Jedro

Če odločitev sodišča glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, temelji na nepravilni dokazni oceni o tem, ali so določena dejstva dokazana ali ne, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne za kršitev kazenskega zakona.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.6.2004 obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.2.2005 ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ ter odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 9.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil kršen 4. odstavek 249. člena KZ in da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče drugopis zahteve za varstvo zakonitosti vročilo obdolžencu, ki pa nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je pritožbeno sodišče v svoji odločbi kršilo zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje je sodišče oprostilno sodbo izreklo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker je presodilo, da ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ, katerega je bil obdolžen. Sodišče je s takšnim izrekom oprostilne sodbe odločilo, da obtožba zaradi dejanskih (in ne pravnih) razlogov ni bila utemeljena. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v zahtevi, da je pritožbeno sodišče z izrekom oprostilne sodbe kršilo zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, saj pritožbeno sodišče oprostilne sodbe v tej zadevi ni izreklo iz (pravnega) razloga po 1. točki 358. člena ZKP (ker dejanje, za katero je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje). Zato zahteva za varstvo zakonitosti, v kolikor uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana le, če sodišče zaradi napačne pravne presoje, da ne gre za kaznivo dejanje, izreče oprostilno sodbo namesto obsodilne sodbe in obratno; ni pa ta kršitev podana, če odločitev sodišča glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, temelji na nepravilni dokazni oceni o tem, ali so določena dejstva dokazana ali ne, saj gre v takem primeru za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

III.

1. Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sodbi pritožbenega sodišča. Navaja, da so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, ki je ob uporabi določbe 1. odstavka 394. člena ZKP, ob ugoditvi pritožbi zagovornika, obsodilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obdolženca oprostilo obtožbe, popolnoma nejasni oziroma, da sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima.

2. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ (ker je dne 23.6.2001 dal v obtok ponarejen denar s tem, da je v menjalnici v L. predložil za nakup 50 DEM ponarejen bankovec v vrednosti 10.000,00 SIT, ki ga je prejel kot pravega) izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženec bankovec za 10.000,00 SIT našel; da je glede na številne na prvi pogled vidne pomanjkljivosti tega bankovca, se obdolženec zavedal, da je bankovec ponarejen; da se je obdolženec s tem, ko je v menjalnici hotel vnovčiti ponarejen bankovec zavedal, da daje v obtok ponarejen bankovec in je z vnovčitvijo to tudi hotel. Presodilo je, da so v ravnanju obdolženca podani vsi znaki kaznivega dejanja po 4. odstavku 249. člena KZ, katerega je storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, "saj se je zavedal, da vnovčuje ponarejen denar in da lahko v menjalnici odkrijejo, da vnovčuje ponarejen denar, pa je v to privolil".

Zoper sodbo sodišče prve stopnje se je pritožil le obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornika ugodilo in obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 4. odstavku 249. člena KZ. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da sodišče soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev napravilo napačen dokazni zaključek o obdolženčevi krivdi, da je obdolžencu dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, dokazano. Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje napravilo napačen dokazni sklep, da naj bi obdolženec ravnal z eventualnim naklepom pri vnovčitvi ponarejenega denarja v menjalnici s tem, da je v posledico le privolil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da naj bi po presoji sodišča prve stopnje obdolženec ravnal z eventualnim naklepom, obenem pa sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je obdolžencu dokazano, da se je potem, ko je že imel v posesti ponarejen bankovec, ki ga je prejel kot pravega, zavedal, da je ta bankovec ponarejen in da je tak bankovec predložil v menjalnici. Ker pa je zagovornik v pritožbi navajal, da obdolžencu eventualni naklep ni dokazan, je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi zagovornika, da obdolžencu kot oblika krivde ni dokazan eventualni naklep (torej, da obdolžencu krivda kot eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja ni dokazana) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo.

3. Po določbi 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. in 8. - 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Po določbi 1. odstavka 394. člena ZKP sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Pritožbeno sodišče tako spremeni sodbo, če je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazenski materialni zakon. Sodbo lahko spremeni v korist obdolženca na podlagi pritožbe, podane v njegovo korist ali po uradni dolžnosti; v škodo pa na pritožbo tožilca, ki je bila vložena v obdolženčevo škodo.

4. Zagovornik s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, skladno z določbo 383. člena ZKP, navedene kršitve ni ugotovilo. Kljub temu, da sodišče prve stopnje glede krivde obdolženca v sodbi najprej ugotavlja, da se je obdolženec zavedal, da ima ponarejen bankovec in ga je dal v obtok s tem, ko ga je hotel vnovčiti v menjalnici (s čimer opisuje direkten naklep), zatem pa zaključi, da je obdolženec dejanje storil z eventualnim naklepom, takšnih razlogov sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca ni ocenilo kot nejasnih. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi sodišča prve stopnje, presodilo, da ugotovljenih odločilnih dejstev glede obdolženčevega vedenja in hotenja pri ravnanju s ponarejenim bankovcem, ni moč subsumirati po obliko krivde - eventualni naklep, je samo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodišča druge stopnje za takšno odločitev nejasni in tudi sami s seboj v nasprotju.

IV.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločbo bistveno prekršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka le ugotovilo, ne da pri tem posegalo v pravnomočno odločbo.