Jedro

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Bistvo fenomena premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža prav določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Izrek

Revizija I. Ž. se zavrže. Revizija Z. Ž. se zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožba prve tožnice zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sta dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 522,75 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v letu 1989 pri Banki najela gotovinski dolgoročni stanovanjski kredit, ki sta ga porabila za nakup počitniškega apartmaja v B. V letu 1998 sta v časopisu prebrala, da se Zveza z Banko v imenu številnih kreditojemalcev pogaja o znižanju domnevno previsokih pogodbenih obresti. 23. 6. 1998 je I. Ž. (z navedbo zgolj sebe kot pooblastitelja) Zvezo pooblastila (pri čemer je v rubriko »podpis« zapisala »I. in Z. Ž.«), naj se pogaja tudi v njenem imenu, za primer uspeha pri pogajanjih pa je v imenu obeh tožnikov z Zvezo sklenila dogovor, da ji bosta plačala 10% prihranjenega zneska; dogovor je opremila z enakim podpisom kot pooblastilo. Pooblastilo nikoli ni bilo preklicano ali odpovedano in dogovor ni bil nikoli razveljavljen. V letu 2001 je tožnica odpovedala po podpisu pooblastila naročeno revijo ..., ki jo je Zveza pošiljala vsem članom, ti pa so članarino v zvezi poravnavali s plačevanjem naročnine na revijo. Zveza glede terjatve tožnikov (višino je ugotovil strokovnjak zveze) ni sklenila poravnave. Da je bila poravnava glede nekaterih kreditov dosežena, je tožnica izvedela iz časopisa po več kot letu dni.

2. S tožbo sta tožnika zahtevala, da jima mora tožena stranka plačati odškodnino za škodo, ki jo jima je povzročila, ker se kot njuna pooblaščenka ni z Banko d.d. pogajala o znižanju previsoko določenih pogodbenih obresti. Zaradi tega sta obresti preplačala in bila pri tem oškodovana za vtoževani znesek. Podlaga zahtevka je kršitev mandatne pogodbe.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obeh v celoti zavrnilo in sicer zahtevek tožnika Z. Ž. zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj ni bil sklenitelj mandatne pogodbe, zahtevek I. Ž. pa zato, ker ob sicer podanem temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine škode. Pojasnilo je, da Zveza ni dokazala, da bi se z Banko pogajala le v imenu svojih članov oziroma da bi bilo članstvo pogoj za zastopanje, zato odpoved naročnine na revijo zveze ... in prenehanje plačevanja naročnine zanjo (s plačilom naročnine je bila plačana tudi članarina v Zvezi) ni vplivala na obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožnikoma je pritrdilo, da je Zveza kršila mandatno pogodbo in tožnikoma povzročila škodo, ki se kaže v tem, da sta odplačala celoten (nezmanjšan) kredit. Če bi tožena stranka tožnika pravočasno obvestila o odpovedi naročila, bi ta lahko na drug način poskrbela za uveljavitev svojih interesov. Zavrnilo je tudi ugovor Zveze, da je banka sama iz pogajanj izključila posamezne kategorije kreditov, češ, da je Zveza že od vsega začetka vedela, kakšen kredit sta najela tožnika – ne takega, da se banka o njem ne bi pogajala. Vendar pa banka ni sklenila poravnave z vsemi tistimi, s katerimi se je (preko Zveze) pogajala in jih ni že v začetku izključila iz pogajanj. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi morala Zveza dokazati, da tudi, če bi bila tožnika vključena v pogajanja, ne bi bila vključena v poravnavo, pa tega ni dokazala; med opustitvami toženke in škodo tožnikov obstoji vzročna zveza.

4. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi I. Ž. in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je bil zahtevek proti njej zavrnjen, delno spremenilo tako, da mu je ugodilo za znesek 500.000 SIT, češ, da škoda v navedeni višini ni bila sporna. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo, pritožbo Z. Ž. pa je zavrnilo v celoti.

5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato je Vrhovno sodišče ob odločanju o obeh izrednih pravnih sredstvih uporabilo procesni zakon v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo novele (v nadaljevanju ZPP).

Revizija

7. Tožnika izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil njun zahtevek zavrnjen (glede tožnice nad 500.000 SIT in glede tožnika v celoti). Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi je podan, ker v zvezi z zahtevkom Z. Ž. pri presoji njegove aktivne legitimacije ni bilo upoštevano, da sta z I. Ž., s katero sta zakonca, enotna nujna sospornika in ker v zvezi z višino zahtevka sodišče ni ocenilo dokazov in ni upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, tudi ne listine, ki bi potrdila ali ovrgla njene trditve. Drugi revizijski razlog je podan zaradi neuporabe določbe 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj v nasprotju z naziranjem nižjih sodišč po materialnem pravu pooblastilo toženi stranki, ki ga je podpisala le I. Ž., učinkuje tudi v korist njenega zakonca Z. Ž. Z revizijo tožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

8. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je nanjo odgovorila in revizijskemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

O nedovoljenosti revizije

9. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT. Ta pogoj glede I. Ž. ni izpolnjen. Oba tožnika sta od tožene stranke zahtevala plačilo 2,462.753 SIT. Zahtevek sta v tožbi uveljavljala kot deljivo in ne kot solidarno terjatev; tožbene in kasnejše trditve ne dajejo podlage za sklepanje o solidarnosti terjatve. Kot deljivo obveznost sta vtoževano terjatev presojali tudi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče. Deljiva je tista obveznost, pri kateri je spolnitev deljiva (to je takrat, ko jo je mogoče razdeliti na dele, pri čemer se deli med seboj razlikujejo samo kvantitativno ne pa tudi kvalitativno), v obligacijskem razmerju pa je udeleženih več subjektov.(1) V obravnavanem primeru sta udeležena dva subjekta na strani upnika. Tako situacijo ureja določba tretjega odstavka 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR): če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Skladno z navedenim na prvo tožnico odpade polovico vtoževanega zneska. Ker je z zahtevkom pravnomočno uspela glede zneska 500.000 SIT, vrednost dela pravnomočne sodbe, ki ga izpodbija z revizijo, znaša 731.376,10 SIT in ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija je v tem delu nedovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

10. Skladno z določbo drugega odstavka 39. člena ZPP se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta kot merila za presojo pravice do revizije obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge stranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V konkretnem primeru se zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov nanaša na stransko terjatev. Zato revizija tudi v tem delu ni dovoljena, kar je imelo za posledico njeno zavrženje (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

11. Revizija je v delu, ki se nanaša na terjatev Z. Ž., dovoljena, ni pa utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje, ki mu drugostopenjsko sodišče pritrjuje, je njegov zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije: ker ni podpisal pooblastila toženi stranki, z njo ni sklenil mandatnega razmerja in s kršitvijo mandatne pogodbe ni bil oškodovan. Tožnik torej po presoji nižjih sodišč nima (stvarne) legitimacije po materialnem pravu. Zato je zgrešeno revizijsko naziranje, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zahtevek Z. Ž. zavreči in ne zavrniti. Ločiti je treba materialno legitimacijo kot kategorijo materialnega prava od procesne legitimacije kot kategorije procesnega prava.

13. Procesna legitimacija je pooblastilo za vodenje konkretne pravde. Za ugotovitev njenega obstoja procesno pravo napotuje na materialno pravo. Obstoji takrat, ko je verjetno izkazano, da je tožnik pooblaščen sprožiti konkretno pravdo proti konkretnemu tožencu pod predpostavko, da obstoji ali ne obstoji civilnopravno upravičenje, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ali tako razmerje res obstoji in ali iz njega res izhaja v tožbenem zahtevku uveljavljana posledica pa je meritorno in ne več procesno vprašanje. Procesna legitimacija je procesna predpostavka za vodenje pravde: če je tožnik nima, nima pravnega interesa za pravdo in sodišče tožbo zavrže.(2) Sicer pa pomanjkanje tožnikove procesne legitimacije po stališču teorije ne vpliva na veljavnost že izdane sodbe.(3)

14. Zahtevek tožnika, ki je procesno legitimiran za pravdo, je lahko utemeljen ali neutemeljen. Termin materialna aktivna legitimacija se v sodni praksi uporablja za opis položaja, ko je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen in mu sodišče zato ugodi. Je kategorija materialnega prava. Če ni aktivne materialne legitimacije, sodišče zahtevek zavrne.

15. Tudi, če bi bila tožnika res enotna nujna sospornika, kot uveljavlja revizija (pa po presoji revizijskega sodišča nista, saj je o odškodninskem zahtevku mogoče odločiti za vsakega različno;(4) v konkretnem primeru je bil sicer res zahtevek obeh zavrnjen, a iz različnih razlogov), to ne bi pomenilo, da je I. Ž. mandatno pogodbo sklenila tudi v imenu Z. Ž. in da je zato podana materialna aktivna legitimacija imenovanega. Sosporništvo (subjektivna kumulacija) obstoji takrat, ko v vlogi iste pravdne stranke (tožeče ali tožene) nastopa več procesnih subjektov. Pred pravdo sosporništva ni. Lahko pa sporno materilnopravno razmerje, iz katerega izvira pravda, determinira vrsto sosporništva. Gotovo je tako pri enotnem sosporništvu, ko je po zakonu samem ali po naravi spornega razmerja spor mogoče rešiti samo enak način za vse in pri nujnem sosporništvu (ki je podvrsta enotnega), pri katerem mora tožnik, če naj bo njegova tožba dovoljena, zasnovati pasivno sosporništvo tako, da bo zajel vse subjekte, ki so udeleženci določenega materialnopravnega razmerja. Torej: materialnopravno razmerje določa vrsto sosporništva v sporu iz tega razmerja in ne obratno; procesni položaj stranke v sporu nima nobenega vpliva na materialnopravno razmerje.

16. Neutemeljeno revizija uveljavlja tudi, da je bilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o zahtevku Z. Ž. zmotno uporabljeno zato, ker nižji sodišči nista uporabili določbe 52. člena ZZZDR, zato nista presodili, da s skupnim premoženjem zakoncev lahko upravlja samo en zakonec, upoštevaje pri tem koristi drugega zakonca, kar pomeni, da je mandatno pogodbo I. Ž. sklenila tudi v korist svojega moža. Predpisa, na katerega se sklicujeta tožnika, pri čemer ga povzemata le delno ter njegovo vsebino razlagata zmotno, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Temeljna določba 52. člena ZZZDR je določba, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek); za tem je predvidena še možnost, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca (drugi odstavek). Obroki plačila za nakup skupnega premoženja so skupno premoženje; ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za vrnjeno preplačilo obrokov. Sklenitev mandatne pogodbe, ki jo sklene eden od zakoncev, na podlagi katere bi tretji - mandatar obema zakoncema izposloval vrnitev preplačila za nepremičnino, ki je skupno premoženje zakoncev, je mogoče opredeliti kot upravljanje s skupnim premoženjem zakoncev v smislu določbe drugega odstavka 52. člena ZZZDR. Da opisan režim velja, mora biti premoženje skupno. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR se domneva, da je skupno premoženje zakoncev tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Domneva torej velja, če je s tem, da sta dokazana obstoj zakonske zveze in pridobitev premoženja s skupnim delom in sredstvi med njenim trajanjem, potrjena domnevna baza. Vendar tožnika nista trdila, da sta zakonca(5) in ne, da je bil kredit najet in porabljen za pridobitev skupnega premoženja ter vrnjen iz sredstev, pridobljenih s skupnim delom in sredstvi. Domnevna baza torej ni bila potrjena in revizija obravnavani razlog že zato uveljavlja neutemeljeno. Pa tudi, če bi bila domnevna baza o skupnem premoženju potrjena, ne bi bilo nič drugače: izostale so namreč trditve, ki pogojujejo uporabo določbe drugega odstavka 52. člena ZZZDR, to je, da sta tožnika sklenila dogovor, da s skupnim premoženjem upravlja I. Ž.

17. Revizijske trditve, ki se nanašajo na višino škode, so nepomembne: kot je bilo že pojasnjeno, temelj zahtevka Z. Ž. ni podan, revizija I. Ž. pa je zaradi nedoseganja revizijskega praga nedovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti

18. Vrhovno državno tožilstvo izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o spremembi prvostopenjske sodbe v delu, nanašajočem se na plačilo 500.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi I. Ž. Uveljavlja relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena, 212. člena in 215. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe pri uporabi pravila o odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Trdi, da materialno pravo pove, katera od strank mora zatrjevati in dokazati določeno pravno relevantno dejstvo; procesni določbi prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP zavezujeta stranko k navedbi dejstev in predlaganju dokazov, na katere opira svoj zahtevek. Tožena stranka je povzročiteljica škode le, če bi bila tožnica (brez kršitve pogodbe o pooblastitvi) udeležena v poravnavi. Da bi bil kredit tožnikov vključen v poravnavo in da bi jima Banka iz tega naslova izplačala določen denarni znesek, če je tožena stranka ne bi izključila iz pogajanj, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je posledice nedokazanosti tega dejstva prevalilo v breme tožene stranke namesto v breme tožnikov. Zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu je odločitev pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Je tudi v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 220/97, II Ips 261/2004, II Ips 250/2005, II Ips 443/2006 in II Ips 70/98. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožnice in potrditvijo zavrnilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v tem obsegu v ponovno odločitev o pritožbi.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

19. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

20. Po določbi prve točke prvega odstavka 387. člena ZPP državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativnih in bistvenih kršitev procesnih pravil, razen tistih, ki so izrecno izvzete; po določbi druge točke prvega odstavka istega člena je zahtevo mogoče vložiti tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). V konkretnem primeru bi lahko navedba državnega tožilca, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz razloga iz prve točke prvega odstavka 387. člena ZPP, na prvi pogled kazala na omejitev obsega zahtevanega preizkusa izpodbijane odločitve zgolj na procesne kršitve. Toda preizkus je zahtevan tudi v smislu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve: (i) že pred navedbo razloga za vložitev izrednega pravnega sredstva je bila sprememba izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča predlagana kot primarni način odločitve, kar je pomembno zato, ker spremembo lahko utemeljuje le presoja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 380. člena ZPP), (ii) uveljavljano je bilo, da je zatrjevana »procesna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v zvezi z uporabo pravila o odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 154. člena ZOR,« kauzalnost med procesno kršitvijo in nepravilnostjo in zakonitostjo izpodbijane odločitve pa je bila ponovno poudarjena v obrazložitvi

21. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva velja razpravno načelo (7. člen ZPP): razen izjemnih primerov, ko je dopustna inkvizitorna metoda, je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predstavljajo predvsem trditve o dejstvih in dokazi zanje, dolžnost strank (in ne pravica ali celo dolžnost sodišča). Splošno pravilo, zapisano v 212. členu ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečujejo izglede stranke za uspeh v pravdi.(6) Določa ga materialno pravo. Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava.(7)

22. Materialno dokazno breme določajo pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva. ZPP v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Nastopi takrat, ko procesno trditveno in dokazno breme preneha, to je z nastopom prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Stranko takrat zadenejo posledice pomanjkljivega izpolnjevanja procesnega trditvenega in dokaznega bremena: sodišče izda zanjo neugodno odločbo.(8)

23. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.(9) Tožnika sta zahtevala, da jima mora tožena stranka plačati odškodnino za škodo, ki sta jo utrpela zato, ker je kršila pogodbo. Splošno pravilo odškodninskega prava, zapisano v prvem odstavku 154. člena ZOR, ki se nanaša na nepogodbeno škodo, po določbi 269. člena ZOR pa se uporablja tudi za škodo, izvirajočo iz kršitve pogodbe, je, da mora, kdor drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti. Škodo mora, ne glede na to, ali je pogodbena ali nepogodbena, dokazati tožnik (pač pa so različni ekskulpacijski razlogi). Enako velja glede vzročne zveze.

24. Sklep, da je tožnici nastala škoda z opustitvijo tožene stranke, mora biti utemeljen z ugotovitvijo o dvojem: (i) o tem, da bi bila kreditna pogodba tožnikov, če toženka ne bi opustila zastopanja, vključena v pogajanja tožene stranke z Banko (tožena stranka je namreč trdila, da se banka ni pogajala o vseh kreditih, pač pa je določene kategorije izključila iz pogajanj, na primer tiste, pri katerih se obrestna mera ni večala, tiste, ki so se odplačevali z najetjem kredita pri Stanovanjskem skladu in podobno) in o tem, da bi bila vključena v poravnavo ter da bi bil zato tožnikoma priznan določen denarni znesek (niso vsi kreditojemalci, ki so bili vključeni v pogajanja, dosegli ugodnosti oziroma zmanjšanja pogodbenih obveznosti).

25. Sodišče druge stopnje je menilo, da je bilo breme dokaza za trditev o prvem od navedenih dejstev na tožeči stranki (ki je po njegovi oceni to breme zmogla), pač pa je toženi stranki naložilo breme dokaza, da kredit tožnice ne bi bil vključen v poravnavo (tožena stranka ga, pravi, ni zmogla)(10), nato pa na podlagi navedenega zaključilo, da je tožnici nastala škoda. S tem, ko dokaza, da bi bila v poravnavo z banko vključena tudi tožnica, ni naložilo v breme tožnici, pač pa je naložilo v breme toženi stranki dokaz, da v poravnavo ne bi bila vključena, je kršilo pravila o procesnem dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Ni namreč upoštevalo ene od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim bremenom, ki je v tem, da materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Tako je bilo materialno dokazno breme o tem, da bi bila tožnica v primeru pogajanj vključena v poravnavo, vseskozi na njej (a o tem ni zmogla niti trditvenega bremena), procesno dokazno breme pa bi bilo na njej vse dotlej, ko bi ga prevalila na toženo stranko, na primer tako, da bi (najprej trdila in nato še) dokazala, da iz poravnave niso bile izključene vse kreditne pogodbe, primerljive z njeno. Šele tedaj bi nastopil procesni položaj, ki bi od tožene stranke terjal dokaz o nasprotnem – o tistem, kar ji je naložilo prvostopenjsko sodišče. Bistvo fenomena premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža prav določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza(11).

26. Kršitev pravila o procesnem dokaznem bremenu je imela za posledico kršitev pravila o materialnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP): okoliščino, da tožnica ni (niti trdila in tudi ne) dokazala, da bi bila vključena v poravnavo in da bi ji banka priznala določen denarni znesek, bi moralo šteti v škodo njej (in zaključiti, da škode ni dokazala) in ne toženi stranki. To pomeni, da sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ne bi smelo ugoditi in ji ne bi smelo prisoditi zneska odškodnine, ki je predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

27. Ko so izpolnjeni pogoji za uporabo pravil o dokaznem bremenu, sodišče pa pravila o dokaznem bremenu uporabi zmotno, gre za kršitev materialnega prava.(12) To stališče, ki prevladuje v teoriji in je sprejeto v sodni praksi, temelji na učenju o dominantno materialnopravni naravi pravila o dokaznem bremenu.(13) V primeru, ko je zmotno uporabljeno materialno pravo, Vrhovno sodišče z revizijo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP). Tako je moralo ravnati tudi v konkretnem primeru glede odločitve, ki jo izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti.

O stroških revizijskega postopka

28. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti stroški niso bili priglašeni. V postopku z revizijo je tožena stranka, ki je uspela, zahtevala povrnitev stroškov zastopanja in sodnih taks, nastalih zaradi vložitve odgovora na revizijo. O dolžnosti tožnikov povrniti ji te stroške, je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Petar Klarić, Martin Vedriš, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 387. Op. št. (2): Siniša Triva, Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 314. Op. št. (3): Siniša Triva, Mihajlo Dika, navedeno delo, stran 317. Op. št. (4): Po sodni praksi imata zakonca položaj enotnih nujnih sospornikov na primer v pravdi na podlagi tožbe tretjega, ki uveljavlja solastninski delež na premoženju, ki je njuno skupno premoženje.

Op. št. (5): Celo več: ne do izteka roka iz 286. člena ZPP in ne kasneje med postopkom nista zatrjevala niti, da sta zakonca; po izteku navedenega roka sta zgolj (brez ustrezne trditve) predlagala dokaz z vpogledom v izpisek iz poročne matične knjige, ki ga je sodišče kot prepoznega zavrnilo. O razmerju med tožnikoma govori le navedba tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo, da pooblastila ni podpisal Z. Ž., ampak samo njegova žena I. Ž. in nato zapis v sodbi sodišča prve stopnje, da obstoj zakonske zveze s tožnico tožniku ne podeljuje statusa pogodbene stranke.

Op. št. (6): Jan Zobec,v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran ; enako Siniša Triva in Mihajlo Dika, navedeno delo, stran 498. Op. št. (7): Tako na primer sodba II Ips 504/2005. Op. št. (8): Jan Zobec, navedeno delo, stran 380. Op. št. (9): Tako sodba II Ips 961/2008 in številne druge.

Op. št. (10): Glej drugi odstavek na 6. strani sodbe.

Op. št. (11): Glej sodbo II Ips 544/2004. Op. št. (12): Jan Zobec, navedeno delo, stran 394. Op. št. (13): Siniša Triva in Mihajlo Dika, navedeno delo, stran 501.