Jedro

Tožena stranka mora v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in ugotoviti kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in s tem dati pomen zakonskemu besedilu: 8-letno neprekinjeno bivanje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23. 10. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca dne 16. 9. 1999 in tožena stranka je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovila kdaj so bili tožniku izdani poslovni vizumi. Tožena stranka se je oprla na 41. in 43. člen Zakona o tujcih, ker tožnik ne izkazuje osemletnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. Ker odločitev tožene stranke temelji na podatkih iz uradnih evidenc, zato tožena stranka ni zaslišala tožnika, zaslišanje tožnika pa glede na nesporne podatke ne bi vplivalo na odločitev v zadevi. Tožena stranka je tudi preizkusila ali bi bila prošnja tožnika ugodnejša za tožnika po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji kot po Zakonu o tujcih, vendar tožnik ni dokazal, da na območju Republike Slovenije prebiva od vključno 25. 6. 1991 dalje.

Tožnik v tožbi navaja, da prebiva v Sloveniji že od leta 1982, tukaj so se mu rodili trije otroci, ki obiskujejo šole in vrtce v A. Tožnikovi ženi je bilo 23. 10. 2002 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki ga tožbi tudi prilaga. Navaja, da če je bilo ženi tožnika izdano dovoljenje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednici SFRJ v Republiki Sloveniji, potem tudi tožnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu. Tožnik je vedno živel z ženo in otroki in jih ni nikoli zapustil. Tožnik prilaga zapisnik z dne 27. 8. 1990 sestavljen pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da je bil tožnik tega leta v A. Tudi iz odločbe Samoupravne stanovanjske skupnosti A. je razvidno, da je bil tožnik že leta 1982 naveden kot imetnik pravice uporabe stanovanjskih prostorov, kjer je prebival njegov oče. Iz vloge z dne 24. 8. 1992 je razvidno, da je tožnik že leta 1992 prosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Vsi dokumenti kažejo na to, da ima tožnik vse svoje življenjske interese v Republiki Sloveniji in da tukaj tudi živi. Odvetnik je v vlogi dne 24. 12. 1999, naslovljeno na Oddelek za potne listine in tujce, navedel, da naj tožena stranka z vpogledom v svoje evidence ugotovi, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko prebiva že vrsto let. Tožnik zato predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi. Predlaga, da se tožba tožnika zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil vlogo za stalno prebivanje tujca dne 16. 9. 1999, kot razlog za prebivanje v Republiki Sloveniji pa je navedel zaposlitev, družina, oče, mama. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja osemletnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, ki ga določa 1. odstavek 41. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju: ZTuj-1).

Tožnik k tožbi prilaga izpisek iz rojstne matične knjige za hčerko A.A., rojeno v A. in zapisnik Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 27. 8. 1990, kjer je tožnik podpisal zapisnik o izjavi očetovstva, prav tako pa odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti z dne 1. 4. 1982 za B.B. s pravico uporabe tudi za sina - tožnika. Tožnik prilaga tudi zapisnik o zaslišanju njegove žene z dne 23. 10. 2002 in njeno dovoljenje za stalno prebivanje izdano dne 23. 10. 2002 ter dopis odvetnika C.C. z dne 24. 12. 1999, naslovljenega na Sektor za upravne notranje zadeve, Oddelek za potne listine in tujce v A. Na podlagi pregleda predloženega upravnega spisa izhaja, da v spisu ni dopisa odvetnika C.C. z dne 24. 12. 1999, pač pa le dostavljena dokumentacija, ki je prispela k toženi stranki 8. 1. 2001. Tožnik v tožbi navaja, da živi v A. od leta 1982. Iz zapisnika o zaslišanju njegove žene z dne 23. 10. 2002 pa izhaja, da živi tožnikova žena s tožnikom že 16 let v Sloveniji in da imata skupaj pet otrok, ki vsi hodijo v vrtec oziroma osnovno šolo v A. Prav tako je izpovedala, da od 25. 6. 1991 stalno živi v Sloveniji s svojo družino v lastni hiši. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je tožena stranka pozvala tožnika k dopolnitvi vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja in sicer tudi po Zakonu o ureditvi statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, tožnik je dvakrat predložil dokumentacijo na poziv tožene stranke. Upoštevaje listine, ki jih je tožnik že priložil k svoji vlogi v upravnem postopku bi morala tožena stranka, po presoji sodišča, pred izdajo svoje odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (3. odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnega postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP/86).

V ponovljenem postopku je potrebno zaslišati tožnika in ugotoviti od kdaj živi v Republiki Sloveniji, po potrebi zaslišati njegovo ženo DD, ki je dne 23. 10. 2002 izpovedala, da od 25. 6. 1991 stalno z družino živi v Republiki Sloveniji. Le z zaslišanjem tožnika bo tožena stranka lahko ugotovila kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in podala s tem pomen zakonskemu tekstu "neprekinjeno osemletno bivanje v Republiki Sloveniji", kar je pogoj po 1. odstavku 41. člena ZTUI-1 oziroma bo lahko ugotovila ali so izpolnjeni pogoji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Sodišče je tožbi ugodilo, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika po povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo le o zakonitosti upravnega akta tožene stranke, zato na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.