Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik sposoben opravljati samostojno dejavnost le še v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan, je pravilna odločitev, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine, katere odmero, višino in izplačevanje bo določila toženka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in odpravilo odločbo toženke z dne 9. 6. 2008 in 27. 12. 2007 ter odločilo, da ima tožnik – invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, od 21. 11. 2007 dalje pravico do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure z omejitvami: fizično manj zahtevno delo, brez dela na višini, brez dolgotrajnih in pogostejših fleksijskih in rotacijskih obremenitev in prisilnega položaja vratne in ledvene hrbtenice, brez dvigovanja rok nad višino ramen, brez vsiljenega tempa in ritma ter z rokovanjem z bremeni do 7 kg. Odločilo je, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, katero odmero, višino in izplačevanje bo določila toženka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (točka 1 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (točka 2 izreka) ter sklenilo, da je toženka mu dolžna povrniti stroške sodnega postopka v višini 413,00 EUR (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da odločitev ni pravno pravilna. Sodišče se ni opredelilo, za katero delo (svoje ali drugo ustrezno delo) je tožnik še zmožen, kar je pomembno zaradi nadaljnjega odločanja o višini delne invalidske pokojnine in tako sodbe sodišča ni mogoče izvršiti. Tožnik je kot samostojni podjetnik obvezno zavarovan po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in mu veljavna zakonodaja ne zagotavlja možnosti pridobitve vseh pravic iz invalidskega zavarovanja, saj lahko v takšnem statusu v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavi le pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine. Pri tožniku bi morale biti podane le časovne razbremenitve. Tožnik je po mnenju izvedenca sposoben opravljati svojo dejavnost in po mnenju toženke, ker ima zaposlene 4 delavce, omejitev, ki so navedena v izvedenskem mnenju in posledično v izreku sodbe, dejansko ne potrebuje. Toženka meni, ker pri tožniku ne gre le za zmanjšano delovno zmožnost ampak so bile pri njemu ugotovljene tudi številne omejitve, mu, glede na podlago zavarovanja, po sedaj veljavni zakonski ureditvi, ne gredo pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 9. 6. 2008, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Območna enota ... toženke z dne 27. 12. 2007, s katero je toženka odločila, da se zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. M.B. ugotovilo, da tožnik za delo samostojnega podjetnika – zidarja po opisu ni več zmožen niti v skrajšanem delovnem času, zmožen pa je za drugo ustrezno delo v svojem poklicu oziroma drugo delo z omejitvami: v polovičnem 4 urnem delovnem času za manj zahtevno fizično delo, brez dela na višini, brez dolgotrajnih in pogostejših fleksijskih in rotacijskih obremenitev in prisilnega položaja vratne in ledvene hrbtenice, dvigovanjem rok nad višino ramen, vsiljenega tempa in ritma dela ter z rokovanjem z bremeni do 7 kg ter je tako pri njemu od 21. 11. 2007 podana zaradi posledic bolezni III. kategorija invalidnosti z novimi omejitvami.

Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno napačna, saj stoji na stališču, da lahko na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 samozaposleni uveljavi kot invalid III. kategorije le pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznalo ravno in samo pravico do delne invalidske pokojnine, katere odmero, višino in izplačevanje bo določila toženka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, zavrnilo pa zahtevek tožnika, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Takšno stališče sodišča prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik sposoben opravljati samostojno dejavnost le še v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan, pravilna, saj je ob tem sodišče ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine (tožnik je zavarovan od 22. 3. 1994 do 30. 12. 1994 kot delavec v delovnem razmerju od 1. 1. 1995 pa opravlja samostojno dejavnost za katero ima plačane prispevke) ter tako izpolnjuje pogoje določene v 2. odstavku 68. člena ZPIZ-1. Napačno je stališče toženke v pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 60. člena in 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki za samozaposlene predvideva pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti le, če gre za zmanjšano delovno zmožnost (brez omejitev) ter glede interpretacije odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-40/09 z dne 15. 4. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so kmetje in samozaposleni v primeru invalidnosti III. kategorije upravičeni le do pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine, v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave. Na podlagi plačila prispevkov so zavarovanci, ne glede na to, ali so zavarovani kot delavci ali kot kmetje oziroma samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnavani enako. V primeru nastanka invalidnosti III. kategorije tako ni razumnega razloga za razlikovanje glede obsega pravic, ki gredo zavarovancem delavcem od obsega pravic, ki gredo zavarovancem kmetom oziroma samozaposlenim. To pomeni, da bi bilo tožniku kot zavarovancu iz 15. člena ZPIZ-1 mogoče priznati enake pravice, kot zavarovancem delavcem. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.