Jedro

Ker je toženec izkazal, da je prvi narok za glavno obravnavo opravičeno zamudil, pa tudi, da je bil zaradi izvedbe naroka brez njegove prisotnosti prikrajšan za učinkovito varstvo svojih pravic (kljub odgovoru na tožbo je bila izdana zamudna sodba), je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

Stroške postopka vrnitve v prejšnje stanje vedno trpi predlagatelj, ker gre za stroške, ki so se pripetili v njegovi sferi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, zamudna sodba z dne 1.12.2009 se razveljavi, pravda pa vrne v stanje pred 1.12.2009; sicer se pritožba zavrne in sklep v II. točki izreka, potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 503,98 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in zamudno sodbo z dne 1.12.2009 razveljavi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da toženec zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben priti na narok dne 1.12.2009, nepravilno pa je zaključilo, da bi se moral zavedati, da na narok zaradi slabšanja zdravstvenega stanja ne bo mogel pristopiti, zato bi si moral do naroka preskrbeti pooblaščenca. Toženec nima medicinske izobrazbe, zato ni mogel vedeti, da bo v obdobju okrog naroka prišlo do izrazitega in hudega poslabšanja njegovega zdravja, ni vedel, da je za njegovo slabo počutje kriva novo odkrita sladkorna bolezen in da ima ta bolezen lahko take posledice. Pred narokom, dne 24.11.2009, je bil pri zdravniku v zdravstvenem domu V., kjer pa mu je zdravnik predpisal le zdravila in toženca tudi ni opozoril na kakšne posebne nevarnosti. Šele dne 29.11.2009 je prišlo do nenadnega in hudega poslabšanja toženčevega zdravstvenega stanja, ki se je odrazilo v izgubi zavesti in splošni obnemoglosti. Takšno poslabšanje zato predstavlja nenadno in nepredvidljivo okoliščino, zaradi katere se toženec ni mogel udeležiti naroka. Toženec je računal, da bo na narok lahko pristopil sam, brez pooblaščenca, ki v tem postopku ni obvezen. V obdobju hudega poslabšanja zdravja oziroma hospitalizacije, pa je logično, da se je toženec osredotočil le na zdravljenje, niti ni bil sposoben pooblaščati tretje osebe. Očitek sodišča, da v dobi elektronske komunikacije ni ovir za pooblastilo odvetniku, je neutemeljen, saj sodišča ne sprejemajo elektronsko overjenih ali faksiranih pooblastil. Pritožba še opozarja, da je bila določba 2. odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, sicer po naroku, s strani Ustavnega sodišča RS, z odločbo z dne 4.2.2010, U-I-164/09-13, razveljavljena, zaradi neustavnosti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dne 1.12.2009 izdalo zamudno sodbo, ker toženec ni pristopil na narok dne 1.12.2009 (na podlagi tedaj veljavne določbe 2. odstavka 282. člena ZPP). Toženec je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker zaradi nenadne bolezni, torej iz opravičljivega razloga, ni pristopil na narok. V konkretnem primeru je potrebno presoditi ali je bila bolezen res nenadna, ali pa je šlo za pričakovano zadržanost zaradi bolezni in bi si toženec lahko še pravočasno priskrbel pooblaščenca, kot mu to očita sodišče prve stopnje v razlogih sklepa. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženec na dan naroka, 1.12.2009, zaradi slabega zdravstvenega stanja (poslabšanja sladkorne bolezni), ni bil sposoben pristopiti na sodišče. Menilo pa je, da bi se glede na postopno slabšanje zdravstvenega stanja, moral zavedati, da bo njegovo zdravstveno stanje lahko predstavljalo oviro za pristop na narok, zato bi si moral že prej preskrbeti pooblaščenca, ki bi pristopil na narok. Zaključilo je, da zamuda naroka ni nastala iz opravičljivega razloga, zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (1. odstavek 116. člena ZPP). Takšen zaključek pa je materialnopravno zmoten. Toženec je bil zaradi posledic novo odkrite sladkorne bolezni, dne 2.12.2009 sprejet v bolnišnico (priloga B 16). Zdravstvene težave so nastopile kakšen mesec dni pred hospitalizacijo (prilogi B 15, B 16) – toženec je postajal oslabel, žejen, izgubil je apetit. Sladkorna bolezen, če se pravilno zdravi, bolniku ne omogoča normalnega življenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča, tožencu ni mogoče očitati, da bi moral ob odkritju te bolezni, razmišljati v smeri, da zaradi svoje bolezni, na narok dne 1.12.2009 ne bo mogel pristopiti. Zdravstveno stanje se je tožencu občutno poslabšalo dne 29.11.2009, v posledici pa je bil nato 2.12.2009 celo hospitaliziran. Po mnenju pritožbenega sodišča tožencu torej ni mogoče očitati, da bi moral že en mesec pred narokom, ko so se šele začeli kazati znaki bolezni, pomisliti, da se mu bo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da na narok 1.12.2009 ne bo mogel pristopiti in si zato poiskati pooblaščenca. Poslabšanje 29.11.2009, pa je šteti kot nenadno hudo poslabšanje bolezni, zaradi česar je toženec upravičeno izostal z naroka dne 1.12.2009, opravičljivo pa je tudi, da v takšnem stanju ni iskal pooblaščenca.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je toženec narok dne 1.12.2009 zamudil iz opravičljivega razloga, zaradi izvedbe naroka brez njegove prisotnosti, pa je bil prikrajšan za učinkovito varstvo svojih pravic, saj je bila v posledici izostanka izdana zamudna sodba. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je zato ugodilo, izdano zamudno sodbo razveljavilo in pravdo vrnilo v stanje pred 1.12.2009 (2. odstavek 116. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). V veljavi pa je obdržalo odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ki so tej nastali v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Stroški postopka vrnitve v prejšnje stanje namreč vedno trpi predlagatelj, ker gre za stroške, ki so se pripetili v njegovi sferi (1. odstavek 156. člena ZPP). V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v tej odločitvi potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Iz istega razloga toženec, kljub temu, da je s predlogom uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pri odgovoru na pritožbo ne gre za potrebne pravdne stroške, saj navedbe v odgovoru k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, tudi tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).