Jedro

Tožeča stranka z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnila, zato je upravni organ izdal sklep o izvršbi, ki se je opravila po pooblaščenem izvajalcu del. Takšna izvršba se opravi na stroške zavezanca, torej tožeče stranke. Da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, izhaja tudi iz 117. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ inšpekcijskima zavezancema A.A. in B.B. naložil, da plačata stroške izvršbe po drugi osebi v skupnem nerazdelnem znesku 5.709,32 €. Ti stroški so nastali zaradi odstranitve nevarne gradnje (tlorisne velikosti 14 x 5 m, višine do kapne lege 3 m na zemljišču s parc. št. 2063 k.o. ...) in obsegajo stroške predhodnega terenskega ogleda dne 13. 5. 2014 v višini 120,44 € in stroške dejanske odstranitve objekta, ki je bila opravljena dne 9. 6. 2014 s strani pooblaščenega izvajalca C.C. s.p., v višini 5.588,88 € (1. točka izreka). Inšpekcijska zavezanca sta stroške dolžna plačati v roku 8 dni po vročitvi na v 2. točki izreka odločbe naveden račun. V 3. točki izreka je navedeno, da če stroški ne bodo plačani na način in v roku, bo organ, pristojen za davčno izvršbo, izvršil prisilno izterjavo „stroškov predhodnega terenskega ogleda“.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je v predmetni zadevi s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-2824/2013-12 z dne 20. 1. 2014 začela upravna izvršba zaradi izvršitve odločbe gradbene inšpektorice št. 06122-2824/2013-5 z dne 18. 10. 2013, ki je postala izvršljiva dne 16. 11. 2013, s katero je bila inšpekcijskima zavezancema naložena odstranitev zgoraj navedenega objekta. Ker zavezanca tega nista storila, je bila dne 9. 6. 2014 opravljena odstranitev objekta po drugi osebi s strani pooblaščenega izvajalca. Zaradi prisilne izvršbe so nastali stroški v zvezi z opravljenim predhodnim ogledom dne 13. 5. 2014 v višini 120,44 € (račun št. 2014-14101 z dne 31. 5. 2014) ter stroški v zvezi z odstranitvijo objekta dne 9. 6. 2014 v znesku 5.588,88 € in so razvidni iz računa št. 214-14114 z dne 16. 6. 2014. Po obrazloženem je bil v skladu s 117. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdan izpodbijani sklep.

3. Zoper ta sklep sta se pritožila A.A. in B.B., Ministrstvo za okolje in prostor pa je s svojo odločbo prvostopni sklep spremenilo tako, da je v 3. točki izreka odpravilo besedilo „stroškov predhodnega terenskega ogleda“. V ostalem je drugostopni organ pritožbo zavrnil. 4. Drugostopni organ pojasnjuje, da je bilo mogoče ugovore v zvezi s pojmom nevarne gradnje upoštevati le v postopku v zvezi z izdajo inšpekcijske odločbe št. 06122-2824/2013-5 z dne 18. 10. 2012, ki predstavlja v tem postopku izvršilni naslov. Inšpekcijskima zavezancema je bil postavljen rok za prostovoljno odstranitev objekta – nevarne gradnje – na parceli št. 2063 k.o. ... Ker tega nista storila, je gradbena inšpektorica izdala sklep o dovolitvi izvršbe. V sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 20. 1. 2014 je bil pritožnikoma postavljen dodaten rok za izpolnitev obveznosti najkasneje do 3. 3. 2014. Z dopisom z dne 14. 5. 2014 sta bila inšpekcijska zavezanca obveščena o datumu prisilne izvršbe, pri tem pa sta bila ponovno opozorjena na to, da lahko rušitev sama opravita. Kljub temu nevarne gradnje nista odstranila. Drugostopni organ zaključuje, da inšpekcijska zavezanca neutemeljeno zavračata plačilo stroškov izvršbe in zahtevata povračilo vrednosti inventarja, saj v skladu s 117. členom ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec.

5. Glede očitka pritožnikov v zvezi z obsegom opravljenih del pa drugostopni organ pojasnjuje, da se v čas opravljanja izvršbe poleg izvedbe rušenja objekta šteje tudi čas prevoza mehanizacije in delavcev na mesto rušenja in čas porabljen za raztovarjanje in natovarjanje orodja in strojev. Na podlagi temeljite presoje spisne dokumentacije tako pritožbeni organ ugotavlja, da višina stroškov ustreza času opravljanja izvršbe, izhaja pa iz predloženega gradbenega dnevnika ter zapisnika o upravni izvršbi z dne 9. 6. 2014. 6. Tožbo je v predmetni zadevi vložil B.B. Pojasnjuje, da je bila predmetna hiša stara 100 let in je bila last njegovih staršev. Od leta 2000 je bila nenaseljena in je ostal v njej le inventar. Po letu 2013 se je začela rušiti, takoj nato pa se je oglasila inšpektorica, ki je povedala, da je dobila prijavo v zvezi s to nevarno gradnjo. Tožnik opisuje okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in kako so te okoliščine vplivalo na njegovo 93 let staro mater. Navaja, da hiša ni bila porušena na cesto in ni ogrožala prometa. Ne glede na to je inšpektorica s postopkom nadaljevala. Od drugih vaščanov so izvedeli, da so hišo z bagrom odstranili. O tem niso ničesar vedeli, saj bi drugače to preprečili in odstranili vsaj inventar, ki je imel zgodovinsko vrednost. Tožnik našteva premičnine, ki so se nahajale v hiši, škodo v zvezi s tem pa ocenjuje na 25.000,00 € in zahteva, da mu jo inšpektorica povrne. Navaja še, da ne razume od kod tako visoki stroški in da on sam z invalidsko pokojnino tega ne more plačati. Če bi mu dali priložnost, bi nepremičnino odstranili njegovi otroci v poletnem času, ko imajo dopust. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. V predmetni zadevi je bil inšpekcijskima zavezancema z odločbo gradbene inšpektorice z dne 18. 10 2012 izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nevarne gradnje na zemljišču s parcelno št. 2063 k.o. ... Ta odločba predstavlja v predmetni zadevi izvršilni naslov. Z njo je bilo inšpekcijskima zavezancema naloženo, da nevarno gradnjo odstranita do 15. 11. 2012. Odločba je postala izvršljiva dne 22. 10. 2013, inšpekcijska zavezanca pa nevarne gradnje nista odstranila. Glede na to je bil dne 20. 1. 2014 izdan sklep o dovolitvi izvršbe po drugi osebi, ki se bo opravila na njune stroške, če inšpekcijska zavezanca v dodatnem roku, to je do 3. 3 2014, nevarne gradnje ne bosta odstranila. Tudi v tem dodatnem roku inšpekcijska zavezanca nevarne gradnje nista odstranila, zato jima je bilo poslano obvestilo o prisilni odstranitvi objekta s strani pooblaščenega izvajalca, ki se bo izvršila dne 9. 6. 2014 s pričetkom ob 9. uri. Pri tem sta bila opozorjena na to, da naj iz objekta in njegove bližine odstranita vse objekte, ki bi lahko bili poškodovani ali bi ovirali izvršbo. Hkrati sta bila seznanjena s tem, da lahko nevarno gradnjo še vedno sama odstranita in o tem obvestita gradbeno inšpekcijo. To obvestilo je bilo inšpekcijskima zavezancema v skladu s 87. členom ZUP vročeno 30. 5. 2014. 11. ZUP v 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca poprej opozoriti. V skladu s tem določilom je postopal tudi upravni organ v obravnavani zadevi. Ker tožeča stranka z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnila, je upravni organ izdal sklep o izvršbi, ki se je opravila po pooblaščenem izvajalcu del. Takšna izvršba se opravi na stroške zavezanca, torej tožeče stranke. Da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, izhaja tudi iz 117. člena ZUP.

12. V predmetni zadevi je torej izvršilni postopek pravilno tekel v skladu z določbami ZUP, tožnik pa je kot inšpekcijski zavezanec dolžan nositi stroške izvršilnega postopka, kot to nalagata 297. in 117. člen ZUP.

13. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopni organ, v postopku izvršbe ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova, ni več mogoče upoštevati, zato sodišče v tem upravnem sporu ni presojalo ali je bil predmetni objekt nevarna gradnja. Predmet presoje je odločitev o stroških izvršilnega postopka, ki so naloženi v plačilo tožniku (skupaj z drugo inšpekcijsko zavezanko, ki pa tožbe ni vložila). Glede na gornje ugotovitve in navedeno materialnopravno podlago je izpodbijana odločitev pravilna. Tožnik je imel skupaj z drugo inšpekcijsko zavezanko možnost, da bi nevarno gradnjo odstranil sam, kar mu je bilo naloženo v zgoraj navedenih rokih, vendar tega ni storil. Zato se sedaj neutemeljeno sklicuje na to, da bi to lahko opravil sam. Kot navaja tožnik v tožbi, izhaja pa tudi iz fotografij v spisu, je bila predmetna gradnja hiša, ki se je začela rušiti, tožnik pa je bil pred izvedbo rušitve opozorjen na to, da vse, kar bi bilo lahko poškodovano odstrani. Zato so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da mu je zaradi rušitve nastala škoda na predmetih v hiši. Višina stroškov izvršilnega postopka je razvidna iz izpodbijane odločbe in predloženega računa, obseg izvedenih del pa je razviden tudi iz gradbenega dnevnika in zapisnika o upravni izvršbi z dne 9. 6. 2014. Glede na to so neutemeljeni tudi tožnikovi pavšalni ugovori o nesorazmerno visokih stroških opravljene izvršbe.

14. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.