Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stranka, ki zanika dejstvo, ki ga je sprva priznala, mora izkazati okoliščine, zaradi katerih spreminja svoje trditve, in na podlagi teh okoliščin sodišče presodi, ali šteje posamezno dejstvo za priznano ali sporno.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 193,99 EUR.
Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da je sodišče po prostem preudarku verjelo toženi stranki, da je opravila plačilo in da naj bi bila izčrpana celotna zavarovalna vsota, namesto da bi se spustilo v to, kdaj je bilo opravljeno plačilo, v kakšnem znesku in ali je bila opravljena valorizacija zavarovalne vsote. Sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku, ampak bi glede teh dejstev moralo v skladu z ZPP izvajati dokaze, zlasti zaslišati tožnika in postaviti izvedenca finančne stroke. Prvostopenjsko sodišče je, ko je razlagalo trditve obeh pravdnih strank, umaknjeno hipotetično priznanje s strani pooblaščenca tožnika o opravljenem plačilu štela za neveljavno in neobrazloženo, na drugi strani pa je verjelo toženi stranki, da je opravila plačilo. Tudi tožena stranka je sprva zatrjevala, da ni ničesar plačala, to izjavo pa kasneje v postopku spremenila.
Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbena trditev, da je sodišče odločalo po prostem preudarku ne drži. Sodišče se nikoli ni sklicevalo na 216. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki v določenih primerih sodišču omogoča, da odloči po prostem preudarku, niti kaj takega ne izhaja iz izpodbijane sodbe.
Pač pa je v predmetni zadevi moralo sodišče v skladu z 214. členom ZPP presoditi, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa zanikala. Tožnik je v vlogi z dne 17.03.2005 namreč izrecno navedel, da je dosojeno odškodnino plačala tožena stranka kot zavarovatelj civilne odgovornosti podjetja, v katerem je bil tožnik v času delovne nesreče zaposlen, nato pa je šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 9.10.2007 to svojo trditev preklical. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine umika priznanja dejstva in zaključilo, da je tožeča stranka trditev umaknila zgolj zato, ker se je zanjo izkazala za neugodno, potem ko se je v postopku izkazalo, da tožena stranka ne poseduje listinskih dokazov, s katerimi bi lahko izkazala plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje. Stranka, ki zanika dejstvo, ki ga je sprva priznala, mora izkazati okoliščine, zaradi katerih spreminja svoje trditve, in na podlagi teh okoliščin sodišče presodi, ali šteje posamezno dejstvo za priznano ali sporno. Tožeča stranka takšnih okoliščin ni navedla, pač pa se je sklicevala na to, da nikoli ni razpolagala z dokazilom o plačilu, glede na to, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila odškodnine, zato je svojo trditev umaknila. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, za upoštevanje preklica priznanja posameznega dejstva ne zadostuje to, da se je takšno priznanje za stranko v postopku izkazalo za neugodno.
Ker je torej sodišče prve stopnje v skladu z 214. členom ZPP presodilo, da se navedeno dejstvo - plačilo odškodnine s strani tožene stranke tožniku po sodbi Sodišča združenega dela S 1681/86 z dne 8.09.1987 - šteje za priznano dejstvo, tudi ni bilo potrebno izvajati nadaljnjih dokazov glede tega dejstva, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP, namreč ni treba dokazovati. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo plačilo po sodbi iz leta 1987 opravljeno, in ker se to plačilo nanaša na znesek 2.619.481,00 takratnih DIN, je tudi pravilno zaključilo, da je bila s tem izčrpana zavarovalna vsota zavarovalne police št...., ki je bila določena na 600.000,00 takratnih DIN.
Sodišče je, kot izhaja iz povedanega, zavrnilo pritožbene navedbe zoper izpodbijano sodbo in, ker tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).