Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilno tožnikovo pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Navedeni sklep je bil izdan zakonito, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ne bi bil upravičen do socialne pomoči, če bi takšno vlogo vložil in da je v vlogi za takšno oprostitev navajal neresnične podatke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep I Pd 1146/2011 z dne 14. 10. 2014 (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da pritožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je podatek vpisan v zemljiško knjigo znan vsakomur in da se nihče ne more sklicevati, da mu ni bilo znano pravno dejstvo, ki je bilo vpisano v zemljiško knjigo. Tožnik je že v pritožbi z dne 29. 10. 2014 navedel, da v času vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse, ni bil seznanjen s tem, da je lastnik nepremičnine oziroma in da mu ni bilo znano, da so bile nepremičnine dejansko prepisane nanj. Pri dedovanju navedenih nepremičnin je prišlo do napak pri razdelitvi in vpisu, zato tožnik v zemljiško knjigo ni bil vpisan kot solastnik. Tožnik je pričakoval, da bo od sodišča prejel obvestilo o tem, da so bile nepremičnine prepisane nanj. Glede na to, da obvestila ni prejel, tožnik niti ni pomislil, da so bile napake odpravljene in da je v zemljiško knjigo vpisan kot solastnik. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da bi navedel neresnične podatke. Tak očitek bi bil utemeljen, če bi bil tožnik z dejanskim stanjem seznanjen in bi zamolčal lastništvo nepremičnin. Tožnik je brezposeln, hiša v kateri trenutno prebiva z družino je med drugim obremenjena tudi s hipoteko. Glede na navedeno tožnik brez negativnih posledic za preživljanje sebe in svojih družinskih članov ni sposoben poravnati relativno visokih sodnih taks za pritožbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja „vse pritožbene razloge“, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožnik ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 14. 10. 2013, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in s katerim je tožniku plačilo naložilo sodno takso za postopek o pritožbi v znesku 1.262,00 EUR. Takšna odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik v izjavi o svojem premoženjskem stanju navedel, da je lastnik stanovanjske hiše, v kateri živi in ki je vredna 83.739,87 EUR ter da nima drugih nepremičnin; obenem pa tožnik v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel, da je lastnik oziroma solastnik nepremičnin, kakršne izhajajo iz izpisa seznama nepremičnin iz evidenc Geodetske uprave RS. Gre za nepremičnine: parc. št. ..., k.o. … .

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz evidenc Geodetske uprave RS izhaja, da je tožnik do celote lastnik nepremičnin: parc. št. ..., k.o. … . Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je neutemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je njegov lastniški delež na nepremičnine majhen.

Sodišče prve stopnje je iz zbirke podatkov, ki vsebujejo podatke o vrednosti nepremičnin pridobilo podatke o vrednosti stanovanjske hiše v kateri prebiva tožnik (A. 14, B.) in neto tlorisne površine stavbe (priloga C4). Iz teh podatkov je razvidno, da vrednost znaša 81.303,00 EUR in da neto tlorisna površina znaša 393,40 m². Enak podatek o vrednosti stanovanjske hiše je naveden v izpisu seznama nepremičnin iz evidenc Geodetske uprave RS (priloga C11). Iz tega seznama je razvidno, da vrednost vseh nepremičnin, katerih lastnik in solastnik je tožnik ob upoštevanju deleža lastništva znaša 111.605,56 EUR.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, če bi podal tako vlogo. Z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim, tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo RS v delu, ki ne omogoča, da sodišče v celoti oprosti stranko plačila sodne takse, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče RS je hkrati odločilo tudi način izvršitve sodne odločbe. Odločilo je, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

V skladu s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati. V skladu z 27. členom ZSVarPre se do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 % BPD, denarna socialna pomoč ne dodeli osebi, kateri premoženje, upoštevno po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR (Ur. l. RS, št. 99/2013).

V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Vrednost primernega stanovanja se izračuna tako, da se primerna velikost stanovanja pomnoži z vrednostjo m² stanovanja glede na posplošeno tržno vrednost stanovanja. Po drugem odstavku 24. člena ZSVarPre je primerna velikost stanovanja dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačilo lastne udeležbe in varščina. Po določbi prvega odstavka 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, po kateri se pri površinskih normativih upošteva število članov gospodinjstva, je površinski normativ za tričlansko družino (kakršna je tožnikova) od 45 m² do 55 m², dvakratnik torej znaša 110 m². Navedeno pomeni, da površina tožnikove stanovanjske hiše za 283,40 m² presega velikost primernega stanovanja. Ta presežek se zato šteje v premoženje družine. Vrednost m² stanovanjske hiše glede na posplošeno tržno vrednost se izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost stanovanja deli z m² površine stanovanja. Ta vrednost pri tožnikovi hiši upoštevajoč javno objavljene podatke znaša 206,66 EUR za m². Navedeno pomeni, da vrednost primernega stanovanja, ki se ne všteva v premoženje tožnika pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči znaša 22.732,60 EUR. Ta znesek je potrebno odšteti od celotne vrednosti nepremičnin, katerih lastnik je tožnik (pri čemer je te vrednosti upoštevano, da gre za delež lastništva). Vrednost vseh nepremičnin, ki so v lasti tožnika (ob upoštevanju solastnine) znaša 111.605,56 EUR, od tega je potrebno odšteti 22.732,60 EUR, kar pomeni, da se v premoženje tožnika v smislu citiranih določb socialne zakonodaje štejejo nepremičnine v vrednosti 88.872,96 EUR, kar daleč presega znesek iz 27. člena ZSVarPre.

Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na dejstvo, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke, zaradi česar je izjavi o premoženjskem stanju utemeljeno odreklo dokazno vrednost in posledično ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V kolikor je navajanje neresničnih podatkov o vrednosti premoženja razlog za razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks, je takšno lažno prikazovanje dejstev še toliko bolj utemeljen razlog zato, da se tak sklep sploh ne izda.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da ni vedel, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik oziroma solastnik zgoraj navedenih parcel. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l RS, št. 58/2003 s spremembami) o tem, da se nihče ne more sklicevati, da mu pravica oziroma pravno dejstvo ni bilo znano od dneva, ko je ta pravica oziroma to pravno dejstvo vpisano v zemljiško knjigo.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilno tožnikovo pritožbo zoper sklep istega sodišča z dne 14. 10. 2014, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Navedeni sklep je bil izdan zakonito glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ne bi bil upravičen do socialne pomoči, če bi takšno vlogo vložil in da je v vlogi za takšno oprostitev navajal neresnične podatke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.