Jedro

Držijo pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.

V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v celoti ter v obsodilnem delu glede pravne opredelitve, kazenskih sankcij, premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko A izreka obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve petih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter dveh nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Za vsako od petih kaznivih dejanj ji je določilo kazen en mesec zapora, za nadaljevani kaznivi dejanji pa dva oziroma tri mesece zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni zapora po tej sodbi in enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020 z dne 2. 11. 2020, izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. V skladu s 74. členom KZ-1 in drugim odstavkom 75. člena KZ-1 mora obdolženka plačati znesek 212,93 EUR, ki ustreza s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B izreka je sodišče iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zoper obdolženo A. A. zavrnilo obtožbo za devet kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in nadalje odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec. V obsodilnem delu je uveljavljal pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. V zavrnilnem delu pa je pritožbo vložil iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 372. člena ZKP in iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki za storitev obravnavanih kaznivih dejanj določi kazenske sankcije, ki bodo ustrezale enemu mesecu zapora za vsako izmed obravnavanih triindvajset izvršitvenih ravnanj, nato pa združi določene kazni v tem postopku z izrečeno kaznijo eno leto in tri mesece zapora, ki šteje kot določena na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020, in obdolženki izreče enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora, obdolženki pa v breme naloži še plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev oziroma ji odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Zavrnilni del sodbe, v katerem je obtožbo zoper A. A. glede devetih kaznivih dejanj tatvine zavrnilo iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP, je sodišče prve stopnje obrazložilo z navedbami, da bi očitana dejanja spadala v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja, za katero je bila obdolženka že obsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020. Zaključilo je, da pregon zaradi načela ne bis in idem zoper obdolženko ni več dopusten.

5. Pritožbeno sodišče najprej zavrača navedbe pritožnika, ki izpodbijani sodbi v tem delu očita nasprotje med razlogi. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve z navedbami, da „naj bi bila dejanja storjena“ resda uporabilo pogojni stavčni način, v točki 19 pa nato trditvenega („da je dejanja storila“), vendar pa takšen zapis, četudi nekoliko neustrezen, ne predstavlja nasprotja med odločilnimi razlogi, na katere je zavrnilni del izpodbijane sodbe oprlo sodišče prve stopnje. Prav tako neutemeljene so navedbe pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni zadostno utemeljilo odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kljub pomislekom pritožnika je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče odločilne razloge za svojo odločitev navedlo v zadostni meri, da je odločba obrazložena, zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podane.

6. Držijo pa pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 20141 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.

7. V skladu z navedenim izhodiščem pritožbeno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da v obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

8. Glede na navedeno so utemeljene pritožbene navedbe državnega tožilca, da o očitanih kaznivih dejanjih iz točke B izreka izpodbijane sodbe še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je pregon zanje dopusten.

9. Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in zavrnilni del sodbe v celoti razveljavilo. Posledično je razveljavilo tudi obsodilni del izpodbijane sodbe v delu glede pravne opredelitve, kazenskih sankcij, premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka, saj bo sodišče prve stopnje moralo vsa očitana kazniva dejanja iz predmetnega postopka, po možnosti pa tudi iz drugih oziroma izločenih zadev, obravnavati skupaj in jih ustrezno pravno opredeliti, tudi v luči uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ter zanje izreči enotno kazensko sankcijo. V ostalem delu izpodbijane sodbe, to je odločbi o krivdi, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti narok za izrek kazenske sankcije, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 355. člena ZKP. Pritožnik namreč utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na listine iz kazenskega spisa III K 30147/2020 (nenazadnje pa tudi na izpis iz kazenske evidence obdolženke), ki jih, kot izhaja iz zapisnika, na naroku za izrek kazenske sankcije ni prebralo. Takšno postopanje ni pravilno. Nadalje pa bo moralo sodišče prve stopnje ob izbiri in odmeri kazenske sankcije ponovno ugotoviti in skrbno pretehtati obteževalne in olajševalne okoliščine, upoštevaje tudi pripombe pritožnika, da je okoliščina materinstva obdolženke obstajala že v času storitve kaznivih dejanj in da obdolženka dejansko ne skrbi za vse svoje otroke, nato pa za svojo odločitev navesti jasne in prepričljive razloge.

11. Glede na že nakazane pomanjkljivosti, ki so ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca terjale odločitev, kot izhaja iz izreka te odločbe, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo.

1 Enako tudi v kasnejših odločbah, npr. I Ips 42238/2012 in I Ips 244/2015.