Jedro

Z dovoljeno izvršbo za izterjavo denarne terjatve, na dolžnikove premičnine, ki se nahajajo na njegovem sedežu, izvršilno sodišče še ni poseglo v kakšno stvar, ki bi bila izvzeta iz izvršbe, niti ni poseglo v stvari, ki jih imajo v posesti druge osebe, ki se nahajajo na istem naslovu kot dolžnik. Zato je zmotno mnenje pritožnice, da je izvršilno sodišče s sklepom, s katerim je dovolilo izvršbo, že poseglo na vse premične stvari, ki se nahajajo na določenem naslovu, vključno na stvari, ki jih ima v posesti tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je logično in pravilno zaključilo, da je tožeča stranka preuranjeno ugovarjala nedopustnosti izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nedopustnosti izvršbe z rubežem in cenitvijo stvari, ki se nahajajo na sedežu tožnika A.A. Kranj ter prodajo stvari in poplačilo toženca po sklepu Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2000/02486 z dne 3.10.2000 in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v znesku 218.591,00 SIT v roku 8 dni, z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in izpodbijani sklep (po očitni pomoti, sodbo) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep (po očitni pomoti, sodbo) razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena dne 6.12.2004, nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožeča stranka kot udeleženec v izvršilni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju, opr. št. spisa I 2000/02486, zoper dolžnika B.B., s sklepom I 2000/02486 z dne 4.9.2001 (listovna številka 15 priloženega spisa I 2000/02486) "napotena na pravdo za ugotovitev, da je izvršba s prodajo nedopustna". Izvršilno sodišče je izdalo sklep na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ. Na podlagi navedenega napotitvenega sklepa je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi nedopustnost izvršbe z rubežem in cenitvijo stvari, ki se nahajajo na sedežu tožnika ter prodajo stvari in poplačilo toženca kot upnika v izvršilni zadevi zoper dolžnika. S tem je izkazala pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe na nedopustnost izvršbe (drugi odstavek 181. člena ZPP).

V pravdi za ugotovitev, da izvršba na določen predmet izvršbe ni dopustna, ker ima tožeča stranka na tem predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (drugi odstavek 65. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ), se predpostavlja, da bo tožeča stranka navedla predmete izvršbe, na katerih uveljavlja svojo pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravnomočna sodba o ugotovitvi nedopustnosti izvršbe na določen predmet ima namreč za posledico, da izvršilno sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (peti odstavek 65. člena ZIZ).

Izvršilni postopek teče v dveh fazah. V prvi fazi izvršilno sodišče odloča o dovolitvi izvršbe, v drugi fazi pa opravi izvršbo. V primeru izdaje sklepa o izvršbi za uveljavitev denarne terjatve na dolžnikove premičnine, se izvršbe na premičnine opravi z rubežem, cenitvijo stvari, s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo (prvi odstavek 81. člena ZIZ).Glede na v prejšnjem odstavku navedene učinke pravnomočne sodbe o nedopustnosti izvršbe na določen predmet izvršbe, se predpostavlja, da se tretji vključi v izvršilni postopek takrat, ko izvršilno sodišče pri opravi izvršbe z izvršilnimi dejanji poseže na premične stvari, ki jih ima sicer dolžnik v posesti, na njih pa tretji uveljavlja kakšno pravico, ki preprečuje izvršbo. V tej fazi tretji zve, na katere njegove stvari se bo poseglo z izvršbo in zato lahko v zahtevi za nedopustnost izvršbe predmete izvršbe tudi konkretizira.

V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja nedopustnost izvršbe na vseh predmetih, ki se nahajajo na njenem sedežu. Iz podatkov priloženega izvršilnega spisa ne izhaja, da bi izvršilno sodišče že začelo z izvršilnimi dejanji v zvezi z izdanim sklepom o izvršbi na dolžnikove premičnine, ki se nahajajo na njegovem sedežu. Z dovoljeno izvršbo za izterjavo denarnih terjatev, na dolžnikove premičnine, ki se nahajajo na njegovem sedežu, izvršilno sodišče še ni poseglo v kakšno stvar, ki bi bila izvzeta iz izvršbe, niti ni poseglo v stvari, ki jih imajo v posesti druge osebe, ki se nahajajo na istem naslovu kot dolžnik. Predmet rubeža so namreč le stvari, ki jih ima dolžnik v posesti, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik (prvi odstavek 83. člena ZIZ). Zato je zmotno mnenje pritožnice, da je izvršilno sodišče s sklepom, s katerim je dovolilo izvršbo, že poseglo na vse premične stvari, ki se nahajajo na naslovu c.c. vključno na stvari, ki jih ima v posesti tožeča stranka in, ki jih je pridobila v upravljanje od D. zaradi uresničevanja javnega interesa na področju športa.

Ob neizpodbitem dejstvu, da ima dolžnik še vedno sedež na naslovu c.c in da izvršilno sodišče še ni pričelo z drugo fazo oprave izvršbe, je sodišče prve stopnje logično in pravilno zaključilo, da je tožeča stranka preuranjeno ugovarjala nedopustnosti izvršbe. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna, ker tožba ni sklepčna.

Tožeča stranka namreč v predmetni tožbi zatrjuje, da ima pravico do upravljanja z vso opremo v poslovnih prostorih na c.c. Na podlagi takih trditev bi lahko s tožbo zoper tisto toženo stranko, ki ji te pravice ne bi priznala, uveljavljala ugotovitev te pravice (prvi odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka pa takega zahtevka ni postavila. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki naj bi bila opravljena z rubežem in cenitvijo vseh stvari, ki se nahajajo na naslovu c.c. Za tako postavljen zahtevek pa bi morala v tožbenih trditvah navesti relevantna dejstva o tem, da je bil rubež in cenitev stvari opravljen tudi na stvareh, ki jih ima sama v posesti ali, ki jih ima v posesti dolžnik, sama pa ima na njih pravico, ki preprečuje izvršbo. Ker takih trditev v tožbi ni podala, niti taka dejstva ne izhajajo iz priloženega izvršilnega spisa, je tožbeni zahtevek nesklepčen.

Dokazni predlogi o tem, da ima tožeča stranka pravico upravljati s športnimi objekti in s poslovnimi prostori na naslovu c.c, vključno z vso opremo na navedenem naslovu, zato v tej pravdi niso relevantni in je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da ima na predmetih izvršbe, kakšno pravico, ki bi preprečevala izvršbo. S tem pa so tudi neupoštevni pritožbeni očitki o zmotni dokazni presoji prvostopnega sodišča. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).