki, ostanki materialov, zelenica in atrij bosta neuporabna, umazana in prašna. Sodišče je določilo plačilo namestila za vsak dan izvedbe dovoljenih del, tožbeni zahtevek pa se je glasil na plačilo za vsak dan izvedbe del, kar pomeni tudi plačilo za dneve, ko bi tožeči stranki prekoračile dovoljeni čas za izvedbo. Samo tako bi bile tožnice motivirane in zainteresirane za takojšni zaključek del. Tožeče stranke za prekoračeni rok niso dolžne plačati nobenega nadomestila, zato je ta odločitev zmotna. Posledično toženca izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

12. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Toženca sta na pritožbo tožnic odgovorila in prerekala njihove trditve, slednje pa na pritožbo tožencev niso odgovorile.

13. Pritožba sta neutemeljeni.

14. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obeh pritožbah zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. S številnimi očitki o nasprotjih med izrekom in obrazložitvijo, protispisnosti in izostanku opredelitev sodišča do relevantnih dejstev obe stranki pravzaprav izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki glede na naravo stvari povsem razumljivo temelji zlasti na izvedenskem mnenju, kar je sodišče prve stopnje posebej poudarilo v 15. točki obrazložitve.

15. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 76. členu (z naslovom „vzdrževalna dela“) določa, da lastnik nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, lahko začasno uporabi sosednjo nepremičnino zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Po uporabi mora na sosednji nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje. Na zahtevo lastnika nepremičnine, ki jo je začasno uporabil, mora plačati primerno namestilo. Pred začetkom del je treba ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika ali posestnika tuje nepremičnine.

16. Glede spornega vprašanja, ali je navedena določba ustrezna podlaga za tožbeni zahtevek tožnic, se pritožbeno sodišče strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo na stališče teorije (2), ki poudarja, da je naslov člena preozek. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je treba izhajati iz besedila prvega odstavka 76. člena SPZ in ne (le) iz naslova člena in določbo razumeti tako, da mora iti za dela, ki so nujna in ki jih ni mogoče opraviti drugače kot preko sosedovega zemljišča. Besedilo prvega odstavka 76. člena SPZ ne daje opore stališču tožencev, da se nanaša le na vzdrževalna dela na že obstoječih objektih, ne pa za novogradnje, za kar gre v obravnavanem primeru.

17. Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 12., 73. in 76. člena SPZ pa višje sodišče ugotavlja naslednje. Sosedsko pravo določa civilnopravne lastninske omejitve zaradi doseganja dobrososedskih odnosov ob čim doslednejšem upoštevanju interesov lastnika nepremičnine, na katero sega omejitev. Namen sosedskega prava je določen v 73. členu SPZ (3), ki je hkrati konkretizacija splošnega pravila prepovedi zlorabe pravic iz 12. člena SPZ (4). Določba 76. člena SPZ spada med tiste določbe sosedskega prava, ki dopuščajo lastniku ene nepremičnine, da pod določenimi pogoji uporablja sosednjo nepremičnino, lastnik le-te pa mora tak poseg trpeti. Ker gre za omejitev lastninske pravice, se mora take posege obravnavati restriktivno, kot to pravilno poudarjata toženca, kljub temu pa je treba najti ravnotežje med individualističnimi interesi lastnika nepremičnine, na katero se posega, in interesi lastnika sosednje nepremičnine. Pravice obeh morajo biti izravnane. Interpretacija besedila 76. člena SPZ, ki jo ponuja sodišče prve stopnje (in se pritožbeno sodišče z njo strinja) je v skladu z navedenimi izhodišči sosedskega prava in ne gre za spregled določb SPZ o zlorabi pravic.

18. Tožnice so svoj zahtevek utemeljevale tudi na pravno poslovni podlagi, Pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1980, ki so jo pravdne stranke nesporno sklenile s tedanjo K. pred začetkom gradnje. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje (točka 37), ki je štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na tej podlagi. Toženca sta se tudi pogodbeno zavezala, da bosta omogočila lastnikom sosednjih parcel popravljanje in vzdrževanje fasad in napuščev, ki mejijo ali segajo v njihovo zemljišče. Ta pogodba je bila podpisana v času, ko so bili predvideni le pritlični objekti, zato je logično, da uporaba strehe ni mogla biti vključena. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tudi to pogodbeno določilo realizacija načel sosedskega prava. Sosedsko pravo ureja sosedska razmerja, ki izhajajo iz dejstva sosedstva nepremičnin različnih lastnikov (5), ta razmerja pa se s časom spreminjajo, v konkretnem primeru zaradi spremembe zazidalnega načrta, ki je dovolil nadzidavo objekta. Da je treba pogodbene zaveze tolmačiti v skladu z namenom, pa je povedalo že sodišče prve stopnje.

19. Zmotno je stališče tožencev, da je sodišče v konkretnem sporu na podlagi 13. člena ZPP vezano na posebne predpise o gradnji, zlasti na relevantne določbe ZGO-1 oziroma na gradbeno dovoljenje, katerega sestavni del je projektna dokumentacija, ki gradnje z uporabo sosednje nepremičnine tožencev ne predvideva. Ni se sicer mogoče povsem strinjati s stališčem sodišča prve stopnje (točka 19 obrazložitve), da pri obravnavi zahtevkov iz 76. člena SPZ upravna dovoljenost nameravane gradnje niti lastništvo prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo (6) in s tem tudi gradbeno dovoljenje (nikoli) ni pomembno (7). V obravnavanem primeru dovoljenost gradnje ni sporna, saj so tožnice pridobile gradbeno dovoljenje. Zaradi varstva zasebnopravnega interesa imajo lastniki sosednjih nepremičnin pravico udeleževati se upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja. To pravico sta izkoristila tudi toženca, ki sta nameravani gradnji nasprotovala zaradi posledic gradnje, ne pa, ker se ne bi strinjala z načinom gradnje oziroma zaradi morebitne uporabe njune nepremičnine pri gradnji. Vprašanje načina izdelave fasade (ki je sicer predvidena v PGD projektu) v upravnem postopku sploh ni bilo obravnavano, zato tudi ni moglo biti dopuščeno z gradbenim dovoljenjem. Sodišče torej v smislu, kot ga zatrjujeta toženca, na gradbeno dovoljenje v predmetnem postopku ni vezano.

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre za neskladno gradnjo (8), saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da višina novogradnje ne dosega višin, navedenih v PGD projektu. Prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP) je pritožbena trditev, da bi tožnice lahko toplotno izolacijo lahko izdelale že med gradnjo, sedaj, ko je gradnja zaključena, pa tega ni več mogoče izvesti iz notranjosti zgradbe tožnic. Toženca sta med postopkom (pravočasno) trdila le, da bi lahko tožnice sporna dela opravila s svoje nepremičnine, če ne bi z gradnjo presegle dovoljene višine nadzidave. Ta očitek pa je izvedenec A. prepričljivo ovrgel (list. št. 187; tč.3).

21. Da s tožbo zahtevanih del na hiši tožnic ni mogoče izvesti drugače kot s strehe in zemljišča tožencev je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, zlasti na podlagi izvedenskega mnenja pa tudi z ogledom na kraju samem. Toženca tega zaključka ne moreta omajati z že prej omenjeno pritožbeno trditvijo, da bi tožnice lahko toplotno izolacijo lahko izdelale že med gradnjo. Neutemeljen je tudi očitek tožencev, da je sodišče v nasprotju z mnenjem izvedenca dovolilo poleg izdelave fasade tudi izvedbo celotne toplotne in zvočne izolacije zidu. Izvedenec je v tem postopku večkrat decidirano pojasnil, da je nujna le zaščita zidu pred vremenskimi vplivi, toplotno izolacijo pa je mogoče izdelati tudi z notranje strani. V izreku sodbe je sicer res zapisano „...toplotno in zvočno izolacijo zidu ter fasado...“, vendar je skupna debelina teh slojev omejena na 2,5 cm, ravno zato, ker po mnenju izvedenca nujno potreben sloj vremenske zaščite (in ne izolacije) ne bo presegel 2,5 cm, s tem pa tudi ne bo presežena medposestna meja 5 cm dilatacijskega prostora in ne bo poseženo v prostor tožencev. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče s takim izrekom dovolilo uporabo celotne strehe kot tudi celotnega jugozahodnega dvorišča oziroma atrija, čeprav tak obseg ni potreben. Logično je, da sodišče v izreku ni moglo do centimetra natančno določiti površine strehe in dvorišča, ki jo lahko uporabijo izvajalci tožnic, saj bo to odvisno od konkretnega gradbenega odra in načina zaščite strehe. Tožnice pa bodo morale poskrbeti, da bodo izvajalci del posegali v nepremičnino tožencev v najmanjšem možnem obsegu.

22. Tožnice v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, da je izhajalo iz hipotetične in z neustreznim pravnim standardom dokazane ocene dilatacijskega prostora in da je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, s katerim se sploh ne bi smelo vsebinsko ukvarjati, dovolilo izdelavo fasade le do debeline 2,5 cm namesto s tožbo zahtevanih 7 cm. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, zakaj je logično in verjetno (9), da je dilatacija izvedena v debelini 5 cm in da na skici kot sestavnem delu gradbenega dovoljenja izolacija ni predvidena. Odločilno pa je, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je nujen le sloj vremenske zaščite, ki ne more preseči 2,5 cm (10). Primarni kriterij za dovolitev posega v lastninsko pravico tožencev v smislu 76. člena SPZ pa je nujnost del in ne (sicer sporno) vprašanje debeline izolacije, ki naj bi bila upoštevana v gradbenem dovoljenju. Tožnice neutemeljeno očitajo sodišču bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do mnenja energetskega svetovalca, iz katerega izhaja, da je treba po strokovnih kriterijih stene toplotno izolirati z notranje strani, razen če gre za izjemne primere. To mnenje se namreč ne nanaša na vprašanje, katera dela na fasadi so nujna, zato se sodišču do njega ni bilo treba opredeliti.

23. Toženca sta z nasprotno tožbo zahtevala, da se pred izvedbo del njuna nepremičnina, predvsem streha, zaščiti na točno določen tehničen način, ki ga je izvedenec označil za nepotrebnega in pretiranega. Ocenil je, da je predlagani način nepotreben (odkrivanje strešnikov in nameščanje konzol) in da ob ustrezni skrbnosti izvajalcev del zadošča le postavitev enostavnega odra, ki se ga položi na vrhu kritine oziroma drugi enostavnejši ukrepi (npr. pogrnjena gradbena folija). Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v nasprotni tožbi predlagan način pretiran, nepotreben in ne edini možen in posledično tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbenega očitka, da je sodnica na ogledu sama dala pobudo za postavitev nasprotnega zahtevka, ni mogoče preizkusiti, saj kaj takega iz zapisnika ni razvidno. Pomembna je le ugotovitev sodišča, da obstaja več načinov zaščite strehe in da toženca kljub mnenju izvedenca, drugačnega načina nista predlagala. Tudi dosedanje slabe izkušnje tožencev z izvajalci tožnic, ki so jima že poškodovali hišo, na pravilnost zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka nimajo nobenega vpliva. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, bo morebitna škoda predmet morebitnih odškodninskih zahtevkov. Prav za ta namen je že začet postopek zavarovanja dokazov (11), v katerem je izvedencu naloženo, da si natančno ogleda vse dele nepremičnine tožencev, ki bodo kakorkoli obremenjeni z izvedbo del. Po zaključku del bo izvedenec moral ponovno ugotoviti stanje istih površin, ga primerjati s stanjem pred začetkom del in ugotoviti morebitne poškodbe.

24. Nazadnje se pritožbeno sodišče strinja tudi z višino prisojenega nadomestila (150,00 EUR na dan namesto zahtevanih 200,00 EUR), ki tožencema pripada na podlagi tretjega odstavka 76. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je navedlo za tako odločitev izčrpne, logične in prepričljive razloge (45. točka), s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. V njih je že odgovorjeno tudi na pretežen del pritožbenih trditev tožencev. Zmotno je tudi stališče tožencev, da bi sodišče moralo tožnicam določiti dnevno nadomestilo tako, da bi ga morale plačati tudi za čas morebitne prekoračitve določenih rokov (7 oziroma 14 dni). Sodišče lahko določi nadomestilo le za toliko dni, kolikor jih je za izvedbo del določilo. Posledice morebitne prekoračitve rokov ne morejo biti predmet odločanja v tem postopku, ker v tretjem odstavku 76. člena SPZ za to ni podlage.

25. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja z izpodbijano odločitvijo udejanilo prej navedena načela sosedskega prava (17. točka obrazložitve) in tudi pravično izravnalo pravna položaja obeh strank. Tožnicam je dovolilo minimalen nujen obseg del, da bo poseg v lastninsko pravico tožencev kar najbolj omejen.

26. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ne pa tudi sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe in zavrženju dela nasprotne tožbe.

(2) A. Berden v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, M. Juhart et al, GV založba 2004, str. 428 in nasl. (3) (1) Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode.

(4) (1) Lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari. (2) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

(5) Finžgar: Sosedsko pravo, Zbornik znanstvenih razprav, letnik XXXIX, str. 49 in naslednje.

(6) Sodišče prve stopnje se v tem delu sklicuje na odločbo VSL II Cp 2020/2011 z dne 30.11.201, toženca v pritožbi pa se s ne tem strinjata, ker ne gre za ustaljeno sodno prakso.

(7) Ni namreč videti razloga, da bi se enemu od lastnikov sosednjih nepremičnin naložilo, da mora trpeti poseg v svojo nepremičnino, če drugi npr. sploh nima pravice graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v zvezi s 56. členom ZGO-1).

(8) Neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 153. člena ZGO-1).

(9) Medposestne meje v konkretnem primeru zaradi stikajočih se sten, pločevinaste obrobe, ki jo je naredil toženec (več o tem na list. št. 425) in siceršnjih sporov med strankama ni bilo mogoče eksaktno izmeriti.

(10) Ugotovljene maksimalne debeline sloja vremenske zaščite stranki ne izpodbijata.

(11) Ta del odločbe ni izpodbijan.