Jedro

Izpodbijanje sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi opisa dejanja v izreku sklepa, kakor tudi na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Nenadzorovano širjenje požara, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, kajti to dejanje stori, kdo s požarom (ali s katerim koli drugim v opisu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 opisanim ravnanjem ali opustitvijo) povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Navedeno kaznivo dejanje je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitve neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovalne dobrine, torej ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, podana, ko storilec z enim od ravnanj ali opustitev dolžnih ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Opis v prvostopnem izreku obsega vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja, povzročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico, torej povzročitev nevarnosti za življenje stanovalcev bloka zaradi ognja in širitve dima, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu S.K. po ugotovitvi, da je storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, po prvem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravjenja na prostosti, ki se bo izvajal v S., zdravstvene in druge storitve d.o.o., pri prim. dr. D. Ž., Slomškova ulica v L., pri čemer sme ukrep trajati dve leti, sodišče pa bo po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil postavljen na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v pritožbi, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa. Podredno pa predlaga, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. 3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločalo na seji, ki jo je opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP. Zagovornik je namreč v pritožbi podal predlog, da pritožbeno sodišče njega in obdolženega obvesti o seji pritožbenega senata, pritožbeno sodišče pa je skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo tudi pristojnega državnega tožilca. Zagovornik in državni tožilec sta se seje udeležila, obdolženi pa je bil o njej pravilno obveščen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe v opisu kaznivega ravnanja v izreku, kakor tudi ne v obrazložitvi sklepa, niso navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in zato dejanje, ki se očita obdolženemu, ni kaznivo dejanje. Povzročitev požara v smislu očitanega kaznivega dejanja pomeni, da storilec na katerem koli predmetu povzroči ogenj, ki se potem lahko nenadzorovano širi na druge stvari. V konkretnem primeru pa zakonski znak nenadzorovanega širjenja ni podan oziroma ni izkazan niti do stopnje prepričanosti, kaj šele onkraj razumnega dvoma. Sodišče se v sklepu (točka 20 obrazložitve) opredeli zgolj do te mere, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da se ogenj nenadzorovano širi na vse predmete, ki gorijo, pri tem pa ne konkretizira zakaj bi se v konkretnem primeru ogenj razširil na druge predmete oziroma druga stanovanja v dotičnem stanovanjskem bloku. Sklep je v tem delu neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, prezrto pa je tudi, da je bil ogenj pod nadzorom obdolženega in se zato tudi ni mogel razširiti na druga stanovanja. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno in nezakonito širi polje kaznivosti. Razen navedenega v sklepu tudi ni pojasnjeno zakaj oziroma s čim bi naj obdolženi ravnal manj skrbno oziroma previdno, kot pa to ravna vsak običajno skrben človek (kadilec, ki pusti prižgano cigareto na balkonu in odide v stanovanje na toaleto). Tega sodišče ni ugotavljalo pa bi moralo. Napadeni sklep je zato v tem delu neobrazložen.

6. V navedenih pritožbenih izvajanjih je razbrati s pritožbo uvodoma zatrjevane pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika (pravilno: kršitve kazenskega zakona) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede slednjega zagovornik v pritožbi še dodatno obsežno in podrobno zatrjuje, da je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženega, da v stanovanju ni bilo nobenega ognja, kar po presoji zagovornika izhaja tudi iz izvedenih dokazov, ki navedeno potrjujejo.

7. Izpodbijanje sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi opisa dejanja v izreku sklepa, kakor tudi na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. 8. Bistvo kazenskopravnega očitka obdolžencu je, da je v času, ko ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje - paranoidne shizofrenije, v stanovanjskem bloku na balkonu v III. nadstropju iz malomarnosti povzročil s požarom nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, ko je gorečo cigareto odložil na stol in iz balkona odšel v notranjost stanovanja, v posledici tega pa se je ogenj s cigarete razširil na peno počivalnika na balkonu, ki je v posledici tega zagorela, ogenj pa se je nato razširil še na leseni del počivalnika in lesene predmete na balkonu, nato pa v notranjost stanovanja, kjer so zagorela tla, ob tem pa se je širil dim, ki je skupaj z ognjem povzročal nevarnost za življenje stanovalcev bloka, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.

9. V takšnem opisu protipravnega ravnanja, kot je naveden v prvostopnem izreku so po presoji pritožbenega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, zato pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da temu ni tako in da dejanje, ki se očita obdolženemu, ni kaznivo dejanje, ne vzdrži kritične presoje. Nenadzorovano širjenje požara, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, kajti to dejanje stori, kdo s požarom (ali s katerim koli drugim v opisu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 opisanim ravnanjem ali opustitvijo) povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Navedeno kaznivo dejanje je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitve neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovalne dobrine, torej ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, podana, ko storilec z enim od ravnanj ali opustitev dolžnih ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Opis v prvostopnem izreku obsega vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja, pozvročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico, torej povzročitev nevarnosti za življenje stanovalcev bloka zaradi ognja in širitve dima, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.

10. V pritožbi smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da je neobrazložen in da se ga zato ne da preizkusiti. Z navedenim pritožnik očitno cilja na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitve pa ni zaslediti. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej tistih, ki se nanašajo na elemente obdolženčevega protipravnega ravnanja z zakonskimi znaki očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je obrazloženo tudi vse tisto, kar pritožnik v razlogih sklepa neutemeljeno pogreša. 11. Obdolženi je sam v zagovoru povedal, da se je kritičnega dne nahajal na balkonu stanovanja in kadil cigareto, ki jo je odložil na stol, na katerem je bil pepelnik in nato odšel na stranišče, kjer se je zadržal 4 do 5 minut, ko pa je prišel nazaj na balkon, pa je tam gorela slika, ki je bila prislonjena ob lesene letvice na balkonu. Povedal je tudi, da je bilo vetrovno in vroče in da je odšel do vhodnih vrat v stanovanju, kjer je slišal butanje na vrata, da je zatem odklenil in od dveh oseb v civilu dobil lisice. Navedeno je potrjeno z izpovedbo prič policistov D. V. in M. B., ki sta na kraj obravnavanega dogodka prišla na klic občana zaradi predhodnega ravnanja obdolženca, ko je ta na cesti v vetrobransko steklo osebnega avtomobila vrgel mobilni telefon, pred tem pa z rokami udarjal po pokrovu motorja osebnega avtomobila in sta slišala kričanje ljudi, da nekaj v III. nadstropju bloka gori, pri čemer se je močno kadilo iz balkona. Zato sta stekla do stanovanja, pri čemer obdolženi nekaj časa ni hotel odpreti vrat, ko pa jih je odprl, pa jih je hotel ponovno zapreti in sta zato uporabila prisilna sredstva zoper njega, M. B. pa je pogasil ogenj, dokončno pa so ga pogasili gasilci Poklicne gasilske brigade, ki so na kraj požara prišli s tremi vozili in v moštvu 11 oseb, pri čemer je ena od interventnih skupin gasilcev požar gasila z vodo, druga pa izvedla nadtlačno prezračevanja stanovanja in stopnišča. Zaradi slabega počutja so enemu od policistov, ki je pred prihodom gasilcev izvajal začetno gašenje, gasilci nudili prvo pomoč s kisikom do prihoda reševalcev, v posledici vdihovanja ogljikovega monoksida pa sta bila poškodovana dva policista. Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu obširno obrazloženo, pri čemer so v obrazložitvi navedeni tudi dokazi, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do požara prišlo v posledici malomarnega ravnanja obdolženca, kot mu to očita tožilstvo in da do večje škode v posledici požara ni prišlo iz razloga, ker je bil ogenj na balkonu takoj opažen s strani stanovalcev, ki so o tem takoj obvestili policista, ki sta bila v neposredni bližini dogodka ter poklicali gasilce, ki so že po 6 minutah prišli na kraj dogodka in širjenje ognja preprečili z gašenjem, nevarnost zastrupitve z ogljikovim monoksidom pa preprečili s prezračevanjem prostorov, v katerih se je nahajal močan dim.

12. Pritožbeno zatrjevanje, da se ogenj ne bi mogel in se tudi ne bi nenadzorovano širil, ker bi ga tudi obdolženi lahko brez naporov sam obvladal, če ga ne bi policisti vklenili in ga odpeljali iz stanovanja, ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, za kar si pritožnik prizadeva. Zgolj zaradi zgodaj opaženega požara s strani stanovalcev, izjemno hitre intervencije policistov, ki so bili na kraju dogodka in zatem še gasilcev, ki so za prihod na kraj potrebovali zelo kratek čas (6 minut), ni prišlo do posledic v smislu povzročitve škode na premoženju velike vrednosti, kar so stanovanja v stanovanjskem bloku nedvomno predstavljala, kakor tudi ne nevarnosti za življenje stanovalcev bloka, ki so požar zaznali v njegovi začetni fazi in tudi s svojim opozarjanjem nanj dosegli, da je bil pogašen, še preden se je lahko razširil v večjem obsegu. Ogenj se je na balkonu razširil iz oblazinjenega pohištva na samo pohištvo, leseno ograjo in tudi v stanovanje, kjer so delno zgorela tla, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in tehtno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, pa zato drugačnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Pritožnik lahko zgolj ugiba ali bi brez hitrega posredovanja občanov, policistov in gasilcev bil ogenj, ki ga je zanetil obdolženi, pogašen s strani obdolženega, nikakor pa tega ne more vedeti, še zlasti glede na obstoj duševne motnje, v kateri je takrat obdolženi ravnal in zaradi katere ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svoje ravnanje. Zagovornik pavšalno in brez kakršne koli utemeljitve zatrjuje, da ni pojasnjeno, zakaj in s čim bi naj obdolženi ravnal manj skrbno oziroma previdno, kot tako ravna običajno skrben človek (kadilec, ki pusti prižgano cigareto na balkonu in odide v stanovanje na toaleto), ko pa je iz razlogov izpodbijanega sklepa povsem jasno razbrati, da je obdolženec z dejanjem, kot je opisano, v neprištevnem stanju povzročil požar in z njim nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, kar običajno skrben človek ne stori.

13. Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi sklepi sodišča prve stopnje in ko ugotavlja, da v pritožbi zagovornika zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaključuje, da pritožba zagovornika, podana zoper prvostopni sklep, ni utemeljena. Izpodbijani sklep je namreč pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje pa ni kršilo določb kazenskega postopka niti Kazenskega zakonika, obdolžencu pa je izreklo ustrezen varnostni ukrep, pri čemer je razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu tehtno in pravilno obrazložilo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

14. Ob upoštevanju obdolženčeve duševne bolezni in slabih premoženjskih razmer je pritožbeno sodišče odločilo, da ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa bodo skladno z odločbo o brezplačni pravni pomoči izplačani iz proračunskih sredstev.