Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je med postopkom navajala, da tožnik ni upravičen do vtoževanih stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, pri čemer je gorivo in druge stroške vzdrževanja plačevala tožena stranka. Sodba glede navedenega ne vsebuje nikakršnih razlogov, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v točki I, II, III točka A, B in C razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:
I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini plače, skupaj s stroški za prevoz na delo in z dela ter regresom za malico za meseca december 2009 in januar 2010 v skupnem znesku 783,68 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: 493,19 EUR od 19. 12. 2009 do 23. 12. 2009, od zneska 584,83 EUR od 19. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 198,85 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 576,24 EUR in ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010 dalje do plačila.
II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.081,87 EUR.
III. A) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati plače, skupaj s stroški za prevoz na delo in z dela ter regresom za malico za meseca december 2009 in januar 2010 v skupnem znesku 783,68 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: -493,19 EUR od 19. 12. 2009 do 23. 12. 2009, -584,83 EUR od 19. 1. 2010 dalje do plačila, -198,85 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.
B) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek 576,24 EUR pa mu plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
C) Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 384,30 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.
D) Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače se zavrne.
Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo (zoper ugodilni del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbene stroške pa prizna kot nadaljnje stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v posledici nastalega pobota. Tožena stranka je med postopkom navajala, da je plačo za mesec november 2009 tožniku izplačala, tožnik pa je to vztrajno zanikal. Tožena stranka je določene zneske plač in regresa za letni dopust tožniku dolgovala, vendar je zatrjevala, da je terjatev prenehala s pobotom. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnik ni upravičen do stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, tako da mu ti stroški niti ne pripadajo. Glede tega sodba nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je nekaj dni v decembru 2009 in celoten januar 2010 (do prenehanja pogodbe o zaposlitvi) koristil letni dopust, iz sodbe pa ni razvidno, ali je tožnik vtoževal potne stroške tudi za te dni, ko ni delal in za katere dni mu gredo stroški prevoza na delo ter regres za prehrano. Ni dvoma, da si je tožnik med trajanjem delovnega razmerja sposojal določene zneske od tožene stranke, to je tudi sam priznal. Tožniku zvezek ni bil predočen, sodišče se z njegovim zaslišanjem ni prepričalo nasprotno, zato ni imelo podlage za sklep, da terjatev tožene stranke ne obstoji. Tožena stranka je pojasnila vsako postavko iz zvezka, tam kjer je bilo vrnjeno, je bil pripis „vrnjeno“, tam kjer ni vrnjeno pa ni pripisa. Seznam je dolg in odprt. Tiste zneske, ki jih je tožnik vrnil, tožena stranka ni vtoževala, navedenega pa sodišče ni razčistilo. Sodišče ni imelo iz česa sklepati, da so bili zneski vrnjeni. To kar je bilo vrnjeno, niti ni bilo predmet pravde. Sodišče prve stopnje je preuranjeno sklepalo, da dolg tožene stranke ne obstoji. Posledično navedenemu pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.
Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede pritožbenega ugovora, da tožnik ni upravičen do stroškov za prevoz na delo in z dela in da sodba v tej smeri nima razlogov tožnik navaja, da je v tožbi pojasnil kaj vtožuje in med drugim je navedel tudi, da za meseca november in december 2009 vtožuje tudi regres za malico ter stroške za prevoz na delo in z dela. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da plačilne liste niso pravilne oziroma da tožnik ni upravičen do zneskov, ki so na plačilnih listah. Brez dvoma si je tožnik sposojal določene zneske od tožene stranke in je do pobota prišlo v dogovoru s tožnikom, z navedenim pa se tožnik ne more strinjati. Tožnik je povedal, da nikoli ni dal soglasja za to, da bi mu tožena stranka izposojeni znesek odtegnila od plače, prav tako ni povedal, da bi se kdaj dogovorila za pobot. Dolg tožnika ne obstaja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožniku zvezek ni bil predočen, ne drži tudi, da je tožena stranka na naroku predložila ravno ta zvezek, iz katerega so bile že pred tem predložene fotokopije. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je med postopkom navajala, da tožnik ni upravičen do stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, pri čemer je gorivo in druge stroške vzdrževanja plačevala tožena stranka. Sodba glede navedenega ne vsebuje nikakršnih razlogov, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče navedenega ni raziskovalo z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke kot tudi ne z zaslišanjem tožnika. Tako je odločitev sodišča v tem delu vsaj preuranjena, pri čemer pa iz izreka sodbe ne izhaja koliko je sodišče tožniku priznalo iz naslova prevoza na delo za vtoževano obdobje, saj je sodišče odločilo v izreku skupaj glede plačila plače, stroškov za prevoz na delo ter regresov za malico za mesece december 2009 in januar 2010 v skupnem znesku 783,68 EUR in ni mogoče ugotoviti, kakšna je razlika v plači, kakšna je višina stroškov prevoza na delo in višina nadomestila za prehrano. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti ali je tožnik res za prihod na delo uporabljal službeni kombi in ali je stroške goriva in druge stroške vzdrževanja res krila tožena stranka, navedeno pa bi pomenilo, da tožniku za ta čas stroški prevoza na delo ne pripadajo.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da iz razloga, ker je bil tožnik na dopustu v decembru 2009 vse do januarja 2010, mu ne pripadajo stroški za prevoz na delo in tudi ne nadomestilo za prehrano. Navedeno je sodišče upoštevalo in to tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče sicer tudi ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.081,87 EUR, saj je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sproti tožniku odtegovala dolgovane zneske od plače, za kar tožnik sicer ni podal soglasja. Vsebinsko pravilna je tudi odločitev o plačilu regresa za letni dopust, saj delavcu pripada regres za letni dopust na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) pri čemer ima delavec, ki ima pravico do letnega dopusta pravico do izplačila regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Vendar je pritožbeno sodišče moralo v tem delu sodbo razveljaviti (točka III/A in B), saj gre za odločanje o pobotu, kjer je izrek sodbe tričlenski (II. točka).
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354/1 člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.