Jedro

Nobena država ne priznava vseh tujih sodnih odločb, pač pa države za priznanje določajo omejitve glede na različne kriterije, kot so vrsta pravnega razmerja, ki je neposreden predmet odločbe, vrsta postopka in vrsta sodne odločbe. Glede na prvonavedeni kriterij (vrsto pravnega razmerja) priznanje omejujejo na tuje sodne odločbe, s katerimi so urejena civilna razmerja. Pojem civilnopravnih razmerij za potrebe njihove uporabe določajo mednarodne konvencije in interni predpisi držav; uporabiti je treba predpis države priznanja: tuja sodna odločba se namreč s priznanjem inkorporira v pravni red države priznanja, zato mora presoja, ali gre za civilnopravno razmerje, temeljiti na njenem pravu.

Izrek

Pritožba predlagatelja se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog A. K. za priznanje pravnomočnega sklepa 226/10 z dne 28. 11. 2011 Višjega sodišča v Beogradu, Republika Srbija o rehabilitaciji A. A., o ugotovitvi ničnosti odločbe Državne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev F. št. 3572 z dne 17. 9. 1945 ter vseh njenih pravnih posledic, vključno s kaznijo zaplembe premoženja, in o tem, da se rehabilitirana oseba A. A. šteje za osebo, ki ni bila obsojena.(1)

2. Predlagatelj sklep o zavrnitvi priznanja tuje sodne odločbe izpodbija s pritožbo iz razlogov »kršitve mednarodnih konvencij, mednarodnega prava, Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), Ustave Republike Slovenije, materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja« ter predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zaradi katerih bi bilo priznanje v nasprotju z mednarodnim pravnim redom, zakaj naj bi bilo treba suverenost Republike Slovenije varovati z uporabo pridržka javnega reda ter katere sestavine mednarodnega javnega reda bi bile s priznanjem sporne odločbe ogrožene. Država ravno s priznanjem tujih sodnih odločb realizira svojo suverenost. Posplošeno sklicevanje na ogroženost suverenosti v konkretnem primeru ne zadošča, razlog za zavrnitev priznanja bi lahko bilo le neizpolnjevanje pogojev, ki jih določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Zavrača stališče o procesni oviri res iudicata, saj o rehabilitaciji A. A. v Republiki Sloveniji pred v tem postopku obravnavano ni bila ne izdana in ne priznana nobena druga odločba. Nadalje ne drži, da v Republiki Sloveniji še veljata Odločba Državne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev F. št. 3572 z dne 17. 9. 1945 in Ukaz Predsedstva Prezidija ljudske skupščine FLRJ U št. 392 z dne 8. 3. 1947: skladno z določbo 4. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) nista postala del pravnega reda slovenske države. Poudarja, da sta oba navedena akta politična oblastna (administrativna) akta, ki nimata kazenskopravne narave. Nimata je zato, ker so bila A. A. očitana dejanja kot kazniva dejanja določena, potem ko je bila sporna Odločba Državne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev F. št. 3572 z dne 17. 9. 1945 že pravnomočna, ker v postopku njene izdaje niso bili spoštovani ne le standardi sodobnega evropskega pravnega reda in ustavna procesna jamstva, pač pa niti standardi tedanjega pravnega reda. Že v zahtevi za priznanje sklepa Višjega sodišča v Beogradu je pritožnik poudaril svoj primarni interes, da se moralno rehabilitira njegov oče A. A., ki so mu bile z oblastnimi administrativnimi akti odvzete vse pravice, predvsem temeljna človekova pravica do osebnega dostojanstva, ki je podstat vseh ostalih temeljnih človekovih pravic. Oznaka kneza za vojnega zločinca in narodnega sovražnika na protipraven način je predstavljala grob poseg v njegovo moralno integriteto, v pravico do časti in dobrega imena in v pravico do duševne nedotakljivosti, pravica do osebnega dostojanstva pa se varuje s sredstvi civilnega prava. Priznanje moralne rehabilitacije A. A. ne bi imela nobenih stvarnopravnih posledic na nepremičninah, ki so bile pred konfiskacijo v njegovi lasti, saj so za odločanje o lastninski pravici na nepremičninah v Republiki Sloveniji izključno pristojni njeni organi na podlagi njenega notranjega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Eden od načinov, na katerega vsaka država izraža svojo suverenost, je njena pravica, da na svojem ozemlju sama izvaja sodno oblast. Sodna odločba tako kot akt državne oblasti neposredno učinkuje samo v državi, v kateri je bila izdana.(2) Ker izven območja svoje teritorialne suverenosti sodišča nimajo jurisdikcijskih pooblastil, ima sodna odločba v drugi državi učinek le, če ji ga ta - druga – država prizna.(3) Predpostavke, ki morajo biti podane, da to lahko stori, določi sama (in pritožba ima prav: tudi to je odraz njene suverenosti). V Republiki Sloveniji veljajo od njene pridružitve Evropski uniji različna pravila za priznanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah Evropske unije(4) in za priznanje sodnih odločb, izdanih v državah nečlanicah. Za slednje, torej tudi za sklep, ki je predmet tega postopka, velja ZMZPP.

5. Skladno z ZMZPP imajo lahko eksteritorialni učinek v Republiki Sloveniji samo tiste tuje sodne odločbe, ki so bile izdane v civilnih zadevah, in samo pod nadaljnjim pogojem, da so za to podane pozitivne in negativne predpostavke, ki jih določa navedeni zakon.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v tem postopku obravnavani sklep Višjega sodišča v Beogradu ne more imeti takega učinka, ker gre za odločbo »o rehabilitaciji v zvezi z obsodbo za kaznivo dejanje,(5) « torej za odločbo, ki ni izdana v civilni zadevi, poleg tega pa tudi zaradi nasprotovanja javnemu redu kot uradoma upoštevni materialni oviri za priznanje po določbi 100. člena ZMZPP.

7. Nobena država ne priznava vseh tujih sodnih odločb, pač pa države za priznanje določajo omejitve glede na različne kriterije, kot so vrsta pravnega razmerja, ki je neposreden predmet odločbe, vrsta postopka in vrsta sodne odločbe.(6) Glede na prvonavedeni kriterij (vrsto pravnega razmerja) priznanje omejujejo na tuje sodne odločbe, s katerimi so urejena civilna razmerja.(7) Pojem civilnopravnih razmerij za potrebe njihove uporabe določajo mednarodne konvencije in interni predpisi držav;(8) uporabiti je treba predpis države priznanja: tuja sodna odločba se namreč s priznanjem inkorporira v pravni red države priznanja, zato mora presoja, ali gre za civilnopravno razmerje, temeljiti na njenem pravu.(9)

8. Ena od ključnih lastnosti, ki izključuje opredelitev določenega razmerja kot civilnopravnega, je podrejenost ene od strank tega razmerja drugi stranki kot nosilcu javnopravnih pooblastil oziroma državne oblasti.(10) Kot zasebnopravna, civilnopravna, se, nasprotno, obravnavajo razmerja, v katerih so udeleženci v načelno enakopravnem položaju. Tak koncept je sprejel tudi ZMZPP. Ta v prvem poglavju, v 1. členu določa, da so njegova vsebina pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom. Civilnopravna razmerja, ki so predmet urejanja po tem zakonu, so nato našteta v drugem poglavju, kjer je v 13. do 47. členu za vsako posebej določeno pravo, ki ga je treba uporabiti,(11) vendar pa je s temi določbami hkrati (posredno) opredeljena (konkretizirana) vsebina standarda civilnopravnega razmerja iz 1. člena ZMZPP,(12) ki ne velja le za primere, ko slovensko sodišče odloča o razmerju z mednarodnim elementom, pač pa tudi, ko odloča o priznanju tuje sodne odločbe. Iz navedenih zakonskih določb je razvidno, da so predmet urejanja le horizontalna razmerja udeležencev.

9. Razmerje, na katerega se nanaša v priznanje predložen sklep Višjega sodišča v Beogradu, je torej treba presojati po slovenskem pravu. Ta presoja terja za odločitev o pritožbi ključen, v nadaljevanju obrazložen zaključek, da sklep ni bil izdan v civilnopravni zadevi. Zato nadaljnja opredelitev pravne narave razmerja(bodisi kot upravnega bodisi kot kazenskega, kar pritožba problematizira) za odločitev o pritožbi ni odločilna.

10. Bistveno je, da je bila s sklepom za nično izrečena Odločba Državne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev F. št. 3572 z dne 17. 9. 1945, ki jo je izdal administrativni oblastni organ v postopku in v razmerju, v katerem je bil en udeleženec, A. A., v podrejenem položaju proti državi, ki je nastopala s pozicije oblasti, da je imela odločba nedvomno tudi vsebino, in pravne učinke kazenske sodbe, čeprav ni bila izdana v sodnem postopku in da je s sklepom (sicer drugače, tokrat za A. A. ugodno) urejeno to isto razmerje. Njegova pravna narava se zaradi postopka rehabilitacije ni spremenila.

11. Celo če bi šteli, da je z vložitvijo predloga za rehabilitacijo nastalo povsem novo razmerje, to ne bi bilo civilnopravno. Zakon o rehabilitaciji,(13) ki predstavlja pravno podlago v priznanje predlaganega sklepa Višjega sodišča v Beogradu, je akt politične volje države, da se (v celoti ali delno) odpravijo posledice njenega predhodnega oblastnega ravnanja, obseg in način odprave pa je v celoti odvisen od nje – rehabilitirna oseba je proti državi še vedno v podrejenem položaju; oblastno razmerje se z vložitvijo predloga za rehabilitacijo ne transformira v civilnopravnega.

12. Predlagatelj neutemeljeno trdi,(14) da so bile A. A. pravice kršene z oblastnimi administrativnimi akti in poudarja, da je bilo z njimi poseženo v njegovo moralno integriteto, pravico do časti in dobrega imena in pravico do duševne nedotakljivosti ter da je treba osebnostne pravice varovati s sredstvi civilnega prava. Slednje sicer velja, a kot izhaja tudi iz strokovne literature, na katero se sam sklicuje,(15) za razmerja s formalno prirejenimi subjekti. Prezre pa, da se predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe presojajo po pravni naravi razmerja, in ne po pravni naravi njegovih (lahko večplastnih) posledic.(16) Povedano drugače: oblastno razmerje ne postane civilnopravno, če se nekatere njegove posledice odpravljajo s sredstvi civilnega prava – niti tedaj ne, ko so ustavno in konvencijsko varovane.

13. Ker torej sklep Višjega sodišča v Beogradu ni bil izdan v civilnopravni zadevi, v ZMZPP ni podlage za njegovo priznanje v Republiki Sloveniji.

14. Pritožnik neutemeljeno graja stališče izpodbijanega sklepa, da ni (druge) pravne podlage za priznanje sklepa o rehabilitaciji, sklicujoč se pri tem na razloge sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 462/2009; primerjava namreč ni mogoča že zato, ker je z navedenim sklepom Vrhovno sodišče odločilo o priznanju tuje sodne odločbe, izdane v družinskopravni zadevi, za kakršne ZMZPP izrecno predvideva možnost priznanja (če ni drugih ovir, na primer pridržka javnega reda, kar je bilo osrednje vprašanje sklepa II Ips 462/2009).

15. Odločitev prvostopenjskega sodišča je že iz doslej pojasnjenih razlogov, ki bi preprečevali priznanje tudi v primeru utemeljenosti pritožbenega očitka o zmotni uporabi pravila o pridržku javnega reda,(17) materialnopravno pravilna in v zvezi z njo niso ugotovljene uradoma upoštevne procesne kršitve. Zato preizkus procesne in materialnopravne pravilnosti presoje o nasprotovanju v priznanje predloženega sklepa javnemu redu Republike Slovenije ni bil potreben, obširne pritožbene navedbe o zmotni dejanski podlagi Odločbe ter o procesnih in materialnopravnih hibah, ki naj bi jo obremenjevale, pa so (ker je predmet presoje izpolnjevanje predpostavk za priznanje Sklepa in ne Odločbe) nepomembne in Vrhovno sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

16. Ker torej niso podani ne s pritožbo izrecno uveljavljani in ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je predlagateljeva pritožba neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Odločba Državne komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev F. št. 3572 z dne 17. 9. 1945 v spis ni bila predložena. Iz razlogov sklepa 226/10 z dne 28. 11. 2011 Višjega sodišča v Beogradu, Republika Srbija, izhaja, da je bil A. A. z navedeno Odločbo razglašen za storilca hudih zločinov, in sicer izdaje ljudstva, teptanja ustave, sabotaže oboroževanja in pripravljanja države na vojno, razbijanja enotnosti Jugoslavije, priprave agresivne vojne in uzurpiranja kraljeve oblasti.

Op. št. (2): Wedam Lukić, D., Poenotenje pravil o sodni pristojnosti ter priznavanju in izvršitvi sodnih odločb v civilnih in trgovinskih zadevah, Združeno delo, Ljubljana 6/1989, stran 650; Wedam Lukić, D., Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis 2011, stran Op. št. (3): Triva, S., v Wedam Lukić, D., Mednarodna in medrepubliška pristojnost, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1983, stran 9. Op. št. (4): Na civilnopravnem področju se uporabljajo: - Uredba Sveta št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, znana kot „uredba Bruselj I,“ oziroma od 10. januarja 2015; - Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev); - Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000; - Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah; - Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju.

Op. št. (5): Glej prvi odstavek na 4. strani sklepa.

Op. št.(6): Grbin, I., Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator, Zagreb 1980, stran 22. Op. št. (7): Grbin, I., prav tam; Vuković, Đ., Međunarodno građansko procesno pravo, Informator, Zagreb 1987, stran 146. Op. št. (8): Vuković, Đ., Međunarodno građansko procesno pravo, Informator, Zagreb 1987, stran 146. Op. št. (9): Vuković, Đ., Pojam strane sudske odluke u građanskopravnim stvarima (I), Odvjetnik 1-2/1981, stran 8. Op. št. (10): Triva, S., Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine Zagreb 2004, stran 17. Op. št. (11): Določbe o uporabi prava, ki ga mora uporabiti slovensko sodišče (slovensko ali tuje), ko odloča o sporih iz razmerij z mednarodnim elementom se nanašajo na razmerja v zvezi s pravno in poslovno sposobnostjo (13. člen), skrbništvom (15. člen), osebnim imenom (14. člen), razglasitvijo za pogrešancev za mrtve (16. člen), pravnim položajem pravnih oseb (17. člen), lastninskopravnimi razmerji (18. člen), pogodbenimi razmerji (19. člen), odškodninami (30., 31. člen), dedovanjem (32., 33. člen), zakonsko zvezo, premoženjskimi razmerji med zakonci, ugotavljanjem in izpodbijanjem očetovstva in materinstva in posvojitvami (34. do 47. člen).

Op. št. (12): V pravu Evropske unije, ki v konkretnem primeru sicer ni uporab(lje)no, je treba pojem „civilna in gospodarska zadeva“ v razmerjih z mednarodnim elementom razlagati izven okvirov ustaljenih institutov nacionalnega (domačega) prava. Velja doktrina evroavtonomne razlage. Pri tem gre za med seboj povezano zbirko zakonodajnih izhodišč in odločitev Sodišča Evropske unije. Tako se tudi za potrebe interpretacije in določitve polja uporabe kakšne druge uredbe ali direktive glede razmejitve civilnih in gospodarskih zadev od javnopravnih uporabljajo stališča, ki so se zlasti oblikovala v zvezi z Bruseljsko konvencijo in kasneje Uredbo Bruselj I (44/2001).

Pozitivne definicije pojma „civilna/gospodarska“ zadeva Uredba ne vsebuje, pač iz uporabe izrecno izključuje davčne, carinske in upravne zadeve ter zadeve glede odgovornosti države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii). Poleg tega Bruseljska uredba iz uporabe izključuje tudi nekatera sicer tipična civilno oz. gospodarskopravna razmerja (status in pravna sposobnost fizičnih oseb, oporoka in dedovanje, premoženjska razmerja med zakoncema, insolventne postopke, področje socialne varnosti, arbitražo). Tudi iz tuje literature (Thomas Rauscher in drugi: 1. Europäisches Zivilprocess - und Kollisionsrecht, 2011, Brüssel I-VO, LugÜbk 2007, Sellier, München, 2011 ter 2. Rom I-VO , Rom II-VO, Sellier, München, 2011) lahko razberemo, da je ključni element civilnega razmerja prirejenost strank oz. da (sicer) javnopravni subjekt v konkretnem razmerju ne izvršuje oblastnih pooblastil, pač pa gre za acta iure gestionis, ne upoštevaje, na katerem področju (lahko tudi civilnem) nastanejo posledice ravnanja.

Sodišče EU je tovrsten kriterij razmejitve postavilo v nosilnih odločitvah: C - 172/91 Volker Sonntag/Hans Waimann in ostali z dne 21. 4. 1993 ter C - 292/05 Lechouritou in drugi/ZRN z dne 15. 2. 2007. Glej še Rijavec, V., Pomen sodb sodišča ES za opredelitev pojma civilne ali gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo, št. 6-7/2007, str. 1147-1163 ter Galič, A. in Betetto, N., Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 26, 26, 38, 110-111. Op. št. (13): Službeni glasnik Republike Srbije 92/2011 z dne 7. 12. 2011. Op. št. (14): Prvi odstavek na 6. strani pritožbe.

Op. št. (15): Polajnar Pavčnik, A., Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, stran 150 in naslednje.

Op. št. (16): Ker predmet priznanja ni odločba, pač pa Sklep o razglasitvi njene ničnosti, Vrhovno sodišče povzete pritožnikove trditve razume kot utemeljitev njegove teze, da gre za civilnopravno razmerje iz razloga, ker so pravne posledice odločbe tudi civilnopravne.

Op. št. (17): Glej 5. točko obrazložitve tega sklepa.