Jedro

V tej fazi postopka (v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe) terjatev še ni verjetno izkazana. Šele v nadaljnjem postopku bo treba razčistiti, ali je imel predsednik nadzornega sveta ustrezno pooblastilo za vodenje postopka in izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - poslovodni osebi - ali pa bi moral izredno odpoved podati, da bi bila zakonita, nov začasni predsednik uprave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval, da sodišče naloži toženi stranki, da mora do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu tožeči stranki mesečno obračunati bruto plačo v višini 6.1453,88 EUR, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožeči stranki pa vsak mesec izplačati neto plačo. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 18. člen ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije. Delodajalca, ki je statusno organiziran v obliki delniške družbe, v skladu s 1. odstavkom 266. člena ZGD-1 zastopa predsednik oziroma član uprave delodajalca, oziroma od njega pooblaščena oseba. Delniške družbe ne zastopa nadzorni svet oz. od njega pooblaščena oseba, med pristojnostmi nadzornega sveta delniške družbe, določenimi v 281. členu ZGD-1, pristojnost zastopanja družbe ni navedena. Odločilnega pomena za opredelitev organa, ki je bil pristojen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je ugotovitev, da je nadzorni svet toženca tožnika kot direktorja toženca razrešil oz. odpoklical s sklepom z dne 19. 10. 2011, kar pomeni, da od navedenega dne dalje ni bil več direktor toženca, zato za ugotovitev, kdo je bil upravičen izpeljati postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožencu, ni mogoče uporabiti 283. člena ZGD-1, ki določa, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Zato nadzorni svet toženca ni imel pravne podlage za izdajo sklepa 3.3 z dne 19. 10. 2011, s katerim je predsednika nadzornega sveta pooblastil za izvedbo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki v trenutku izdaje pooblastila ni bil več član uprave toženca. Glede na navedeno je dejstvo, da predsednik nadzornega sveta ni imel pooblastila za izvedbo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku oz. mu tega pooblastila ni podelil na to pristojni organ. Sodišče bi že na podlagi predloženih listin moralo ugotoviti to dejstvo že pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne pa šteti, da verjetnost terjatve tožnika ni izkazana in šele pri odločanju o tožbi ugotavljati, ali je imel predsednik nadzornega sveta toženca ustrezno pooblastilo za izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1353/2010, iz katere izhaja, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, če je delavcu nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, pri čemer ni pomembno, da je bila v tem primeru odpoved nezakonita zaradi kršitve pravice do zagovora. Po citiranem judikatu nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi izkazuje verjetnost obstoja terjatve tožnika, ki je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 270. člena ZIZ. Dejstvo, da je v predmetni zadevi pogodbo o zaposlitvi delavcu odpovedala nepooblaščena oseba toženca, predstavlja grobo kršitev delovnopravnih predpisov, zato odpoved ni le nezakonita, ampak tudi samovoljna in predstavlja uporabo sile, kar je po 1. odstavku 43. členu ZDSS-1 dodaten razlog za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da bo v individualnem delovnem sporu uspel s svojim tožbenim zahtevkom, niti ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Tožnikovo preživljanje zaradi izredne odpovedi ne more biti ogroženo, saj ima tožnik VIII. stopnjo izobrazbe in toliko delovnih izkušenj, da bo prav gotovo lahko zase našel ustrezno zaposlitev v času reševanja spora. Neutemeljene so navedbe v zvezi z nepravilnim zastopanjem pri podaji izredne odpovedi s strani predsednika nadzornega sveta, saj iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 998/2010 izhaja, da ni nobene ovire, da ne bi isti organ, ki je pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebe, ki ji je zaradi razrešitve prenehal mandat, nastopal v imenu delodajalca tudi pri prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 892/2008, na katero se sklicuje tožnik, je očitno osamljen primer. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče glede nejasnosti dejanskega stanja in sicer, da bo potrebno v nadaljevanju postopka ugotavljati, ali je imel predsednik nadzornega sveta ustrezno pooblastilo za podajo izredne odpovedi. Sodišče bo lahko tudi raziskalo, ali je zastopnik toženca odobril vsa dejanja predsednika nadzornega sveta v zvezi s podajo izredne odpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasno odredbo po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. V obravnavani zadevi tožnik kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je izredno odpoved tožniku (po odpoklicu s funkcije direktorja) podala upravičena oz. za zastopanje tožene stranke (delodajalca) pooblaščena oseba, saj je odpoved po pooblastilu nadzornega sveta podal njegov predsednik, tožnik pa trdi, da glede na določbo 18. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) za podajo odpovedi ni bil pristojen, ker je tožena stranka v času izdaje izredne odpovedi tožniku imela začasnega predsednika uprave, zaradi česar naj bi bila izredna odpoved nezakonita. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev zaenkrat še ni verjetno izkazana, ker bo šele v nadaljnjem postopku potrebno razčistiti, ali je imel predsednik nadzornega sveta ustrezno pooblastilo za vodenje postopka in podajo izredne odpovedi, ker 18. člen ZDR omogoča zastopniku, da za nastopanje v imenu delodajalca pooblasti kakšno drugo osebo in posebej ureja zastopanje, ko gre za razmerja do poslovodnih oseb. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu namreč še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker naj bi jo izdala nepristojna oseba, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi, zlasti ob upoštevanju različnih stališč v zvezi z navedenim vprašanjem, ki so bila sprejeta v dosedanji praksi pritožbenega sodišča, na katero se sklicujeta tožnik in toženec (zadevi opr. št. Pdp 892/208, opr. št. Pdp 998/2010).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in zato niti ni bil potreben (155. člen ZPP), pa krije tudi tožena stranka sama, ki kot delodajalec v sporu o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 tudi sicer sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.