Jedro

Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega nadzora posameznega področja poslovanja: poslovnih knjig za obdobje prve polovice leta 2016, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v delu obračunanega DDV za obdobje od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2017, davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) v delu prihodkov za obdobje leta 2016 in nadzora po Zakonu o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) za obdobje od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2017 z izpodbijano odločbo tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo (i) DDV v skupnem znesku 135.953,04 EUR in pripadajoče obresti do dneva izdaje izpodbijane odločbe v skupnem znesku 7.882,71 EUR, (ii) DDPO v skupnem znesku 150.373,63 EUR in pripadajoče obresti do dneva izdaje izpodbijane odločbe v skupnem znesku 2.912,72 EUR ter (iii) razliko neplačanih akontacij DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 v znesku 70.026,95 EUR in pripadajoče obresti do dneva izdaje izpodbijane odločbe v skupnem znesku 1.375,21 EUR. Poleg tega je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da tožnik ni predložil s strani prvostopenjskega davčnega organa zahtevane dokumentacije, navedene v izreku, in da v obravnavanem obdobju tožnik ni bil vključen v sistem davčnega potrjevanja računov, zato računov, izdanih kupcem, ni posredoval v potrjevanje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik v obravnavanem obdobju ukvarjal s prodajo kozmetičnih izdelkov na daljavo, tj. prek spleta, pri čemer je šlo le za nadaljevanje že utečene dejavnosti, saj je družbenik in poslovodja tožnika A. A. v različnih vlogah že deloval pri poslih družb B. d.o.o. in C. d.o.o., pri katerih je prvostopenjski davčni organ že opravil davčne nadzore poslovanja. Izkazalo se je, da gre v organizacijskem smislu za eno samo podjetje, ki s sprotnim odpravljanjem zaznanih nepravilnosti ob vključitvi vedno novih družb, ki naj bi opravljale kurirske storitve, izvaja sporno dejavnost. Prvostopenjski davčni organ je svojo odločitev utemeljil na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - B d.o.o. ob sodelovanju A. A. se je v letu 2013 ukvarjala s prodajo ponaredkov ur in očal, nato je družba C. d.o.o. ob sodelovanju A. A. od maja 2014 prodajala kozmetične izdelke prek spleta, nakar je konec leta 2015 to dejavnost nadaljeval tožnik ob sodelovanju A. A., pri čemer pa je način poslovanja v smislu manipulacije z blagom in vseh podpornih aktivnosti ostal enak kot pri družbi C. d.o.o., dejavnost se je nadaljevala tudi v istih prostorih.

- A. A. je ravno tako v različnih vlogah udeležen v zadevi (udeležba v kapitalu, poslovodenje, zaposlen pa je sedaj pri tretji povezani osebi, družbi D. d.o.o., ki s tožnikom poslovno sodeluje.

- Prodaja se vrši preko iste spletne strani, predmet prodaje so isti kozmetični izdelki (serumi za podaljševanje trepalnic, serum proti izpadanju las, kreme proti gubam), dejavnost se vrši v istih poslovnih prostorih (E.), sklenjena pa je bila tudi enaka pogodba s sejšelsko družbo (več o njej v nadaljevanju) za opravljanje kurirskih storitev.

- Tožnik je sprva imel sedež na naslovu, na katerem je tudi A. A. imel prijavljeno stalno prebivališče, pri čemer pa tam o prisotnosti tožnika ni bilo nobenih oznak. Poslovne prostore na E. je tožnik formalno pogodbeno vzel v najem naknadno, tj. šele po začetku davčnega nadzora, prej jih je najemala družba D. d.o.o., v lasti A. A. Tudi tam tožnik ni imel niti table z oznako svoje firme niti ni imel tam registrirane poslovne enote, v kleti je bil klicni center, tam so bile tudi odložene škatle z napisi različnih držav, v pritličju (oprema kot za jedilnico) pa je bila večja skladovnica kartonov za izdelavo škatel za dostavo individualnih naročil. Tekom postopka je tožnik sedež in poslovni naslov prenesel z naslova stalnega prebivališča A. A. na sedanji ljubljanski naslov, a tudi tam o prisotnosti tožnika ni nobenih oznak.

- Ena od tožnikovih pogodb o poslovnem sodelovanju je tudi tista, podpisana s sejšelsko družbo F., datirana na dan 28. 12. 2015. Gre za pogodbo, po kateri naj bi tožnik proti plačilu opravljal t. i. kurirske in še nekatere druge spremljajoče storitve za sejšelsko družbo, ki naj bi bila lastnica prodajanega blaga. Po navedbi A. A. tožnik za tujega partnerja opravlja kurirsko dejavnost in dejavnost klicnega centra za Hrvaško, Madžarsko, Italijo in Slovenijo, rešujejo tudi reklamacije. Končnim kupcem, ki na omenjeni spletni platformi nakupujejo omenjene izdelke, pa račune izda družba G. iz Londona, pri čemer DDV ni obračunan, češ da v državi registracije družba ni zavezanec za DDV, četudi je bil s prodajo blaga presežen vrednostni limit za prodajo brez obračunanega DDV. Obstaja torej očitno neskladje med izdajateljem računov (londonska družba) in pogodbenim lastnikom blaga (sejšelska družba), pri čemer pa se je po preveritvah izkazalo, da londonska družba na deklariranem naslovu ne obstaja in ne posluje, sejšelska družba pa se prvostopenjskemu davčnemu organu ni odzvala. Vrednost prodaje izdelkov prek omenjene spletne strani kupcev v Sloveniji je namreč že leta 2015 presegla limit 35.000,00 EUR skladno z Direktivo 2006/112/EC, kar pomeni, da bi tuj prodajalec v Sloveniji moral pridobiti identifikacijsko številko za DDV in DDV obračunavati po predpisih Republike Slovenije. Vendar pa ni znano, da bi sejšelska družba kot zatrjevana lastnica blaga v Sloveniji niti v kakšni drugi državi članici EU pridobila identifikacijo za DDV. Zato je prvostopenjski davčni organ sejšelsko družbo pozval k registraciji in postavitvi davčnega zastopnika, vendar pa sejšelska družba, kljub vročitvi poziva, ni odgovorila niti ni sicer vzpostavila stika, kar še dodatno dokazuje, da je prodajalec blaga v resnici tožnik. Sejšelska družba je le neposlujoča off shore družba - poštni nabiralnik.

- Tožnik ima več bančnih računov, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, pri čemer naj bi po pojasnilih A. A. slednje uporabljal za nakazila kupnin, ki jih kupci plačajo paketnemu dostavljavcu ob dostavi blaga, dostavljavec pa nato tožniku kupnine nakaže na tožnikov bančni račun, odprt v vsaki državi.

- Izvor, poreklo in proizvajalec izdelkov, ki se prodajajo prek omenjene spletne strani, niso znani; iz predloženega CMR izhaja kot nakladališče londonska družba, ki, kot rečeno, ne obstaja, kot pošiljatelj pa je navedena sejšelska družba, ki pa, kot rečeno, ne izdaja računov kupcem blaga, zato ta družba ne more biti zatrjevani lastnik blaga.

3. Dejansko pa je tožnik imel aktivno vlogo pri omogočanju dostopnosti izdelkov, ki presega zgolj vlogo kurirja, in sicer iz naslednjih razlogov: tožnik je bil sklenitelj vseh pogodb z dostavnimi službami, aktivno sodeluje pri oglaševanju izdelkov in pri naročanju oglasov ter angažiranju oseb, ki kozmetične izdelke promovirajo v slovenščini, odgovorna oseba tožnika je pri URSIL tudi podal prijavo za registracijo blagovne znamke ..., in sicer kot prijavitelj (ne pa kot morebitni zastopnik); tožnik tudi zagotavlja delovanje klicnega centra, nabavo in prevzem blaga, prepakiranje in pripravo za ter samo oddajo dostavnim službam; tožnik tudi ureja vse reklamacijske postopke in vračila naročenih izdelkov, vse pa se dogaja na naslovu E., kjer ima tožnik v najemu poslovne prostore od 30. 9. 2016; za polaganje kupnin s strani dostavnih služb je tožnik v državah rezidentstva kupcev odprl bančne račune na svoje ime, kamor se kupnine tudi nakazujejo (ne pa na račun londonske družbe - izstaviteljice faktur oz. sejšelske družbe - zatrjevane lastnice blaga), pri čemer se preostanek po poplačilu stroškov prenakazuje na račun domnevne sejšelske družbe, odprt pri eni od bank na Slovaškem. Vse navedeno presega vlogo kurirja in kaže obenem, da je tožnik edini določljiv subjekt, ki dejansko opravlja vse funkcije prodajalca izdelkov prek omenjene spletne strani. A. A. deluje prek vsakokratnega zavezanca za davek, ki naj bi opravljal le kurirske storitve, deluje pa kot organizator, pridobitelj blaga, odpremno skladišče, distributer in trgovec, zagotavlja dostopnost izdelkov in izdelke prodaja v svojem imenu in za svoj račun, prikrito pa pod identiteto neobstoječe londonske družbe, vsa tveganja pa prenaša na neobstoječo londonsko družbo kot izstaviteljico računov in sejšelsko družbo kot zatrjevano lastnico blaga. Tako se poskuša prikriti dokaze o dejanskem poslovanju in izogniti plačilu davčnih obveznosti. Tožnik prihodkov od prodaje blaga na daljavo v obdobju od 1. 1. 2016 do 28. 2. 2017 ni izkazal med svojimi prihodki, ravno tako pa ni obračunal in plačal DDV od teh prodaj. Prvostopenjski davčni organ je pri ugotovitvi osnove za obračun DDV sledil določbi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje, če pa prikrivajo drug posel, je za obdavčenje merodajen le-ta. V obravnavanem primeru je tožnik s kurirskimi posli skušal prikriti prodajo kozmetičnih izdelkov, pri kateri dejansko deluje v vlogi organizatorja in trgovca, zato je ves promet s prodajo blaga prek spleta opredeljen kot promet tožnika in so mu ustrezno naložene davčne obveznosti.

4. Prvostopenjski davčni organ je tožnikove pripombe na zapisnik v izpodbijani odločbi argumentirano zavrnil, in sicer v celoti (str. 29-40). Iz naslova prodaj kupcem v Sloveniji in Italiji ter na Hrvaškem in Slovaškem je v davčnem nadzoru DDV v delu obračunanega DDV tožniku obračunal 135.953,04 EUR poprej neobračunanega in neplačanega DDV ter pripadajoče obresti. Iz naslova vseh zneskov prejetih odkupnin, ki so jih kupci v Sloveniji in tujini plačali po povzetju ob paketni dostavi blaga družbam za paketno dostavo, je v davčnem nadzoru DDPO v delu prihodkov tožniku med prihodke pripisal prihodke od prodaje blaga v znesku 1.162.987,94 EUR, ki jih je tožnik sicer izkazal na kontu "druge kratkoročne terjatve iz poslovanja na tuj račun" (z dodatkom DDV), in obračunal ob višji davčni osnovi razliko neplačanega DDPO za leto 2016 v višini 150.373,63 EUR ter pripadajoče obresti. S tem se je spremenila tudi osnova za izračun mesečnih zneskov akontacij DDPO, ki naj bi jih tožnik plačeval za leto 2017, tožniku pa je v plačilo naložil še razliko neplačanih mesečnih akontacij v skupnem znesku 70.026,95 EUR ter pripadajoče obresti. Prvostopenjski davčni organ je navedel še, da je tožnik z ugotovljeno nepredložitvijo zahtevanih dokumentov kršil prvi odstavek 17. člena Zakona o finančni upravi, z nevključitvijo v sistem davčnega potrjevanja računov pa več določil ZDavPR (peti odstavek 4. člena, šesti odstavek 5. člena, prvi odstavek 25. člena ter drugi odstavek 6. člena). Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval. 5. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, rekoč da je v zadevi sporno vprašanje, ali je tožnik prodajo blaga vršil sam kot organizator in trgovec ali pa je nastopal le v vlogi kurirja pri prodaji blaga, pri čemer je tudi po mnenju pritožbenega organa pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik ne opravlja kurirskih storitev, temveč po vsebini deluje kot organizator, pridobitelj, odpremnik, distributer in trgovec blaga, njegova vloga pa presega opravljanje storitev klicnega centra in kurirskih storitev, saj se aktivno udejstvuje pri trženju, oglaševanju, skladiščenju in celo pri registraciji blagovne znamke. Posledično sta obračun DDV in povečanje prihodkov utemeljena. Tožnik v pritožbi razen ponovitve ugovorov iz pripomb na zapisnik ni navedel dejstev, ki bi kazala drugačno dejansko stanje, ob tem, da je bilo na pripombe že izčrpno odgovorjeno v izpodbijani odločbi, pa se je drugostopenjski davčni organ referiral na ugotovitve in pojasnila prvostopenjskega davčnega organa. Listine, predložene v dokaz tega, da naj bi tožnik opravljal le kurirske storitve, niso verodostojne in ne temeljijo na običajnih standardih oz. ekonomskih razlogih in ekonomski logiki, zato je edini logični zaključek, da je sklenitev posla, kot je obravnavani, namenjena izogibanju davčnim obveznostim, to pa pomeni, da posel nima dopustne podlage, saj nasprotuje davčnim predpisom, ki so kogentne narave. Nedovoljeno izogibanje oz. nedovoljeno zlorabo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, sankcija pa je, da se takšni posli za potrebe obdavčitve ignorirajo, upošteva se le njihova dejanska gospodarska vsebina. Tožnikova pritožba ni utemeljena, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita. Zahteva za povračilo stroškov je bila zavrnjena.

6. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in toži iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in materialnopravne zmotnosti izpodbijane odločbe. Navaja povzetek izpodbijane odločbe in potek upravnega postopka. Zatrjuje, da je finančni nadzor potekal netransparentno, saj naj bi davčni organ od tožnika zahteval vedno novo dokumentacijo. Negira dejanske ugotovitve prvostopenjskega davčnega organa, ki da so bile napravljene brez materialnih dokazov, zavrača da bi blago prodajal sam kot trgovec, na podlagi nestrokovno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče obračunati in mu v plačilo naložiti dodatnih davčnih obveznosti iz naslova DDV in DDPO. Meni, da davčni organ ni sledil strokovnim merilom, ki jih določajo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), osporava pa tudi, da se mu celotni iztržek od prodaje blaga uvršča med prihodke, ob tem pa se mu ničesar ne prizna med odhodke, pri čemer, kolikor je za to razlog nepredložena dokumentacija, bi davčni organ moral uporabiti drugega metode, ki so mu na voljo, denimo metodo ocene. Podaja dokazne predloge z listinami ter lastnim zaslišanjem, predlaga pa razpis glavne obravnave, izvedbo ponujenih dokazov ter odpravo izpodbijane odločbe, oziroma podredno, njeno odpravo in vrnitev zadeve prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek ter povračilo stroškov sodnega in upravnega postopka.

7. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in obrazložitev upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, pa tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. Sodišče dejanske ugotovitve prvostopenjskega davčnega organa, ki so v izpodbijani odločbi navedene jasno, konkretizirano in ob ustrezni dokazni oceni ter so povzete zgoraj, v celoti sprejema kot osnovane, pravilne, popolne in prepričljive, zato ne sledi tožbenemu argumentu, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Z golim zanikanjem toženkinih ugotovitev, brez dopustnih novot v upravnem sporu, tožnik namreč po prepričanju sodišča ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je izpodbijana odločba osnovana, ni uspel v ničemer izpodbiti niti omajati. Zato sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane posledične nepravilne uporabe materialnega prava.

11. Dejstvo je, da je tožnikova tožba, razen v tč. I (str. 2 tožbe), v vsem enaka kot njegova pritožba. Kot novoto navaja edino dokazni predlog za lastno zaslišanje, ki pa ni niti v ničemer substanciran niti ni obrazloženo, zakaj tožnik lastnega zaslišanja upravičeno ni mogel predlagati že prej. Zato sodišče ta dokazni predlog zavrača. Ostali tožnikovi dokazni predlogi to bodisi niso (preostali „dokazi“, navedeni pod tč. I njegove tožbe so namreč pisanja in vloge iz upravnega postopka, ne pa dokazna sredstva) bodisi gre za ponovitev v upravnem postopku že izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov (dokazi, navedeni pod tč. II njegove tožbe; prim. v tej zvezi izpodbijano odločbo, str. 10).

12. Drugostopenjski davčni organ je ob potrditvi dejanskih ugotovitev iz izpodbijane odločbe spremenil pravno podlago za davčno neupoštevanje zatrjevanih poslov, ki je po njegovi presoji v določbi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ker naj bi šlo pri teh poslih za namen izognitve davčnim obveznosti in torej zlorabo. Sodišče se z navedenim ne strinja in potrjuje pravno kvalifikacijo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe (str. 27-29; tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Četudi se sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede vprašanja zlorabe predpisov za dosego davčnih koristi še ni v celoti oblikovala,1 pa je temelje za razmejitev med navideznimi posli iz tretjega odstavka cit. člena ter izogibanjem in zlorabo iz četrtega odstavka cit. člena Vrhovno sodišče Republike Slovenije že nakazalo.2 Davčno ni dopustno sklepanje navideznih poslov, ko stranki sicer skleneta nek pravni posel, pri tem pa od vsega začetka ne želita posledic tega posla ter posla, kot je bil sklenjen, tudi ne realizirata; gre za razhajanje med resnično poslovno voljo in izjavo volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri njih nastala zmotna predstava. Davčno izogibanje pa lahko predstavljajo tudi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli, vendar pa sta pravi posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, ki vključuje več na prvi pogled umetnih in z namenom davčnega izogibanja skonstruiranih korakov; takšna zloraba na davčnem področju predpostavlja obstoj objektivnega in subjektivnega elementa.3 Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.4 Ob omenjeni odsotnosti obrazložitve drugostopenjskega davčnega organa, tudi glede objektivnega in subjektivnega elementa, kolikor bi res šlo za posle z namenom zaobidenja davčnih obveznosti, sodišče sodi, da gre v obravnavanem primeru za relativno navidezne pravne posle, kot je to utemeljila izpodbijana odločba. Vloga tožnika, ki izhaja iz pogodbe o poslovnem sodelovanja s sejšelsko družbo F., ni takšna, da bi predstavljala neko nerazumno in komplicirano shemo, temveč gre za relativno preproste pogodbene obveznosti (v izpodbijani odločbi povzete na str. 12), ki po ugotovitvah davčnih organov niso bile opravljene oz. vsaj ne na dogovorjeni način (razen tega, da je tožnik na svoje bančne račune prejemal zneske kupnin od končnih kupcev); nasprotno, iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča pravilno izhaja, da so zatrjevano kurirstvo in povezane storitve navidezni pravni posli, ki prikrivajo tožnikovo pravo vlogo in udeležbo, ki je mnogo obsežnejša (tožnik je organizator, pridobitelj blaga, skrbi za odpremno skladišče, distributer in trgovec, zagotavlja dostopnost izdelkov in izdelke prodaja v svojem imenu in za svoj račun, prikrito pa pod identiteto neobstoječe londonske družbe, vsa tveganja pa prenaša na neobstoječo londonsko družbo kot izstaviteljico računov in sejšelsko družbo kot zatrjevano lastnico blaga, ureja reklamacijske postopke, itd.).

13. Zatrjevana netransparentnost poteka finančnega nadzora je po presoji sodišča navržena zgolj pavšalno in je ni mogoče konkretno obravnavati. Enako velja za ugovore, ki se nanašajo na zakonitosti ugotovitve o kršitvi določbe 17. člena Zakona o finančni upravi.

14. Tožnik bolj konkretizirano kot v svojih pripombah na zapisnik, kjer je le splošno navajal, da se davčni nadzor ni v ničemer opravljal v njegovo korist, kot bi se moral, s tožbo uveljavlja tudi, da niso bili v zadevi upoštevani SRS in mu ni bilo priznano nič odhodkov. Tozadevne tožbene navedbe niso upoštevne, saj je šlo v obravnavani zadevi, kot rečeno, za delni nadzor, tj. nadzor posameznega davčnega področja, in sicer je bil davčni nadzor glede DDPO opravljen samo v delu prihodkov. Odhodki (pri tem je treba upoštevati tako možnost zniževanja davčne osnove, torej tiste, ki se davčno priznajo, kot tudi zviševanja davčne osnove, torej tiste, ki se davčno ne priznajo) tako niso bili predmet obravnavanega postopka, zato so tožbene navedbe v tej zvezi neupoštevne. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da se po 12. členu ZDDPO za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida, zato se ne morejo s cenitvijo ugotavljati le odhodki, kot je to navrgel tožnik.

15. V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče samo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, dokaze, ki jih tožnik kot novoto predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče kot nesubstancirane in neupravičene zavrnilo, kot obrazloženo zgoraj (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Prim. sklep X Dor 21/2018 z dne 25. 4. 2018. 2 Glej sklep X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016. 3 Ibidem, tč. 23 in naslednje obrazložitve. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, tč. 13 obrazložitve.