Jedro

Ne glede na utemeljenost tega dvoma, ki je v izpodbijanem sklepu ustrezno utemeljena, pa razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, po presoji sodišča ne dosegajo zakonskega standarda očitnosti. Za kaj takega bi morala toženka navesti vsaj še to, zakaj meni, da se tožnikov primer razlikuje od običajnega ravnanja „večine beguncev“, ki po tožnikovih navedbah pri sebi prav tako nimajo osebnih dokumentov, česar toženka ni v ničemer izpodbijala, in zoper katere obravnavani ukrep ni odrejen.

Razlog za poseg v osebno svobodo ne more pomeniti zgolj oprava osebnega razgovora. Res je sicer, da ta razgovor pomeni bistveni element ugotavljanja dejstev in okoliščin v postopku za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa toženka ni navedla nobenega razloga za to, da ga ne bi mogla opraviti v času do odreditve omejitve gibanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-504/2018/5 (1312-05) z dne 27. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži v prostorih in območju Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, od ustne naznanitve pridržanja do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik toženki do izdaje obravnavanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoča v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. Ta istovetnost zato ni nesporno dokazana, toženka pa dvomi tudi v resničnost tožnikovih navedb, da je potni list v času bivanja v Grčiji poslal domov, ker naj bi se bal, da bi ga v primeru, če bi ga v Grčiji dobili z dokumenti, takoj vrnili v Alžirijo. Zato toženka meni, da tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj nima dokumentov,in sklepa, da če ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, bi osebne dokumente imel pri sebi oz. bi jih predložil pristojnemu organu. Zato in ker je tožnik na Policijski postaji Črnomelj najprej navedel, da njegova ciljna država ni Republika Slovenija, temveč Nemčija, kar pomeni, da namerava nadaljevati pot in s navajanjem drugačnih osebnih podatkov upa, da kasneje ne bo vrnjen, toženka utemeljeno dvomi, da je tožnik navedel resnične osebne podatke.

2. Poleg tega toženka navaja, da je treba za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor s prosilcem. Iz tožnikovega opisa poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav, kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, ali pa je kljub vloženi prošnji potoval naprej proti zastavljenemu cilju. Toženka meni, da je tožnikova ciljna država Nemčija in da zato obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kot je že odšel iz Bosne in Hercegovine, kjer je tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Zato bi tožnik v primeru, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, Slovenijo zapustil in s tem onemogočil vsebinsko odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sklicuje se tudi na to, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, zato tudi v obravnavani zadevi utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka podrobno pojasnjuje, da način delovanja in organizacija azilnega doma ne omogočata učinkovitega izvajanja ukrepa omejitve gibanja k tej ustanovi, zaradi česar tak alternativni ukrep ne bi bil učinkovit. 4. Tožnik v tožbi navaja, da se toženka v izpodbijanem sklepu ni sklicevala na razloge za omejitev gibanja, kot so navedeni v 84. členu ZMZ-1, saj zgolj „ugotavljanje istovetnosti“ ni zakonski razlog za odreditev pridržanja, enako kot tudi ne potreba po ugotavljanju določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito brez povezave z utemeljeno nevarnostjo, da bo prosilec pobegnil. Že zato tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, opozarja pa še, da ni bil ustrezno seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, kar je pomenilo poseg v njegovo pravico do izjave. Tudi sicer se toženka opredeljuje zgolj do obstoja dvoma v tožnikovo istovetnost, ne pa tudi do izpolnjenosti zakonskega standarda očitnosti tega dvoma, brez česar ni mogoče odrediti pridržanja. Poleg tega poudarja, da ves čas postopka navaja enake osebne podatke, zaradi česar meni, da ne obstoji niti navaden, kaj šele očiten dvom v njegovo istovetnost. Ne drži niti to, da je njegova ciljna država Nemčija. Ustrezno je pojasnil, zakaj Grčija, Bosna in Hrvaška zanj niso varne evropske države, zato mu ni mogoče očitati, da v kateri od teh držav ni ostal in tam zaprosil za azil. Ne drži niti to, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa, kar toženka opira izključno na statistiko, ne pa na konkretne okoliščine v zvezi s tožnikom. Poleg tega domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje azilnega doma ni problem tožnika, temveč toženke.

5. Tožnik dodatno navaja še, da morajo biti zaradi odreditve ukrepa pridržanja zaradi ugotavljanja določenih dejstev kumulativno podani trije pogoji, in sicer je treba navesti konkretna dejstva, ki jih bo treba ugotoviti, ugotavljanje teh dejstev mora biti v vzročno-posledični povezavi z odrejenim ukrepom, poleg tega pa mora obstajati še utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Toženka se v dokazovanje izpolnjenosti teh pogojev sploh ni spustila, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. O tem, kje ima osebne dokumente, tožnik pred policijo ni bil niti vprašan, zato gre za kršitev njegove pravice do izjave. Navaja še razloge, iz katerih ukrep pridržanja v Centru za tujce pomeni odvzem osebne svobode, iz tega razloga pa zahteva tudi izdajo začasne odredbe, saj to pomeni nastajanje težko popravljive škode.

6. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oz. podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo toženki vrne v ponovni postopek, poleg tega pa naj ugodi tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

7. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljena zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja) oz. da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Tožnik ima sicer prav, da se toženka na navedene zakonske razloge sklicuje napačno oz. nepopolno, vendar to lahko pomeni le relativno bistveno kršitev upravnega postopka (4. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o upravnem postopku; ZUP). Odločilnega pomena pa je, ali je toženka v obrazložitvi navedla in ustrezno obrazložila razloge, ki ustrezajo navedenim zakonskim določbam.

11. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik brez kakršnega koli dokumenta s fotografijo, do česar je po njegovi lastni izjavi prišlo zato, da državni organi v državah, prek katerih je potoval, na podlagi tega dokumenta ne bi mogli ugotoviti njegovih osebnih podatkov oz. državljanstva in ga na podlagi teh podatkov vrniti v izvorno državo. Sodišče se načeloma strinja s toženko, da taka okoliščina lahko vzbudi dvom v tožnikovo identiteto, saj je mogoče to identiteto ugotavljati izključno na podlagi tožnikove izjave. Pri tem je po presoji sodišča utemeljen tudi dvom v zanesljivost tožnikove izjave, saj je tožnik sam povedal, da je želel svojo identiteto prikriti pred organi držav, skozi katere je potoval. Zato ni mogoče izključiti, da tega ne želi storiti tudi zdaj, še posebno, če Slovenija ni njegova ciljna država.

12. Teh okoliščin v ničemer ne spreminjajo tožnikove - sicer po presoji sodišča prepričljive - navedbe na glavni obravnavi, zakaj še ni priskrbel osebnih dokumentov. Navedene okoliščine namreč ostajajo nespremenjene do tedaj, ko bo tožniku dejansko uspelo predložiti osebne dokumente. Vendar pa te okoliščine same po sebi le stežka dosegajo pravni standard „očitnosti“, ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja prej navedeno zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik. Ne glede na utemeljenost tega dvoma, ki je - kot že obrazloženo - po presoji sodišča sicer v izpodbijanem sklepu ustrezno utemeljena, pa razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, po presoji sodišča ne dosegajo zakonskega standarda očitnosti. Za kaj takega bi morala toženka navesti vsaj še to, zakaj meni, da se tožnikov primer razlikuje od običajnega ravnanja „večine beguncev“, ki po tožnikovih navedbah pri sebi prav tako nimajo osebnih dokumentov, česar toženka ni v ničemer izpodbijala, in zoper katere obravnavani ukrep ni odrejen.

13. Drugi razlog, na katerega se sklicuje toženka je, da naj bi tožnik v več varnih državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, ne zaprosil za azil oz. je za azil zaprosil, pa ni počakal na odločitev. Toženka zato meni, da bo enako storil tudi v Sloveniji, če mu gibanje ne bo omejeno. Tudi s tem razlogom se sodišče načeloma strinja, prav tako tudi s stališčem toženke, da v primeru, če bo tožnik samovoljno zapustil svojo nastanitev, z njim ne bo mogla opraviti razgovora in s tem ugotoviti praktično nobenega dejstva, potrebnega za odločitev o njegovi zahtevi za mednarodno zaščito.

14. Vendar pa tudi v tem primeru sodišče ugotavlja, da je tožnik že v doslejšnjem postopku, pa tudi na obravnavi navedel vsaj navidez smiselno razlago, zakaj je v Bosni in Hercegovini sicer zaprosil za azil, pa ni počakal na odločitev in zakaj na Hrvaškem sploh ni zaprosil za azil. Še bistveno bolj pomembno v tem pogledu pa je, da razloga za poseg v osebno svobodo ne more pomeniti zgolj oprava osebnega razgovora. Res je sicer, da ta razgovor pomeni bistveni element ugotavljanja dejstev in okoliščin v postopku za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa toženka ni navedla nobenega razloga za to, da ga ne bi mogla opraviti v času do odreditve omejitve gibanja. Povedano drugače: iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhajajo razlogi, da ne bi bilo mogoče potrebnih dejstev ugotoviti tudi na način, ki bi bil za tožnika manj obremenjujoč oz. bi pomenil manjši poseg v njegove temeljne pravice, npr. s takojšnjo oz. vsaj zgodnejšo opravo osebnega razgovora. Ta razlog za omejitev gibanja zato po presoji sodišča ni ne očitno sorazmeren z resnostjo oz. težo posega v človekovo pravico, ki jo pomeni omejitev gibanja, niti ta sorazmernost oziroma potrebnost ukrepa ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta (2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

15. Tožnik utemeljeno opozarja tudi na to, da iz obrazložitve izpodbijanega ukrepa ne izhaja izpolnjevanje pogoja iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerem je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena. Iz tega zakonskega besedila jasno izhaja, da se mora ugotovitev pristojnega organa nanašati na posamezen primer, torej na okoliščine, ki se nanašajo osebno na tožnika. Edina taka okoliščina, na katero se sklicuje toženka, je že prej omenjena tožnikova pot prek več varnih držav, ki jih je zapustil tudi v primeru, ko je tam zaprosil za azil. Kot že rečeno, je tožnik to svoje ravnanje pojasnil vsaj navidez smiselno, prav tako tudi svoje prejšnje izjave o ciljni državi. Toženka bi morala za ustrezno obrazložitev izpolnjevanja kriterija drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 obrazložiti vsaj to, zakaj šteje te tožnikove navedbe za neprepričljive v taki meri, da utemeljujejo odreditev omejitve gibanja, ki - kot že rečeno - pomeni poseg v osebno svobodo.

16. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja izpolnjenost zakonskih razlogov za izrek ukrepa iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče posebej poudarja, da taka ugotovitev ne pomeni, da ti razlogi v nobenem primeru ne obstajajo, vendar pa jih mora toženka za zakonit izrek navedenega ukrepa ustrezno ugotoviti in svoje ugotovitve celovito obrazložiti. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Po četrtem odstavku istega člena je organ v takem primeru vezan na pravna mnenja sodišča, glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.

17. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

18. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.