Jedro

V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila za invalidnost do plačila 20. 6. 2012, v znesku 3.168,20 EUR, zakonskih zamudnih obresti od neizplačane glavnice od 21. 6. 2012 do 28. 11. 2014 v višini 660,09 EUR in nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti do plačila. Sklenilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je bila z odločbo z dne 8. 9. 2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. S 1. 4. 2006 je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, vendar je menila, da ji nadomestilo izplačuje neposredno delodajalec. Toženec ji je nato z odločbo z dne 22. 5. 2012 priznal in odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 153,01 EUR od 1. 11. 2006 dalje. Natečene zneske nadomestila v višini 10.389,83 EUR ji je izplačal 20. 6. 2012. Zakonskih zamudnih obresti ji ni obračunal, o čemer jo je obvestil z dopisom z dne 11. 11. 2013. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je odločba z dne 22. 5. 2012 postala pravnomočna. Nerazumljivo je, da bi izpodbijala ugoditveno odločbo, s katero ji je bilo nadomestilo priznano za ves čas za nazaj. Ob pravnomočno ugotovljeni obveznosti je poleg glavnice potrebno plačati še obresti po splošnih obligacijskih načelih. Napačno je bil uporabljen 1. odstavek 197. člena ZPIZ-2, saj ji je bil 20. 6. 2012 izplačan seštevek zapadlih nadomestil. Ker pa so posamezna nadomestila zapadala mesečno od 1. 11. 2006 dalje, bi ji moral obračunati in izplačati tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče se do dopisa z dne 11. 11. 2013 ni opredelilo. Opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja kršitev določb postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do dopisa z dne 11. 11. 2013 in naj bi opustilo izvedbo tega listinskega dokaza. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku2 pogledalo in prebralo, torej dokazno ocenilo vse listine v sodnem spisu pod prilogami A/2 do A/10 in B/1 do B/6, vključno z dopisom toženca z dne 11. 11. 2013, ki se nahaja pod prilogo A/7. Iz obravnavanega dopisa izhaja le, da zakonske zamudne obresti ob nakazilu nadomestil za invalidnost za obdobje od 1. 11. 2016 do 31. 5. 2012 niso bile plačane. Dejstvo neplačila vtoževanih zakonskih zamudnih obresti ni niti sporno.

Predmet spora in dejanske okoliščine obravnavanega primera

6. Sporno pa je, ali je tožnici zakonske zamudne obresti od nadomestila za invalidnost, ki ji je bilo za nazaj priznano z izvršljivo in pravnomočno odločbo, sploh mogoče priznati.

7. Tožnica je bila z odločbo z dne 8. 9. 2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, za izmenoma stoječa in sedeča dela s polnim delovnim časom od 16. 6. 2005 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z odločbo z dne 22. 5. 2012 ji je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 153,01 EUR na mesec od 1. 11. 2006 dalje, torej za nazaj. Ugotovljeno je bilo, da je na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2006 z dnem 1. 11. 2006 izpolnjen pogoj pričetka dela na drugem ustreznem delovnem mestu za izplačevanje nadomestila za invalidnost.3 Zneski nadomestil za invalidnost za obdobje od 1. 11. 2006 do 31. 5. 2012 so ji bili izplačani 20. 6. 2012. Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Po naravi stvari so obresti plačilo za uporabo tujega denarja. So objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Nastop zamude je za terjatve civilnega prava urejen v Obligacijskem zakoniku (OZ).4 Po 1. odstavku 378. člena OZ, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zavrnilno sodbo izdalo ob uporabi 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)5, ki določa, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Gre za specialno določbo, po kateri do zamude v izpolnitvi pokojninske in invalidske dajatve ne more priti, dokler pravica oziroma dajatev ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom. Terjatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma na sploh iz sistema socialne varnosti imajo javno pravno naravo. Abstraktno določene zakonske pravice se konkretizirajo šele z izdajo posamičnega upravnega akta. Pomeni, da mora biti pravica priznana in dajatev odmerjena z upravno ali sodno odločbo. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj pritožba, četudi bi bila vložena, ne zadrži njene izvršljivosti. Po 2. odstavku 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)6 pa postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve, oziroma ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena.

10. Vendar je po stališču pritožbenega sodišča v 197. členu ZPIZ-2 urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. ZPIZ-2 več ne ureja posebne odškodninske odgovornosti zavoda, t. i. odškodnine v višini zamudnih obresti, kot jo je poznal ZPIZ-1 v 2. odstavka 276. člena. Zavod je bil po tej določbi, če je bil dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice, po sodni praksi pa tudi na podlagi prvostopenjske odločbe, ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločb. 11. Po uveljavitvi ZPIZ-27 je nastalo pravno praznino po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih.8 Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev. Ta dejstva so v konkretnem primeru zaradi zmotno zavzetega materialno pravnega izhodišča ostala neugotovljena.

12. Sicer je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017 v zvezi z uporabo 197. člena ZPIZ-2 zavzelo stališče, da do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, četudi so dajatve priznane za nazaj. Vendar sodna praksa revizijskega sodišča v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dajatev iz sistema socialne varnosti ni povsem enotna niti ustaljena. Poleg že omenjene zadeve se je do zakonskih zamudnih obresti revizijsko sodišče izrecno opredelilo v zadevah v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF)9. V sklepu VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016 je tako razlogovalo, da je o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti mogoče odločati šele po odločitvi o tožbenem zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb in jih v primeru odprave ni mogoče odreči, med tem ko je bilo v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2016 z dne 12. 7. 2016 izrecno zapisano, da gre pri neizplačevanju pokojnine zaradi neustavno znižanih pokojnin za javno pravno razmerje, zato splošnih določb OZ o plačilu zakonskih zamudnih obresti ni mogoče uporabiti. V nekaj zadevah so bile zakonske zamudne obresti sicer prisojene tudi na drugih področjih socialne varnosti.10 Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir11. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon. Ustava RS ga namreč v 22. členu zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih oziroma bistveno podobnih primerih. Ustaljeno sodno prakso mora spoštovati zaradi enakega obravnavanja strank in pravne varnosti. Vendar kot navedeno, sodna praska revizijskega sodišča v zvezi s priznavanjem zakonskih zamudnih obresti od obravnavanih dajatev še ni ustaljena.

Odločitev pritožbenega sodišča

13. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi iz navedenih razlogov ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem sojenju bo potrebno ugotoviti, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, kdaj bi morala postati izvršljiva in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski nadomestil za invalidnost. Torej kdaj je toženec po izdaji odločbe z dne 8. 9. 2005 razpolagal z vsemi podatki, potrebnimi za izdajo ustrezne oziroma pravočasne odločbe o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost, in kdaj je tožnica sploh podala zahtevo za priznanje pravice do obravnavane invalidske dajatve ter okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2006. V ta namen bo moralo najprej dokazno oceniti vse listine v sodnem spisu, še posebej listine na prilogah B/2, B/3 in B/5, pridobiti tožničin upravni spis, glede na že podan predlog zaslišati tožnico o tem, kdaj je podpisala pogodbo o zaposlitvi, kdaj je pričela delati na drugem delovnem mestu, kdaj je vložila zahtevo za priznanje in odmero nadomestila za invalidnost ter katero dokumentacijo je predložila tožencu, ter po pooblastilu z 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)12 po uradni dolžnosti zaslišati predstavnika delodajalca oziroma pri njem opraviti poizvedbe o tem, kdaj je bila sklenjena obravnavana pogodba o zaposlitvi in kdaj je bila posredovana tožencu, s tem v zvezi mu bo potrebno predočiti dopis z dne 9. 3. 2012 (listina na prilogi B/5) in kdaj je bila posredovana še ostala dokumentacija, potrebna za odmero nadomestila za invalidnost. Po potrebi bo moralo izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, na primer zaslišati pristojnega delavca toženca o tem, kdaj je bila prejeta zahteva za odmero in kdaj je bila dokumentacija popolna ter mu predočiti dopis z dne 9. 3. 2012 (listina na prilogi B/5). Šele na to bo mogoče ob pravilni uporabi 197. člena ZPIZ-2 v zvezi z 378. členom OZ v smislu obrazložitve pod točko 11 odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti.

15. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Dokazni sklep sprejet na glavni obravnavi 15. 4. 2016 (zapisnik z glavne obravnave v spisu na listovni št. 12-13). 3 161. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). 4 Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 7 ZPIZ-2 je začel veljati s 1. 1. 2013. 8 Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ, 1998, stran 145. 9 Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami. 10 Na primer VIII Ips 256/2013 z dne 3. 6. 2014 in VIII Ips 231/2010 z dne 19. 3. 2012 v zvezi s povrnitvijo stroškov poroda v tujini, Psp 480/2015 z dne 4. 2. 2016 in Psp 397/2015 v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini, Psp 128/2015 z dne 4. 6. 2015 glede državne štipendije, Psp 537/2009 z dne 17. 12. 2009 in Psp 294/2016 z dne 27. 10. 2016 glede denarne socialne pomoči. 11 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 148/2013. 12 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.