Jedro

Dejstvo, da je tožnica že vložila tožbo, po presoji sodišča še ne pomeni, da njeno nadaljnje sodelovanje v postopku ni potrebno, toliko bolj, ker v zadevi ni sporno, da je tožbo vložila sama.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravnega sodišča RS, št. Bpp 118/2017 z dne 22. 11. 2017, se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 118/2017-8 z dne 22. 11. 2017, zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v upravnem sporu št. IV U 96/2017. 2. Tožena stranka je po vpogledu v U-vpisnik Upravnega sodišča RS ugotovila, da je v zadevi št. IV U 96/2017 tožnica vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-5569/2017-1 16 z dne 13. 1. 2017 (sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke), v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-132/2017-2 z dne 28. 4. 2017. V zadevi sodišče še ni odločilo, zato je bilo treba prosilkino prošnjo v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči druge stopnje, kot preuranjeno, zavrniti.

3. V delu, kjer je prosilka zaprosila za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, pa je tožena stranka ugotovila, da je prosilka že izkoristila pravno možnost, da lahko vlaga pravna sredstva sama in ne po odvetniku, ker Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za vložitev tožbe ne zahteva obveznega zastopanja po pooblaščencu. Prosilka je v tožbi pojasnila zakaj toži, sodišče pa bo v okviru njenih navedb raziskalo in preizkusilo dejansko stanje po uradni dolžnosti ter v skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZUS-1, pazilo tudi na relativne in absolutne bistvene kršitve določb procesnega zakona ter ničnost in v okviru 1. alinee drugega odstavka 63. člena tudi na pravilno uporabo materialnega prava.

4. Ker prosilka v prošnji ni navedla, da bi potrebovala pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z razlogom, ki ga v tožbi ni navedla, niti ni navedla, da rabi strokovno pomoč za vlaganje vlog in zastopanje na narokih za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, niti ta potreba ne izhaja iz vpogleda v U-vpisnik Upravnega sodišča, je pristojni organ prosilkino prošnjo zavrnil tudi v tem delu.

5. Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v nobenem določilu ne predvideva oziroma ne daje zakonske podlage, ki bi toženi stranki v primeru, da prosilec izpolnjuje subjektivni in objektivni pogoj za dodelitev BPP, omogočala omejitev ali zavrnitev BPP glede na stanje postopka, v katerem prosilec zaproša za dodelitev BPP. Zaradi napačne uporabe določb ZBPP je tožnica postavljena v neenak položaj, v kolikor bi za dodelitev BPP zaprosila pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Poudarja tudi, da bi bil njen pravni položaj, če bi jo zastopal izvajalec BPP, odvetnik, bolj varovan kot sedaj. Tožena stranka bi morala iz vpogleda v spis št. IV U 96/2017 razbrati, da je vložena tožba laična in da stranka nujno potrebuje BPP. Za dodelitev BPP ni relevantno, ali je v postopku določeno obvezno zastopanje po pooblaščencu ali ne. Tožnica ne dvomi, da bo sodišče, pred katerim se vodi upravni spor št. IV U 96/2017, preizkusilo izpodbijani akt v mejah tožbenih navedb in da bo pazilo po uradni dolžnosti tudi na relativne in absolutne bistvene kršitve določb procesnega zakona. Pojasnjuje pa, da so njene navedbe v laično vloženi tožbi ozke oziroma ožje in drugačne, kot bi bile v primeru, če bi jih postavljal pooblaščenec, odvetnik. S tem, ko je tožena stranka obrazložila, da bo sodišče preizkusilo izpodbijani akt v mejah tožbenih navedb, je tožnico ponovno postavila v neenak položaj, kot če bi za pomoč prosila pred vložitvijo tožbe. Tudi v sedanji fazi upravnega spora bi izvajalec BPP lahko vpogledal v spis, tožnici podal pravno mnenje ter njeno tožbo dopolnil, jo opozoril na morebitne kršitve postopka ali napačno uporabo materialnega prava. Nenazadnje pa se je tožena stranka, s tem, ko je v obrazložitvi navedla, da bo sodišče presojalo tožbene navedbe in da tožnica ni izkazala potrebe po dodelitvi BPP, opredelilo tudi do same vsebine upravnega spora in položaja tožnice v njem, za kar ZBPP ne nudi podlage.

6. Prav tako tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila in utemeljila, oziroma ni navedla, na podlagi katerih kriterijev je štela, da je tožnici, kot prosilki, zagotovljena pravica do sodnega varstva, ampak je navedla samo, da je prosilka že izkoristila pravico do pravnega sredstva, vendar to ne pomeni, da ni upravičena do BPP.

7. Navaja tudi, da v konkretnem primeru rabi pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje, ki jo bi nudil odvetnik in poudarja, da je laik in nima znanja, da bi v upravnem sporu uveljavljala vsa svoja upravičenja in opozorila na morebitne nepravilnosti izpodbijanega upravnega akta, zato v tem sporu ne more zavarovati svojih pravic in položaja. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je rok za vložitev pravnega sredstva relativno kratek in bi že sedaj odločila glede zastopanja na drugi stopnji.

8. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničini prošnji za dodelitev BPP pred sodiščem prve in druge stopnje v upravnem sporu št. IV U 96/2017 ugodi ter za izvajalca določi odvetnika B.B., tožnici pa povrne priglašene stroške postopka. Tožnica podredno zahteva odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožnica zaprosila za BPP v obliki svetovanja, zastopanja in oprostitve stroškov v zadevi št. IV U 96/2017, ki se vodi pri Upravnem sodišče RS in v kateri je že vložila tožbo. Odločitev o zavrnitvi prošnje temelji na določbi 28. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se BPP praviloma dodeli v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena. Pristojni organ pa lahko določi BPP v drugačnem obsegu od uveljavljanega ali pa dodelitev BPP veže na rok in pogoj (drugi in tretji odstavek 28. člena ZBPP). Tako lahko med drugim določi tudi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat (prva alineja drugega odstavka 28. člena ZBPP), dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (druga alineja 28. člena ZBPP), določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja (tretja alineja 28. člena ZBPP).

12. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zaprošene BPP v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče kot pravno podlago, relevantno za odločanje v zadevi, na katero je tožena stranka poleg določbe 26. in 28. člena ZBPP oprla svojo odločitev, izrecno opozarja na določbo 11. člena ZBPP. Navedena določba v prvem odstavku določa, da oseba, ki je po 10. členu tega zakona lahko upravičenec do BPP, lahko zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka (npr. ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče) ter v drugem odstavku istega člena, da dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-5569/2017-1 16 z dne 13. 1. 2017 (sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke), v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-132/2017-2 z dne 28. 4. 2017 in da sodišče v tej zadevi še ni odločalo, sporno pa je stališče tožene stranke, na katerega je oprla svojo odločitev, da je tožnica z vložitvijo tožbe že izkoristila pravno možnost, da lahko vlaga pravna sredstva sama in ne po odvetniku in je v tožbi, katere dopolnitve sodišče ni zahtevalo, že pojasnila zakaj toži. Sporno je tudi stališče tožene stranke, da bo sodišče v okviru tožbenih navedb, po uradni dolžnosti preizkusilo dejansko stanje, pazilo na relativne in absolutne bistvene kršitve določb procesnega zakona ter ničnost in pravilno uporabo materialnega prava.

14. Sodišče se z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka, ne strinja. Dejstvo namreč, da je tožnica že vložila tožbo, po presoji sodišča še ne pomeni, da njeno nadaljnje sodelovanje v postopku ni potrebno, toliko bolj, ker v zadevi ni sporno, da je tožbo vložila sama.

15. Sodišče pojasnjuje, da je zadeva, ki je predmet upravnega spora, zrela za odločanje, ko sodišče prejme odgovor tožene stranke in spise, ki se nanašajo na zadevo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, niti priloženega spisa BPP, podatki, da je tožena stranka pri odločitvi upoštevala že prejeti odgovor na tožbo in presodila tudi verjetno izkazanost uspeha na podlagi prejetih spisov, niso razvidni. Izrecno sodišče opozarja tudi na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta v mejah tožbenega zahtevka in da mora tožnik zato že v tožbi predlagati, kako in v čem naj se odpravi izpodbijani upravni akt, bodisi v celoti ali delno. Tako je preizkus in presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta v celoti vezana na tožbeni zahtevek. To po presoji sodišča v konkretni zadevi pomeni, da je tožničino zatrjevanje, da je morebitna strokovna pomoč pooblaščenca tudi po vložitvi tožbe še vedno mogoča oziroma potrebna, utemeljeno.

16. Res je, da sodišče na tožbene razloge, ki jih je navedla tožnica v tožbi, ni vezano in lahko v bistvu samo presodi strankine navedbe in tako kot je tožena stranka pravilno ugotovila tudi druge razloge, ki vplivajo na zakonitost izpodbijanega akta. To stališče pa ne velja v primeru, ko mora sodišče preizkusiti dejansko stanje samo v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), kar pomeni, da je v tem delu pri svoji presoji sodišče omejeno. Prav tako sodišče opozarja, da je dolžnost stranke, ki ima sicer pravico predlagati dokaze v svojo korist, da v svoji vlogi dokazne predloge konkretizira in tudi izkaže, da glede njihovega predloga ni prekludirana, kar torej pomeni, da sodišče, če stranka teh okoliščin ne izkaže, dokaznemu predlogu ne more ugoditi.

17. Zgoraj navedeno po presoji sodišča utemeljuje zaključek sodišča, da je bila odločitev tožene stranke, ki je zavrnitev prosilkine prošnje za odobritev BPP v delu, v katerem zaproša za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, oprla na prej navedene razloge, preuranjena, svoje odločitve pa ni utemeljila v skladu s standardi, ki jih za obrazložitev izpodbijane odločbe zahteva Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je namreč pojasnila, da prosilka v svoji prošnji ni navedla, da potrebuje pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z razlogom, ki ga ni navedla oziroma, ki ga ni mogla navesti v tožbi in da ni podala navedb v smeri, s katerimi bi izkazovala potrebno BPP za vlaganje vlog in zastopanje na narokih za glavno obravnavo pred sodišči prve stopnje, niti ta zahteva ne izhaja niti z vpogleda v U-vpisnik. Tožena stranka je spregledala, da je sodna praksa, v skladu z načelom zaslišanja stranke in v tesni povezavi z načelom materialne resnice, že zavzela stališče, da mora organ pred odločitvijo o upravni zadevi stranki dati možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah pomembnih za odločbo. Sodna praksa je pojasnila tudi, da gre za procesno pravico, ki je ni mogoče omejiti drugače kot z zakonom. Po presoji sodišča kršitev spoštovanja načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), v povezavi z obrazložitvijo iz 9. točke izpodbijane odločbe pomeni, da je v postopku prišlo do absolutne kršitve pravil postopka.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti, kolikor bo ugotovila, da tožnica izpolnjuje objektivni kriterij za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, pa oceniti še izpolnjevanje subjektivnega kriterija in nato sprejeti odločitev, pri kateri bo morala upoštevati tudi, da sodišče z izpodbijano odločitvijo v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči druge stopnje, v celoti soglaša. Drugačna odločitev v tem delu bi bila namreč preuranjena, saj je osnovni pogoj za presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP obstoj sodne odločitve prvostopenjskega organa, ki pa v konkretnem primeru, kar med strankama ni sporno, še ni odločil. K II. točki izreka:

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).