Jedro

Določba, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Trditvena podlaga, ki je bila predmet obravnave na nižjih stopnjah, tako sodiščema ni dopuščala presoje morebitne ničnosti posojilnih pogodb tudi po določbah bančne zakonodaje, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 98/00088 z dne 22. 1. 1999, v veljavi do višine 3,342.712,84 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev ničnosti v izreku navedenih posojilnih pogodb.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločb nižjih sodišč, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči spregledali, da je tožeča stranka banka. Pri materialnopravni presoji spornih kreditnih pogodb bi zato morali poleg določb XXXV. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uporabiti tudi določbe Zakona o bankah in hranilnicah (v nadaljevanju ZBH), ki je veljal v času sklenitve pogodb. ZBH je v petem odstavku 26. člena določal, da skupni znesek kreditov, drugih terjatev in jamstev enemu posojilojemalcu ne sme presegati 30 % jamstvenega kapitala banke. Ravnanje banke v nasprotju z navedeno določbo pomeni kršitev prisilnega predpisa tudi v primeru, če bi sporne pogodbe zadostile kriterijem po 1065. in 1066. členu ZOR.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Glede dejstev in dokazov je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Določba, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti (109. člen ZOR), ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.(1) Sodišče ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe. Če nobena stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Utemeljenost toženčevega zahtevka na ugotovitev ničnosti posojilnih pogodb sta nižji sodišči tako lahko presojali le v okviru pravočasno podane trditvene podlage. Toženec v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi sodišču omogočale presojo ničnosti spornih pogodb tudi po določbah ZBH. V pritožbi je sicer izpostavil izpoved priče in ugotovitve sodišča iz kazenskega postopka, ki je v zvezi z obravnavanimi pogodbami tekel zoper toženca, vendar mu je že višje sodišče pravilno pojasnilo, zakaj tovrstnih navedb ni mogoče upoštevati. Trditvena podlaga, ki je bila predmet obravnave na nižjih stopnjah, tako sodiščema ni dopuščala presoje morebitne ničnosti posojilnih (kreditnih) pogodb tudi po določbah bančne zakonodaje, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Revizijsko sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ni odkrilo nobene kršitve (371. člen ZPP).

6. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS: III Ips 5/2003 z dne 6. 11. 2003, III Ips 50/2007 z dne 7. 4. 2003, II Ips 42/94 z dne 7. 6. 1995.