Jedro

Razlaga določila splošnih pogojev v smislu, da zavarovanec vedno in nujno izgubi zavarovalne pravice, če ne predloži vseh ključev, bi nasprotovala namenu sklenjene pogodbe, ki je v zavarovanju rizikov, za katere zavarovanec ne odgovarja. Zato je šteti, da predstavlja povzeta določba splošnih pogojev pogodbeno domnevo, ki jo lahko zavarovanec izpodbije, če dokaže, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovoren oziroma da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških iz 3. točke izreka tako spremeni, da se prisojeni pravdni stroški v višini 3.227,75 EUR znižajo na 2.429,09 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 12.218,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2007 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka). Višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.227,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo določilo 4. točke 34. člena zavarovalnih pogojev AK-2/06 kot nejasno. Iz dikcije besedila nedvomno izhaja, da mora zavarovanec vsako izgubo ali tatvino takoj prijaviti zavarovalnici in zamenjati vse ključavnice, sicer izgubi pravico do odškodnine. Del besedila „ima pravico odkloniti“ daje toženi stranki možnost, da plača odškodnino, četudi zavarovanec ne predloži vseh ključev vozila, če vseeno nesporno dokaže, da predložitev vseh ključev ni mogoča zaradi višje sile (storilci vlomijo v hišo, ukradejo ključe in odpeljejo vozilo). V zavarovalnih pogojih pa ni mogoče zapisati vseh možnih primerov višje sile. Sodišče prve stopnje je prezrlo določilo drugega odstavka 34. člena zavarovalnih pogojev, po katerem lahko zavarovalnica zahteva vse potrebne podatke in dokazila, ki so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka škode. Če zavarovanec ne predloži zahtevanih podatkov, torej tudi ključe, se šteje, da ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode. Tudi četrti odstavek 11. člena zavarovalnih pogojev določa, da zavarovanec izgubi vse zavarovalne pravice, če ne izpolni svojih obveznosti iz 34. člena zavarovalnih pogojev. Zavarovanci imajo možnost, da dokažejo, da nepredložitev vseh ključev ni v zvezi s tatvino vozila, vendar tega tožnica ni dokazala, zato se šteje, da ni dokazala zavarovalnega primera oziroma da je izgubila zavarovalne pravice. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo v vozilo zagotovo vlomljeno in da je tožena stranka šele po prijavi na policiji ugotovila, da nima ključa. Policisti niso z ničemer potrdili, da je bilo v vozilo tožnice nedvomno vlomljeno. Priča B. G. je izpovedal, da na kraju tatvine ni mogel ugotoviti, ali najdeni delci ključavnice pripadajo ukradenemu vozilu, saj vozila ni bilo na kraju, da ne ve, na kakšen način je bilo vozilo odtujeno in ni vedel, ali je bil morda ključ v vozilu. Iz kazenske ovadbe Policijske postaje Grosuplje št. D1400612/K758742-07 z dne 27.6.2007 izhaja, da je neznani storilec na neznani način stopil v garažo, kjer je po vsej verjetnosti z lomljenjem ključavnice prednjih levih vrat, prišel v notranjost vozila in ga na neznani način spravil v pogon. Iz navedenega izhaja, da policisti niso z ničemer potrdili, na kakšen način je bilo vozilo odpeljali. Policisti v 99% primerov tatvin, na kraju ne najdejo sledi vloma v vozilo. Sodišče prve stopnje je zmotno verjelo tožnici, da je to, da nima rezervnega ključa, ugotovila šele, ko je dogodek prijavila policiji. Tožnica je najprej izpovedala, da je rezervni ključ začela iskati takrat, ko ga je bilo potrebno predložiti zavarovalnici zaradi tatvine, v nadaljevanju pa je izpovedala, da je opazila, da nima rezervnega ključa, ko je zadevo prijavila policiji. Tožnica je tako podala dve različni izjavi, kar kaže na njeno neverodostojnost. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe o tatvini motornega vozila PP Grosuplje z dne 19.6.2007 izhaja, da je tožnica povedala, da drugega kontaktnega ključa nima in ne ve, kje se nahaja. Če bi bilo res, da pred odhodom na policijo tožnica ni našla ključev, bi policistom povedala, da ga bo še poiskala, saj ga trenutno ni našla. Sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke vpogledalo v spis ODT v Ljubljani št. Kt (0) 3304/09-UM-la, iz katerega izhaja, da je tožničin brat I. F., kateri je sklenil tudi kasko zavarovanje za tožničino vozilo, osumljen storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ v zvezi z 27., 25. in 22. členom KZ. Iz opisa dejanja je razvidno, da je sklenil kasko zavarovanje za vozilo, ki je bilo pred sklenitvijo zavarovanja ukradeno. Gre sicer za drugo vozilo, vendar je bilo že pred sklenitvijo kasko zavarovanja odpeljano z originalnim ključem. Sankcija odklonitve izplačila odškodnine, če zavarovanec ne predloži vseh ključev je stroga, vendar je treba upoštevati, da zavarovalnica nima možnosti dokazovati, da je bil ključ, ki ga zavarovanec ni predložil, uporabljen za odtujitev avtomobila (zavarovalniška goljufija). Takšna je sprejeta sodna praksa (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 151/2005-22 in Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 98/2007-3, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 997/2008). Napačna je odločitev o stroških, po kateri mora tožena stranka tožnici povrniti vse njene pravdne stroške. Tožnici je bilo prisojeno 12.218,00 EUR, zahtevala jih je 16.000,00 EUR, kar predstavlja 75% uspeh v pravdi, zato ni mogoče zaključiti, da ni uspela le v zanemarljivem delu.

Na pritožbo je odgovorila tožnica, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena glede odločitve o glavni stvari, utemeljena pa je glede stroškovne odločitve.

Razmerje med tožnico in toženo stranko temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) v določilih 921. do 989. člena in katere sestavni del so v konkretnem primeru tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK -2/06. V četrtem odstavku 34. člena splošnih pogojev je določeno, da je zavarovanec dolžan v primeru tatvine, vlomske in roparske tatvine ob prijavi škode predložiti zavarovalnici vse originalne in rezervne ključe vozila, prometno dovoljenje, homologacijsko potrdilo, račun o nakupu vozila, carinsko deklaracijo ter druge dokumente, potrebne za likvidacijo škode. Sodišče prve stopnje se je pri argumentiranju odločitve napačno sklicevalo na drugi stavek tega določila, po katerem je zavarovanec v primeru izgube ali tatvine ključev dolžan o tem nemudoma obvestiti zavarovalnico in zamenjati vse vložke ključavnic, sicer ima zavarovalnica v primeru tatvine pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine. Vendar splošni pogoji v tej določbi določajo obveznosti zavarovanca zgolj v primeru, ko je do izgube ali tatvine ključev prišlo še pred tatvino, zavarovanec pa kljub vednosti, da je bil ključ izgubljen ali odtujen, ni ukrepal. Tožena stranka ni zatrjevala, da je tožnica vedela, da je izgubila ključ ali da ji je bil ukraden, pa kljub temu o tem ni obvestila tožene stranke in ni zamenjala vseh vložkov ključavnice, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnica pa je ugotovila, da nima rezervnega ključa šele, ko je zadevo prijavila policiji, torej po tatvini. Tožničino izpoved glede omenjene okoliščine je treba presojati kot celoto. Pritožba zato z izpostavljanjem posameznih delov tožničine izpovedi (da je rezervni ključ začela iskati takrat, ko ga je bilo potrebno predložiti zavarovalnici zaradi tatvine in da je opazila, da rezervnega ključa nima, ko je zadevo prijavila policiji) ne vzbuja dvoma v verodostojnost njene izpovedi.

Za ugotavljanje obstoja obveznosti tožene stranke za izplačilo zavarovalnine je relevanten četrti odstavek 11. člena zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovanec izgubi vse zavarovalne pravice, če ne izpolni svojih obveznosti iz 34. člena zavarovalnih pogojev. Navedeno določilo torej določa posledico za primer, ko zavarovanec ne predloži vseh originalnih in rezervnih ključev vozila, kot se je primerilo v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi razlaga določila splošnih pogojev v smislu, da zavarovanec vedno in nujno izgubi zavarovalne pravice, če ne predloži vseh ključev, nasprotovala namenu sklenjene pogodbe (82. člen OZ), ki je v zavarovanju rizikov, za katere zavarovanec ne odgovarja. Zato je šteti, da predstavlja povzeta določba splošnih pogojev pogodbeno domnevo, ki jo lahko zavarovanec izpodbije, če dokaže, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovoren oziroma da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera. V konkretnem primeru je tožnici pogodbeno domnevo uspelo izpodbiti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji je bilo vozilo odtujeno tako, da je bilo vanj vlomljeno. Zavarovalni primer torej ni nastal zaradi tožničinega neskrbnega ravnanja s ključi. Na podlagi ugotovitev P.P Grosuplje in po zaslišanju priče B. G. je mogoč le zaključek, da je bilo v tožničino vozilo vlomljeno, saj sta bila na tleh najdena dva delca avtomobilske ključavnice vrat, ki predstavljata specifične sledove pri vlomu vozila, če gre za lomljenje ključavnice. Tožena stranka dokazne ocene tudi ne more izpodbiti z izpostavljanjem okoliščine, da je bil tožničin brat I. F., kateri je sklenil tudi kasko zavarovanje za tožničino vozilo, osumljen storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ v zvezi z 27., 25. in 22. členom KZ, kot to izhaja iz spisa ODT v Ljubljani št. Kt (0) 3304/09-UM-la. Navedeni postopek se ne nanaša na tožničino vozilo, tožena stranka pa tudi sicer ni podala pravočasnih trditev v smeri zavarovalniške goljufije, zato predstavljajo pritožbene navedbe v zvezi z omenjeno okoliščino pritožbeno novoto, ki je pritožba ne opraviči. Tožnica je zato upravičena do izplačila zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno naložilo plačilo zavarovalnine 12.218,00 EUR, saj pritožba višine terjatve ne izpodbija.

Pritožba pa je utemeljena glede odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica ni uspela le v zanemarljivem delu in na podlagi navedenega toženi stranki napačno naložilo, da povrne tožnici vse njene pravdne stroške. Tožnica je zahtevala 16.000,00 EUR, prisojeno ji je bilo 12.218,00 EUR, kar predstavlja 76% uspeh v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na uspeh pravdnih strank v postopku ter ob upoštevanju okoliščin primera (tožnici so nastali stroški odvetniškega zastopanja, toženi stranki pa ne), je pritožbeno sodišče odločilo, da se vsaki pravdni stranki povrnejo njeni pravdni stroški v skladu z njenim uspehom v pravdi. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnice odmerilo na 3.227,75 EUR, pravdne stroške tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo v znesku 100,00 EUR (sodna taksa za odgovor na tožbo v znesku 80,00 EUR in administrativni stroški v znesku 20,00 EUR). Tožničin uspeh v postopku je 76%, uspeh tožene stranke pa 24%, zato je tožnica upravičena do povrnitve 76% nastalih ji pravdnih stroškov, to je 2453,09 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 24% nastalih ji pravdnih stroškov, to je 24 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 2.429,09 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških tako spremenilo, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je potrebno odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, uspela je le s pritožbo glede stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi tožnica sama nosi njegove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).