Jedro

1. Četrti nasprotni tožnik ob spremembi nasprotne tožbe ni ocenil vrednosti spremenjene tožbe, zato njegova revizija zoper sodbo ni dovoljena. 2. Sklep o dovolitvi oz. nedovolitvi spremembe tožbe ni sklep, s katerim se postopek konča. 3. Niti ZTLR v 24. členu niti pravno pravilo $ 418 ODZ nista omogočala originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu za nedobrovernega oziroma nepoštenega graditelja.

Izrek

Revizija prvih treh nasprotnih tožnikov proti sodbi se zavrne, proti sklepu pa zavrže. Revizija četrtega nasprotnega tožnika se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se njim solastni hiši določi kot funkcionalno zemljišče (severni) del parc. št. 369/6 k.o. Š., ki je natančneje opredeljen na podlagi skice izvedenca z dne 20.9.1991 (izrek pod točko I/1); da se prvim trem tožencem prepove uporaba te parcele preko opisane mejne črte (izrek pod točko I/2); da morajo prvi trije toženci za južni del parcele plačati 4.460.000 SIT z zamudnimi obrestmi (izrek pod točko I/3); da se četrtemu tožencu prepoveduje vsakršna uporaba parc. št. 369/6 k.o..., razen hoje in vožnje z osebnim avtomobilom po opisani že obstoječi poti (izrek pod točko I/4).

Zavrnilo je tudi zahtevek prvih treh nasprotnih tožnikov za ugotovitev njihovega lastništva druge hiše na parc. št. 369/6 k.o... ter lastninske pravice na južnem delu te parcele z (drugače kot v tožbenem zahtevku tožnikov) opisano mejno črto, kar da so toženci po nasprotni tožbi dolžni priznati, dopustiti geometrsko odmero in odpis novonastale parcele s hišo v nov vložek iste k.o. ter tam vknjižbo lastninske pravice na ime prvih treh nasprotnih tožnikov v predlaganih deležih (izrek pod točko II).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi primarni in podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek četrtega nasprotnega tožnika za ugotovitev lastninske pravice prizidka stanovanjskega objekta na delu parcele (po primarnem zahtevku št. 369/10, po podrejenem pa 369/6, oboje k.o...), na katerem prizidek stoji, skupaj z ustreznim funkcionalnim zemljiščem, kot ga bo odmeril izvedenec geometer, ter zahtevek, da po opravljeni geometrski odmeri nasprotni toženci četrtemu nasprotnemu tožniku izstavijo za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobno listino (izrek pod točkama III/1 in IV/1). Zavrnilo je tudi primarni in podrejeni tožbeni zahtevek četrtega nasprotnega tožnika za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po opisani že obstoječi poti v korist vsakokratnega lastnika prizidka hiše in (naknadno vzpostavljenega) funkcionalnega zemljišča (po primarnem zahtevku dela parc. št. 369/10, po podrejenem pa dela parc. št. 369/6, oboje k.o...) ter v breme vsakokratnega lastnika (preostalega) dela parc. št. 369/6 k.o..., posledično pa tudi zahtevano izstavitev za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice sposobne listine (izrek pod točkami III/2 in 3, IV/2 in 3).

Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (izrek pod točko V sodbe) ter sklenilo, da se ne dopustijo spremembe tožbe tožnikov v vlogi z dne 18.2.2004, nasprotne tožbe četrtega nasprotnega tožnika v vlogah z dne 29.3.2001 in 11.10.2004 in nasprotne tožbe prvih treh nasprotnih tožnikov v vlogi z dne 11.10.2004 (izreka sklepa pod točkama I in II).

Razlog za opisano odločitev je bila presoja prvostopenjskega sodišča, da so vse pravdne stranke s pravnimi predniki in tudi med seboj v obdobju po letu 1965 in kasneje sklepale navidezne pogodbe o prodaji delov stavbe s pripadajočim zemljiščem, dejansko pa le delov stavbe brez pripadajoče pravice uporabe na zemljišču. Fiktivne pogodbe nimajo pravnega učinka, prikrite pogodbe pa so nične zaradi nedopustnosti predmeta glede na takratne predpise, pa tudi zaradi nedopustnosti kavze. V zvezi s hišo prvih treh nasprotnih tožnikov in prizidkom četrtega nasprotnega tožnika je ugotovilo, da gre za nezakonite gradnje in nasprotnim tožnikom že zato ne gre pravica uporabe oziroma kasneje lastninska pravica na zahtevanih zemljiščih. Četrti nasprotni tožnik zato tudi ne more zahtevati ugotovitve obstoja služnostne pravice v korist zemljišča, ki ni njegova last. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe vseh pravdnih strank ter potrdilo celotno prvostopenjsko sodbo in tudi izpodbijani izrek pod točko II prvostopenjskega sklepa. Strinjalo se je z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, v zvezi s pritožbenim sklicevanjem prvih treh nasprotnih tožnikov na 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur.l. SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90) pa pojasnilo, da in zakaj z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče originarno pridobiti lastninske pravice. Poudarilo je, da je tudi sicer šlo za tako imenovano črno gradnjo, kakšen je položaj tako zgrajenega objekta in se pri tem sklicevalo na pravno literaturo in sodno prakso ter dejstvo, da je do spremembe družbenega sistema prišlo mnogo let kasneje. Na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča je izrecno pojasnilo še, da je bilo zakoncema Zupančič povsem jasno, da sta brez ustreznih dovoljenj gradila na tujem zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini in da glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča tega zemljišča oziroma pravice uporabe na družbenem zemljišču nista kupila oziroma pridobila, zaradi česar je izključena tudi njuna dobrovernost. V pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu prvi trije nasprotni tožniki uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo tako spremembo, da se njihovemu tožbenemu zahtevku (točke II/1, 2, 3, 4 in V) v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revidenti vztrajajo pri svojem pritožbenem stališču, da gre za primer gradnje na tujem svetu in da je bila njihova hiša takrat, ko so nasprotni toženci odkupili hišo na sosednji parc. št. 369/10 k.o..., že zgrajena. Dejstvo gradnje ni bilo sporno, pač pa le obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo objekta. Revizija se, tako kot pritožba, sklicuje na stališče, da je bila s sprejemom Ustave Republike Slovenije (URS) v letu 1991 družbena lastnina odpravljena, z njo pa tudi pravica uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini. Formalno so nasprotni toženci res postali lastniki zemljišča parc. št. 369/6 k.o... z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, torej 25.7.1997, vendar pa so revidenti z gradnjo objekta na tujem svetu pridobili lastninsko pravico na zemljišču že po samem zakonu, na objektu pa po členih 21 in 22 ZTLR. Revizija graja sklicevanje pritožbenega sodišča na sodno prakso o nemožnosti pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini, ker ta izvira iz časov pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX, ki je določil enakopravnost družbene, zadružne in zasebne lastnine, in pred sprejemom URS, ki družbene lastnine ne pozna več in zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Revidentom torej ni mogoče odreči varstva njihove lastninske pravice iz razloga, ker gre za kolizijo družbene lastnine, ki je bila prej privilegirana oblika lastnine. Pri gradnji hiše revidentov je treba uporabiti pravila o gradnji na tujem svetu. V času gradnje so nesporno imeli pravico uporabe zemljišča, na katerem so gradili. Zato je po mnenju revizije jasno, da so bili dobroverni graditelji. Njihovi gradnji ni nihče nasprotoval. Nasprotni tožniki poudarjajo, da svoje lastninske pravice ne uveljavljajo na podlagi ničnih pravnih poslov, temveč na podlagi zakona in je zato njihov nasprotni tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Na koncu še dodajo, da njihov podrejeni tožbeni zahtevek ne pomeni spremembe tožbe, ker so z njim le zmanjšali obseg zemljišča v primerjavi s primarnim tožbenim zahtevkom.

Četrti nasprotni tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe in sklepa, da se njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevki v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Neutemeljenost zavrnitve predlagane spremembe tožbe ta revident izpodbija s trditvijo, da je šlo le za zamenjavo dotakratnega vrstnega reda primarnega in podrejenega nasprotnega tožbenega zahtevka.

Obe reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija četrtega nasprotnega tožnika ni dovoljena. Revizija prvih treh nasprotnih tožnikov ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija drugostopenjski sklep v zvezi z nedovoljeno spremembo tožbe, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev. V tej zadevi obravnavani tožbeni in nasprotni tožbeni zahtevki zaradi ugotovitve lastninske pravice, ugotovitve služnostne pravice, oprave zahtevanih dejanj in izstavitve zemljiškoknjižnih listin so premoženjske narave, vsi zahtevki pa so nedenarni. V takih primerih mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če ne ravna tako in če ne pride do naknadne ocene vrednosti spornega predmeta v okoliščinah iz 45. člena ZPP oziroma ob reagiranju toženca v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP, v takem sporu revizija ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993).

Četrti nasprotni tožnik je nasprotno tožbo vložil z vlogo z dne 25.2.2000. V njej ni ocenil vrednosti spornega predmeta. Tega ni storil niti v kasnejši spremembi svoje nasprotne tožbe v vlogi z dne 29.3.2001 in tudi ne v revizijsko sporni spremembi tožbe na obravnavi 11.10.2004. Nasprotni toženci nenavedbi ocene vrednosti spora iz nasprotne tožbe niso ugovarjali. Glede na drugi odstavek 180. člena ZPP je ocena vrednosti spornega predmeta primarno prav tožnikova dolžnost, šele nato pride na vrsto morebitna korekturna dolžnost sodišča oziroma ravnanje po 45. členu ZPP. V ugotovljenih okoliščinah tega dela spora je zato odločilno, da četrti nasprotni tožnik ni ocenil vrednosti svoje spremenjene (in tudi prvotne) nasprotne tožbe in zato nima pravice do revizije.

Povedano velja tudi za z njegovo revizijo izpodbijani sklep o nedovoljenosti spremembe nasprotne tožbe na zadnjem naroku 11.10.2004. Po izrecni določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena proti tistemu sklepu drugostopenjskega sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Vendar po drugem odstavku istega člena tudi proti takemu sklepu ni revizije, če gre za spor, v katerem ne bi bila dovoljena revizija proti pravnomočni sodbi (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP). Pravkar navedene zakonske določbe pomenijo, da že nedovoljenost revizije proti sodbi o nasprotnem tožbenem zahtevku četrtega nasprotnega tožnika pomeni hkrati nedovoljenost revizije proti sklepu v zvezi z nedovolitvijo zadnje spremembe njegove nasprotne tožbe. Revizijske trditve četrtega nasprotnega tožnika, da sploh ni šlo za spremembo nasprotne tožbe, temveč le za zamenjavo dotakratnega vrstnega reda primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, odpirajo pa novo vprašanje dovoljenosti tega dela njegove revizije zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj sta sodišči odločili o obeh njegovih nasprotnih tožbenih zahtevkih in vprašanje njunega vrstnega reda v sedanji fazi postopka ne more biti več pomembno.

Tudi revizija prvih treh nasprotnih tožnikov proti sklepu v zvezi z nedovoljeno spremembo njihove nasprotne tožbe v vlogi z dne 11.10.2004 ni dovoljena. Njihova revizija proti meritorni sodbi o njihovem nasprotnem tožbenem zahtevku je sicer dovoljena in zato ne gre za situacijo iz drugega odstavka 384. člena ZPP, gre pa za situacijo iz prvega odstavka istega člena. Sklep o dovolitvi oziroma nedovolitvi spremembe tožbe po ustaljeni praksi tega sodišča ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP (tako na primer odločbe II Ips 568/2001, II Ips 670/2001, III Ips 80/2004, itd.). V tej zadevi je bil postopek pravnomočno končan s sodbo, ki jo prvi trije nasprotni tožniki lahko izpodbijajo, ne pa s sklepom o nedovolitvi spremembe tožbe. Tudi njihovo revizijsko utemeljevanje, da naj ne bi šlo za spremembo nasprotne tožbe, ker so v spremenjenem podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku uveljavljali manjši obseg spornega zemljišča kot v primarnem nasprotnem tožbenem zahtevku, ne more vplivati na drugačno rešitev. Če bi bilo to res, bi se tudi pri njih odprlo dodatno vprašanje dovoljenosti revizije zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj odločitev o večjem obsegu zemljišča vsebuje tudi odločitev o manjšem delu v okviru tega večjega dela. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v spremenjenem podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku za drugačen obseg zahtevanega funkcionalnega zemljišča, kot je poudarilo že pritožbeno sodišče in kot izhaja tudi iz natančne primerjave opisa funkcionalnega zemljišča iz nasprotnega tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno, z opisom iz zahtevane spremembe z uveljavljanjem podrejenega nasprotnega tožbenega zahtevka. V njem je namreč predlagana mejna črta opisana drugače, nasprotni tožniki pa so v isti vlogi tudi pojasnili razloge o spremenjenem stanju na parceli. Ali na kratko: v njihovem primeru gre za spremembo tožbe.

Revizija prvih treh nasprotnih tožnikov proti drugostopenjski sodbi o zavrnitvi njihove pritožbe proti zavrnilni prvostopenjski sodbi ni utemeljena. V začetku te odločbe je revizijsko sodišče že pojasnilo materialnopravne razloge obeh sodišč za njuno odločitev. Prvi trije nasprotni tožniki tudi v reviziji poudarjajo, da svojega zahtevka ne uveljavljajo (več) na podlagi ničnih pravnih poslov, temveč vztrajajo pri uporabi pravil o gradnji na tujem svetu in hkrati zatrjujejo, da so bili oni oziroma njihov pravni prednik dobroverni graditelji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile podlaga za trditev o dobrovernosti graditeljev v postopku na prvi stopnji prav trditve, da je zakoncema Z. južni del parcele št. 396/6 k.o... pripadal na podlagi dogovora z J., od katerega sta kupila spodnji del hiše na severu, ki stoji na parc. št. 369/10, da sta nato nekako leta 1970 začela graditi hišo na parc. št. 369/6 k.o... in po dograditvi ter preselitvi vanjo leta 1978 del hiše na parc. št. 369/10 k.o... prodala prvemu nasprotnemu tožencu in si pri tem zadržala pravico uporabe na parceli, na kateri je bila zgrajena nova hiša. Podrobni razlogi o pravni neučinkovitosti teh simuliranih pravnih poslov in ničnosti prikritih poslov so na straneh 12 do 15 prvostopenjske sodbe. Ker revizija (tako kot pred njo pritožba) trdi, da nasprotni tožniki svojega zahtevka ne utemeljujejo več na teh ničnih poslih, z njimi ne morejo utemeljevati niti dobrovernosti graditeljev nove hiše na južnem delu sporne parcele.

Poleg pojasnjenega revizijsko sodišče predvsem poudarja, da ima zaključek o nedobrovernosti graditeljev podlago v dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, na katere so v tej fazi postopka vezani stranke in revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Razlogi obeh sodišč o tem vprašanju so pravilni: graditelja sta se jasno zavedala, da gradita na zemljišču, ki je tuje, in sicer v družbeni lastnini, vedela sta tudi, da gradita brez ustreznih dovoljenj, zavedala pa sta se še, da zemljišča oziroma pravice uporabe na njem nista niti kupila oziroma kako drugače pridobila (razlogi pritožbenega sodišča proti koncu prvega odstavka na 9. strani sodbe). Te dejanske ugotovitve omogočajo le materialnopravni sklep, da graditelja nista bila v dobri veri glede lastninskega statusa zemljišča, na katerem sta gradila. Zato je napačna revizijska trditev, da sta imela "ob času gradnje nesporno pravico uporabe zemljišča, na katerem se je objekt gradil".

Glede na čas gradnje v zatrjevanem obdobju od leta 1970 do preselitve leta 1978 bi bilo treba v tej zadevi uporabiti pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), saj je ZTLR začel veljati šele 1.9.1980. Vendar niti ZTLR v 24. členu niti pravno pravilo paragrafa 418 ODZ nista omogočala originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu za nedobrovernega oziroma nepoštenega graditelja.

Nekonkretiziranega sklicevanja revizije prvih treh nasprotnih tožnikov na 21. in 22. člen ZTLR glede na vsebino teh zakonskih določb in tudi sam čas gradnje revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Za odločitev o neutemeljenosti revizije proti drugostopenjski sodbi je zadostovala pritrditev materialnopravni presoji obeh sodišč o nedobrovernosti obeh graditeljev hiše. Le če bi bila materialnopravna presoja revizijskega sodišča o tem vprašanju drugačna, bi se moralo ukvarjati z nadaljnjimi vprašanji iz revizije o vplivu ustavnih, družbenih in zakonskih sprememb na situacijo, do katere je prišlo z dograditvijo hiše v letu 1978, torej že najmanj 12 let pred začetkom sprememb.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških iz obeh revizij (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).