Jedro

Ker sta v sporu fizična oseba s prebivališčem v RS in pravna oseba s sedežem v Nemčiji, je potrebno glede vprašanja pristojnosti sodišča uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Pojem „poslovanja“ podružnice po petem odstavku 5. člena Uredbe št. 44/2001 je potrebno tolmačiti širše, ne zgolj kot poslovni odnos.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137883/2010 z dne 6. 10. 2010 tudi v 1. in 4. točki (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), ker je ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (točka II. izreka) ter tožbo z dne 29. 6. 2011, popravljeno 16. 9. 2011 zavrglo (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) in tožeči stranki naložilo v plačilo 20.146,20 EUR stroškov postopka tožene stranke (točka IV. Izreka).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da prvostopenjski sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Iz dokazov kot celote je jasno razvidno, da je predmetna stroja izvozila podružnica. Torej je podružnica tožene stranke ves čas sodelovala s tožečo stranko pri dobavi strojev in je v nasprotju s pravili logičnega sklepanja, da podružnica s stroji in tožečo stranko najprej ne bi imela nič, potem pa bi se vključila v izvoz strojev iz Slovenije. Določbo 5. točke 7. člena Uredbe št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je potrebno razlagati širše, kot jo je prvostopenjsko sodišče. Pojem „poslovanja“ je potrebno razumeti kot vsako aktivnost podružnice, ki ima nek gospodarski cilj, na primer, da pogodbo s posredovanjem podružnice sklene neposredno tožena stranka. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tuja pravna oseba sploh ne more zakonito opravljati dejavnosti v RS, če nima ustanovljene podružnice. S tem, ko je presodilo, da ne gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Do tega pa je prišlo tudi iz razloga, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, enakosti pred zakonom ter načelo pravne države. Tožnica je bila pri poslovnih dogovorih, naročilu, prejemu, rubežu in izvozu strojev ves čas aktivno udeležena, zato je ona tista oseba, ki bi lahko največ in najbolj neposredno izpovedala o tem, da je v spornem razmerju tožena stranka sodelovala preko podružnice. Da zaslišanje tožnice ne bi pripomoglo k ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev, bi moralo sodišče vsaj prepričljivo obrazložiti, ne pa izpoved tožnice šteti za nerelevantno, čeprav je še zaslišano ni. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. alineji drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče zagrešilo tudi pri stroškovni odločitvi, ki je ni zadostno utemeljilo, tako da iz obrazložitve ni mogoče preizkusiti zneska odmerjenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijanega sklepa ter poudarja, da je v drugih pravdnih postopkih, ki tečejo oziroma so tekli med pravdnima stranka, tožeča stranka zatrjevala, da ni bila v poslovnem odnosu s toženo stranko, ampak z družbo P. d.o.o. Trditve tožeče stranke o poslovanju s podružnico tožene stranke so pavšalne in brez konkretizacije. Podružnica tožene stranke v Sloveniji ni nikoli izvajala nobene poslovne dejavnosti in ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko. ZGD ne pozna takšnih določb, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Če bi sodišče zaslišalo tožnico, bi ta očitno izpovedovala drugače, kot je v dosedanjih postopkih, ko je zatrjevala, da je poslovala z družbo P. d.o.o..

Pritožba ni utemeljena.

Ker sta v sporu fizična oseba s prebivališčem v RS in pravna oseba s sedežem v Nemčiji, je potrebno glede vprašanja pristojnosti sodišča uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju BU-I), ki je začela veljati 1. 3. 2002 (prenovljena Uredba št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 se bo uporabljala od 10. 1. 2015 dalje – gl. njen 81. člen). BU-I v 2. členu določa splošno pravilo, po katerem mora tožnik vložiti tožbo pred sodiščem v kraju, kjer ima toženec stalno prebivališče ali sedež. V nadaljevanju pa določa izjeme, med drugim v 5. členu posebne pristojnosti. V obravnavani zadevi bi lahko prišli v poštev posebni pristojnosti iz tretjega ali petega odstavka 5. člena. Po tretjem odstavku je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti, in sicer pred sodiščem kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek; po petem odstavku pa če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencija ali druge poslovne enote, pred sodiščem v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, agencija ali poslovna enota.

Tožnica tožbeni zahtevek v tej pravdi utemeljuje z navedbami, da tožena stranka neupravičeno uporablja pletilna stroja, katerih lastnik je z nakupom postal njen pravni prednik, tožena stranka stroja poseduje protipravno, saj za to nima več podlage v začasni odredbi, na podlagi katere so bili stroji zarubljeni in odpeljani v Nemčijo. Ker ne more uporabljati pletilnih strojev in je prikrajšana za dobiček, ki bi ga s strojema ustvarila, zahteva denarno nadomestilo zaradi neuporabe strojev in onemogočanja gospodarjenja z objektom, v katerem je nameravala uporabljati stroja, za čas od 21. 3. 2005 do 31. 8. 2010. Glede na tako trditveno podlago se v zvezi z odločitvijo glede pristojnosti sodišča zastavlja vprašanje, ali gre za spor iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski spor. Določba tretjega odstavka 5. člena BU-I namreč ne zajema zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve (gl. Europäisches Zivilprozess und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, Bearbeitung 2011, str. 263; dr. Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo – 2005, št. 6 in Mednarodna pristojnost po Uredbi 44/2001, Pravosodni bilten, št. 1/2007, str. 196).

Tožeča stranka v več vlogah izrecno navaja, da v tej pravdi ne vtožuje odškodnine, temveč zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. V zadnji pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2012, točka XII, je zapisala, da je bilo že večkrat povedano, da ima tožena stranka v posesti premoženje tožeče stranke (dva pletilna stroja s programsko opremo), ki ju tudi uporablja, zaradi česar zahteva plačilo nadomestila za njegovo neupravičeno uporabo (naknadno je zahtevala tudi vračilo strojev, vendar pa sodišče o spremenjeni tožbi ni odločalo, saj je še pred dovolitvijo spremembe zavrglo prvotno tožbo). Tudi zaključka izpodbijanega sklepa, da gre glede na trditveno podlago tožeče stranke za spor iz naslova neupravičene obogatitve, pritožba ne izpodbija. Pristojnost slovenskega sodišča po tretjem odstavku 5. člena BU-I tako ni podana.

Prav ima sicer pritožba, da je potrebno pojem poslovanja podružnice tolmačiti širše, ne zgolj kot poslovni odnos. Po mnenju sodišča ES so spori po petem odstavku 5. člena BU-I spori, ki se nanašajo na pogodbene in izvenpogodbene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote; spori, ki se nanašajo na najemna razmerja za nepremičnino, kjer imajo podružnice, agencije ali druge poslovne enote svoje sedeže; delovnopravne spore oseb, ki so zaposlene v teh podružnicah, agencijah ali drugih poslovnih enotah; spore, pri katerih so nastopale kot pooblaščenci matične družbe za obveznosti, ki se morajo izpolniti v državi, kjer imajo svoj sedež (dr. Luigi Varanelli, Pristojnost nacionalnih sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 44/2001), Podjetje in delo – 2005, št. 3). Vendar pa tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne temelji na poslovanju, temveč izhaja iz uporabe stvari. Da bi stroja v vtoževanem obdobju neupravičeno uporabljala slovenska podružnica tožene stranke, tožeča stranka ne zatrjuje. Zatrjevana dejstva, da je pri dogovorih o nakupu strojev sodelovala podružnica tožene stranke, da je bil predstavnik podružnice tožene stranke prisoten pri rubežu strojev in da je na izvozni deklaraciji kot pošiljatelj in izvoznik navedena podružnica tožene stranke, zato niso relevantna za izpodbijano odločitev. Gre za spor, ki izhaja iz lastništva in uporabe stvari ne pa iz poslovanja. Ali stroje neupravičeno uporablja tožena stranka, ni odvisno od tega, s kom se je tožeča stranka (oziroma pravni prednik) dogovarjala za nakup – direktno s toženo stranko ali njeno podružnico v Sloveniji, niti od tega ali je pri rubežu in ravnanju s stroji v Sloveniji ter pri izvozu strojev v Nemčijo sodelovala tudi podružnica tožene stranke.

Ker spor ne izhaja iz poslovanja med pravdnima strankam, je neutemeljena tudi pritožbena graja sodišča prve stopnje, ker ni zaslišalo tožnice. Dokaz z zaslišanjem stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Da bi podružnica tožene stranke uporabljala stroja tožeče stranke, pa ta ni niti trdila. Sicer pa tudi glede poslovanja svojega zaslišanja tožnica ni nikoli predlagala. Da je poslovala s podružnico, je dokazovala le z listinskimi dokazi, te pa je sodišče vpogledalo in ocenilo. Zakaj ni izvedlo dokaza, ki ni bil predlagan, sodišče ne obrazlaga. Uveljavljane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Enako velja za stroškovno odločitev. Njena obrazložitev je ob dejstvu, da je odmera stroškov natančno razvidna iz stroškovnika na list. št. 142 spisa, zadostna. V stroškovniku so točni zneski, ki gredo toženi stranki po posameznih točno označenih tar. št. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Če tožeča stranka kljub temu, da jo zastopa odvetniška družba, ne more preizkusiti odmere stroškov, ki je bila, kot je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, narejena skladno z ZOdvT, pri čemer je sodišče navedlo za katera odvetniška opravila in za katere postavke je priznalo stroške, je imela možnost vpogleda v stroškovnik v spisu. Na ta način bi lahko točno preverila odmero.

Na ostale pritožbene navedbe zaradi njihove nerelevantnosti za odločitev pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka sama: tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi drugostopenjskega sodišča (155. člen ZPP).