Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 327/2009

ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.327.2009 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

vojak obstoj delovnega razmerja odškodnina prestop iz JLA v TO pasivna legitimacija stvarna pristojnost
Višje delovno in socialno sodišče
12. november 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker tožnik v zakonsko določenem roku ni prestopil iz JLA v Teritorialno obrambo RS in ker se tako nikoli ni zaposlil v Teritorialni obrambi RS oziroma v Slovenski vojski, tožena stranka (RS) ni pasivno legitimirana v sporu, v katerem tožnik uveljavlja primarni tožbeni zahtevek za priznanje in vpis delovne dobe ter za obračun in izplačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja.

Tožnik je s podrednim tožbenim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke v zvezi z odpovedjo bivanja in izgonom iz države. Ker v tem delu ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ampak sodišča splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: ugotovitev, da je bil tožnik v času od 29. 4. 1992 do 11. 10. 2000 zaposlen pri toženi stranki, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 29. 4. 1992 do 11. 10. 2000; da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo v višini, kot je po kolektivni pogodbi določena za poklicnega gasilca, povečano za dodatek na delovno dobo, kot da bi delal, za čas od 29. 4. 1992 do 11. 10. 2000 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, od teh zneskov odvesti vse prispevke in dajatve za tožnika in mu neto zneske izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila; da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati (po) 28.553,33 SIT oz. 119,15 EUR regresa za letni dopust za leta 1992 do 2000 v bruto zneskih, odvesti akontacijo dohodnine in mu plačati neto zneske od zapadlosti posameznih zneskov, to je od vsakega 2. 7. v letu za tekoče leto, do plačila (A/I. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom (A/II. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah izreka za stvarno nepristojno za reševanje podrejenega tožbenega zahtevka (za plačilo odškodnine) in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Krškem (B/ odstavek izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni in ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o podrednem zahtevku. V pritožbi navaja, da je potrebno zastaralni rok glede primarnega zahtevka šteti šele od pridobitve državljanstva RS v letu 2005 dalje, oziroma od prejema sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki je odločilo o odpravi odpovedi prebivanja. Šele tedaj se je izkazalo, da bi tožnik v času od leta 1992 do 2000 lahko bil zaposlen in bi imel prejemke iz tega naslova. Primarni tožbeni zahtevek zato ni zastaran. Ker je Republika Slovenija odgovorna za to, da se tožnik ni mogel zaposliti, ker mu je to sama onemogočila, je dolžna tožniku priznati obstoj delovnega razmerja oziroma vse pravice, vključno z delovno dobo, ki bi jo imel, če bi bil zaposlen. Tožniku ni mogoče šteti v škodo dejstva, da ni iz JLA prestopila v Teritorialno obrambo, saj poziva Predsedstva RS ni slišal. Če tožena stranka tožniku ne bi odpovedala bivanja oziroma ga ne bi izbrisala, bi se tožnik že v letu 1992 zaposlil, tako pa te možnosti ni imel, nato pa je bil iz Slovenije izgnan in je na skrivaj bival v Sloveniji. Tožnik zahteva tudi povrnitev škode zaradi protizakonitega dejanja tožene stranke, ki je pripeljalo do tega, da je bil tožnik onemogočen pri zaposlitvi, pri čemer prvenstveno zahteva iz naslova odškodnine priznanje delovne dobe in plačilo vseh prispevkov in dajatev iz tega naslova. Za priznanje delovnega razmerja je pristojno delovno sodišče, zato bi to sodišče moralo odločiti tudi o podrednem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, skladno z zakonom pa se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o podrednem zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi si pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Temeljni razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so denarne terjatve iz delovnega razmerja zastarane, ker je pred vložitvijo tožbe potekel petletni splošni zastaralni rok, določen v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001), glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 29. 4. 1992 do 11. 10. 2000 pa je zamujen prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR). Sodišče prve stopnje bi se glede na to, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja za čas pred uveljavitvijo ZDR in OZ, sicer moralo opreti na predpise, ki so veljali v spornem obdobju, to je na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 42/89 in nadaljnji, ki se je smiselno uporabljal kot predpis RS – ZTPDR) ter Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji – ZDR/90) ter Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji - ZOR), kljub temu pa je odločilo pravilno, ker je glede primarnega zahtevka nastopilo zastaranje oz. so zamujeni prekluzivni roki za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja tudi po teh predpisih. Zmotno je stališče tožnika, da primarni zahtevek ni zastaran, ker naj bi zastaralni roki začeli teči v letu 2003, ko je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS odpravljena odločba o odpovedi prebivanja, oziroma v letu 2005, ko je tožnik pridobil državljanstvo RS. Status tožnika nima neposredne povezave z uveljavljanjem pravic iz delovnega razmerja oz. zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja. Po določbah ZTPDR oz. ZDR/90 je delavec lahko uveljavljal sodno varstvo v prekluzivnih rokih, določenih v 80. in 83. členu ZTPDR ter 105. členu ZDR/90, pri čemer je bila za zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja določena procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Sodno varstvo je bilo dopustno le, če se je delavec za to varstvo najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu. Delavec je lahko uveljavljal kršitev pravic pri delodajalcu v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, nato pa je lahko uveljavljal sodno varstvo v 15 dneh od dokončnosti odločitve pristojnega organa, oz. od poteka 30 dnevnega roka, v katerem bi delodajalec moral odločiti o zahtevi, če pristojni organ delodajalca ni odločil o njegovi zahtevi. Po 105. členu ZDR/90 je imel delavec v primeru t.i. molka organa tudi po poteku 15-dnevnega roka iz 83. člena zveznega zakona pravico do sodnega varstva, moral pa ga je uveljavljati v razumnih rokih. Tožnik je vložil tožbo 23. 10. 2006, torej po 14 letih od tedaj, ko mu je delovno razmerje v JLA prenehalo, zato je nedvomno zamudil vse roke za uveljavljanje pravic v zvezi s priznanjem obstoja delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe in denarnimi zahtevki, ki imajo temelj v zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja, ki ga je bilo po tedaj veljavnih predpisih dopustno uveljavljati le v okviru v ZTPDR in ZDR/90 določenih prekluzivnih rokov. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Ne glede na zastaranje je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo tudi po vsebini. Kot bistveno je izpostavilo dejstvo, da se tožnik, ki je bil od 1. 7. 1975 do 29. 4. 1992 zaposlen v JLA v vojašnici ... kot gasilski častnik, nikoli ni zaposlil v Teritorialni obrambi RS oz. kasneje v Slovenski vojski, saj ni prestopil iz JLA v Teritorialno obrambo RS v roku, v katerem je bil prestop mogoč po Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS, št. 1/91). Le v primeru prestopa iz JLA v Teritorialno obrambo RS bi obstajala pravna podlaga za priznanje statusnih, socialnih in drugih pravic, vključno z delovnim razmerjem in delovno dobo, glede na določbe 14. člena UZITUL ter Uredbe o ugotavljanju in vpisovanju zavarovalne dobe osebam, ki so prestopile v Teritorialno obrambo RS (Ur. l. RS, št. 63/92). Ker se tožnik nikoli ni zaposlil v Teritorialni obrambi oziroma Slovenski vojski, tožena stranka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni zavezanka in ni podana njena pasivna legitimacija glede primarnega zahtevka.

Bistveno pa je, da niti v okviru delovnopravnih predpisov, ki so veljali v obdobju od 1992 do 2000, niti v drugih predpisih ni nikakršne pravne podlage za priznanje obstoja delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki iz razlogov, na katere se sklicuje tožnik, ki od tožene stranke zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas po prenehanju delovnega razmerja v JLA z utemeljitvijo, da je do tega upravičen zaradi protipravnega ravnanja države - Republike Slovenije, to je zaradi odpovedi bivanja oz. izbrisa in izgona iz države, zaradi česar od leta 1992 dalje ni imel možnosti zaposlitve in pridobivanja dohodkov iz naslova delovnega razmerja. Eventualno protipravno ravnanje tožene stranke bi ob izpolnitvi ostalih pogojev lahko predstavljalo enega od elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke, nikakor pa ne za priznanje obstoja delovnega razmerja in delovne dobe, saj za tak zahtevek ni podlage v zakonu.

Tožnik s podrejenim zahtevkom uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker ne gre za delovni spor, to je za spor med delavcem in delodajalcem, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča glede na določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 4/2002 in nadaljnji – ZDSS-1). Prvostopenjsko sodišče se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o podrednem toženem zahtevku, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ter 3. točko 365. člena ZPP pritožbozavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia