Jedro

Delodajalec je pasivno legitimiran v individualnem delovnem sporu za plačilo razlike v plači, za obdobje, v katerem je bil tožnik njegov delavec. Prevzem dolga s strani druge pravne osebe na pasivno legitimacijo v individualnem delovnem sporu vpliva, če delavec v tak prevzem ni privolil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo 35.817,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1992 dalje do plačila in razlike v plači za čas od februarja 1991 do marca 1994 v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 191.260,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi v celoti oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz razloga, ker je štelo, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni pasivno legitimirana, ker naj bi s pogodbo o prevzemu dejavnosti in prehodu delavcev z dne 13.12.1995 obveznosti plačila razlike v plači prevzel poslovni sistem X d.d.. Pri tem se sklicuje na 9. člen, ki določa, da se obveznosti porazdelijo proporcionalno med toženo stranko in poslovnim sistemom X d.d., iz česar pa ni razvidno za kakšno proporcionalnost naj bi šlo. Pri sklepanju navedene pogodbe tožnik ni sodeloval in tudi ni bil obveščen o prehodu njegovih terjatev od tožene stranke na poslovni sistem X d.d.. Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo dne 13.5.1995, predmetno tožbo pa je vložil na sodišče že v letu 1994, ko je bil zaposlen pri toženi stranki.

Tožnik nadalje v pritožbi navaja, da je bil v razdobju od leta 1991 do leta 1994 zaradi nepravilne razporeditve nesporno prikrajšan pri izplačilih plače. V izogib vtoževane razlike v plačah so se v letu 1994 zaradi poravnave razlike v plači vodili razgovori med toženo stranko in sindikatom, kot predstavnikom oškodovanih delavcev. Prišlo je do podpisa dogovora št. SP 1/94 z dne 12.7.1994, s katerim se je tožena stranka zavezala izplačati svojim delavcem posebno nagrado. Iz 5. člena navedenega dogovora je mogoče zaključiti, da se znesek premalo izplačane plače opredeli v posebni pisni izjavi posameznega delavca, ki je tudi pogoj za realizacijo samega dogovora. Do realizacije dogovora ni prišlo, tožnik pa tudi ni podpisal posebne izjave, s katero bi opredelil svojo terjatev do tožene stranke iz naslova plač. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnik izrazil svoje soglasje z dogovorom, ko je umaknil svoj tožbeni zahtevek na Sodišču združenega dela, ki se je vodil pod opr. št. S .../93. Prav tako tudi sodelovanje tožnika kot predstavnika sindikata pri sklenitvi navedenega dogovora ne more šteti za sklenitev dogovora v smislu 5. člena. Da tožnik ni pristopil k dogovoru, kaže tudi dejstvo, da je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zaradi razlike v plači že v letu 1994. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in še posebej dodaja, da je tožnik pozabil, da je tožbeni zahtevek glede domnevne nepravilne razporeditve umaknil in tako ni upravičen iz tega naslova v tem postopku uveljavljati razliko plač zaradi prikrajšanja zaradi razporeditve. Iz dogovora SP 1/94 res ni razvidno, da gre za izplačilo premalo izplačanih plač, je pa to razvidno iz zapisnika tožene stranke z dne 27.10.1994. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po dogovoru prevzela obveznosti le za delavce, ki so po statusnih spremembah ostali v delovnem razmerju pri toženki, PS X pa za tiste, ki so bili razporejeni k njemu. S pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s PS X, je novi delodajalec prevzel obveznosti, ki so bile dogovorjene med tožnikom in toženo stranko.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno opozarja tožnik, da je tožena stranka pasivno legitimirala v tem individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja razliko plače za čas, ko je bil njen delavec. Pogodba o prevzemu dejavnosti in prehodu delavcev, sklenjena dne 13.12.1995 med toženo stranko in PS X d.d., nima vpliva na pasivno legitimacijo tožene stranke v tem delovnem sporu. Tožnik je tožbo za izplačilo osebnega dohodka, sedaj plače, po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo vložil na sodišče že pred sklenjeno pogodbo o prevzemu dejavnosti in prehodu delavcev in sicer za obdobje, ko je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. V dosedanjem postopku pa tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnik privolil v prevzem dolga s strani PS X d.d., kot to predvideva 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Po določbi 5. odst. 446. člena ZOR ima namreč pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi če privolitev odkloni. V tem primeru pa gre le za notranje razmerje med toženo stranko in PS X-jem d.d. in nima upnik, v danem primeru tožnik, nasproti prevzemniku nobene pravice (3. odst. 453. člena ZOR).

Glede na navedeno je torej tožena stranka pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu in bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali je bil dogovor št. SP 1/94 z dne 12.7.1994 med sindikatom tožene stranke in toženo stranko realiziran. Iz izpovedi oz. navedb tožnika na glavni obravnavi dne 24.11.1995 namreč izhaja, da je bil navedeni dogovor sklenjen za izplačilo razlik v plačah med dejansko plačanimi plačami in plačami po kolektivni pogodbim, kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora. Če je bil navedeni dogovor realiziran in je tožnik sprejel izplačilo po dogovoru, je treba šteti, da je tožnik z dogovorom soglašal in ga sprejel. V takem primeru ni potrebna posebna pisna izjava po 5. tč.

dogovora. Če pa dogovor do 31.3.1999 (3. tč.) ni bil realiziran, ali če tožnik ni podal posebne pisne izjave iz 5. tč. navedenega dogovora, pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, upravičen do razlike v plačah, ki so nastale v vtoževanem obdobju - med izplačano plačo in plačo po kolektivni pogodbi za tarifni razred, v katerega je bil uvrščen z dokončno odločbo o razporeditvi. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je iz sedaj postavljenega tožbenega zahtevka razvidno, da je tožnik za čas od februarja do decembra 1991 zahteval razliko plače v dvojnem znesku, kar naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi razčisti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, je tudi sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, v skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).