Jedro

Po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika zoper sklep senata A., št.06144-40/25 z dne 23. 10. 2025, s katerim je senat te fakultete zavrnil doktorsko disertacijo tožnika kot študenta doktorskega študijskega programa 3. stopnje arheologija.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče ob sklicevanju na 2. člen ZUS-1 poudarilo, da sklep o zavrnitvi doktorske disertacije pomeni del postopka ocenjevanja strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni zadevi. Poleg tega sprejetje doktorske disertacije ali njena pozitivna ocena ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zoper oceno o doktorski disertaciji sodno varstvo v upravnem sporu ni zagotovljeno niti po določbi 71. člena prej veljavnega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) niti 117. člena sedaj veljavnega Zakona o visokem šolstvu (ZViS-1). Omenjena določba zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta, kar pa ocena ni. Obravnavo tožbe je Upravno sodišče odreklo tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker sklep toženke o zavrnitvi doktorske disertacije ne pomeni oblastnega odločanja organa. Navedlo je še, da za obravnavo izpodbijanega akta ni podana niti podlaga po določbi 5. člena ZUS-1.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s presojo Upravnega sodišča, da mu sodnega varstva zoper izpodbijani akt ne zagotavljata niti 4. člen ZUS-1 niti določbe ZViS oziroma ZViS-1. Univerza ne nastopa le kot strokovno telo, temveč ji je podeljeno javno pooblastilo za odločanje o potrditvi doktorata. Odločitev o tem ima naravo oblastnega akta, ki ga je mogoče izpodbijati s tožbo v subsidiarnem upravnem sporu. Meni, da odločitev o zavrnitvi doktorske disertacije pomeni odločitev o zadevi v zvezi s študijem, zato ima stranka zoper tako odločitev sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 117. člena ZViS-1 (prej 71. člen ZViS), odločitev o tem pa mora biti izdana upoštevaje določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Z izpodbijanim aktom je bilo poseženo v njegovo pravico do izobraževanja iz 57. člena Ustave. Navaja, da ima odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije neposredne in dokončne pravne učinke na njegov pravni položaj. Predmet tožbe ni izpodbijanje strokovne ocene temveč zakonitost postopka za izdajo izpodbijanega akta. Uveljavlja kršitev pravice iz 23. člena Ustave, ker mu je bilo onemogočeno sodno varstvo.

4.V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja z odločitvijo Upravnega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Kot je mogoče povzeti iz pritožbenih navedb, pritožnik (kljub drugačnim uvodnim navedbam) dejansko uveljavlja pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na dveh različnih pravnih podlagah. Tako z zatrjevanjem, da je toženka s sklepom o zavrnitvi doktorske disertacije na podlagi javnega pooblastila enostransko odločila o njegovem pravnem položaju in s sklicevanjem na 117. člen ZViS-1, smiselno zatrjuje, da je ta sklep upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 ter zahteva sodno varstvo zoper ta akt. Po drugi strani z zatrjevanjem, da gre pri ocenjevanju sicer res za strokovno opravilo, vendar so mu bile pri tem kršene temeljne ustavne pravice v zvezi s poštenim postopkom, uveljavlja subsidiarno sodno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

7.Ti dve obliki sodnega varstva se sicer med seboj izključujeta, saj je sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 mogoče le, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar je mogoče razumeti, da pritožnik ti obliki sodnega varstva uveljavlja alternativno, da namreč zahteva, naj mu sodišče prizna vsaj eno od njiju.

8.Avtonomija univerze, ki izhaja iz 58. člena Ustave, je določneje konkretizirana v določbah ZViS-1 (ter na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktih). Pojem avtonomije sicer smiselno izključuje položaj univerze kot oblastnega organa, vendar pa ji ZViS-1 v nekaterih vnaprej predvidenih primerih podeljuje pooblastilo za oblastno odločanje (prim. 115. in 117. člen ZViS-1). Obseg tega pooblastila je omejen z jasno določitvijo zadev, v katerih univerza uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (115. člen ZViS-1), ali v katerih je dopustno sprožiti upravni spor (117. člen ZViS-1). To pomeni, da nobena druga zakonska določba univerzi ne podeljuje pooblastil za oblastensko odločanje in s tem tudi, da sklepanja o obstoju takega pooblastila ni mogoče utemeljiti na posledicah, ki jih ima za posameznika odločanje univerze v posameznih primerih. Oblastno odločanje univerze je torej omejeno na zakonsko predvidene postopke, med katerimi pa ni ocenjevanja doktorske disertacije oziroma odločanja o zavrnitvi doktorske naloge. Tako ocenjevanje, s tem pa tudi izpodbijani akt, se tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno nanaša na študijski režim, povezan s podeljevanjem znanstvenega naslova, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze.

9.To pomeni, da odločanja (organa) univerze o potrditvi doktorske naloge ni mogoče razlagati kot odločanja na podlagi javnega pooblastila, za kar se v pritožbi zavzema pritožnik. Vrhovno sodišče je že v več odločitvah poudarilo, da sklep senata univerze o zavrnitvi doktorske disertacije pomeni del postopka ocenjevanja. Ocenjevanje, ki je opravilo strokovne narave, pa nima značaja odločanja o upravni zadevi in se zanj določbe Zakona o splošnem upravnem postopku ne uporabljajo.

10.Zato je pravilno stališče Upravnega sodišča, da po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta. Kot je bilo obrazloženo, v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak primer.

11.Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12.Subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ima le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je zato odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.

13.Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, izpodbijani akt ni akt, ki bi dopuščal upravni spor po določbi 4. člena ZUS-1, saj senata univerze (in tudi ne rektorice) iz razlogov, navedenih v 10. točki te obrazložitve, pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ javne oblasti.

14.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da izpodbijani akt ne predstavlja gole strokovne presoje znanstvene kakovosti doktorske disertacije ker da neposredno vpliva na pravni položaj pritožnika in njegovo pravico do izobraževanja iz 57. člena Ustave. S temi navedbami pritožnik v bistvu zatrjuje, da je izpodbijani akt po vsebini takšne narave, da se zanj uporablja določba 117. člena ZViS-1. Vendar so pritožbene navedbe o tem povsem splošne. Pritožnik niti ne zatrjuje, da je izguba statusa študenta že (ali bo gotovo) nastopila, prav tako ne trdi, da mu je onemogočena predložitev nove disertacije. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da znanstveni naziv lahko pridobi le tisti, ki uspešno zaključi predpisan študijski program, ki je določen za posamezni znanstveni naslov. To pomeni, da je lahko v pravico pridobiti znanstveni naslov poseženo le v primeru, če bi bila pridobitev znanstvenega naslova odvzeta osebi, ki je uspešno zaključila izobraževalni program. Tudi ocena o uspešnem zaključku programa pa je opravilo strokovne narave.

15.Upravno sodišče je tožbo pravilno zavrglo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavzemanje pritožnika, da pravno varstvo po 4. členu ZUS-1 ščiti pred vsemi posegi v ustavne pravice (tudi neoblastvenimi), nima podlage v veljavni ureditvi. Očitek pritožnika, da je Upravno sodišče kršilo 23. člen Ustave ker da mu je za navedeno pravico odreklo sodno varstvo, tako ni utemeljen.

16.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

17.Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1).

18.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo pa ni upravičena niti toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejetju odločitve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1.Glej 6. in 7. točko 8. člena ZViS-1.

2.Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v: VSRS Sklepu I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009, VSRS Sklepu X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010, VSRS Sklepu I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018, VSRS Sodbi X Ips 30/2018 z dne 26. 8. 2019.

3.Prim. VSRS Sklep I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009.