Jedro

Tožnik - delavec ni upravičen do odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, če je takoj po prenehanju delovnega razmerja ustanovil lastno podjetje, ki se je ukvajalo z isto dejavnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.007.171,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 do plačila in povrnitev stroškov postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 226.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je podano nasprotje med izpovedjo tožnika in priče A. J., razvidno iz vsebine zapisnika, in razlogi sodbe. Ne drži namreč, da bi konkurenčna prepoved tožnika omejevala le v smislu prepovedi poseganja v programe drugih profitnih centrov, temveč je bil omejen pri svobodnem nastopanju na trgu glede na celoten poslovni predmet delodajalca. Zato ni prejel nobene odškodnine. Zmotna je ugotovitev, da toženka ne bi uveljavljala konkurenčne prepovedi. Tožnika je konkurenčna prepoved vezala, glede na določbo pogodbe o zaposlitvi. Ker delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo po njegovi krivdi, mu mora tožena stranka izplačati odškodnino, kot izhaja iz pogodbe in statuta tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino za konkurenčno prepoved po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med njim in toženo stranko dne 20.1.1994 in statutu tožene stranke. Po 9. tč. pogodbe o zaposlitvi delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja pripada nadomestilo v višini najmanj šestih njegovih osebnih dohodkov zadnjega meseca v primeru, ko ima zaradi konkurenčne klavzule zmanjšano možnost pridobivanja dohodka. Drugi odst. navedenega člena določa, da o nadomestilu zaradi konkurenčne klavzule in njegovi višini odloča upravni odbor podjetja, ki pri tem upošteva razloge za prenehanje delovnega razmerja in presoja vpliv konkurenčne klavzule na njegove nadaljnje možnosti pridobivanja dohodka. Statut tožene stranke pa v tč. 9.1. določa, da delavci s posebnimi pooblastili (kar je bil tudi tožnik) ne smejo ustanoviti podjetja z enako ali podobno dejavnostjo, imeti v takem podjetju za odločanje pomemben delež, se ukvarjati z dejavnostjo oz. opraviti dejanje, ki bi pomenilo dejansko konkurenco družbi ali odvisnim podjetjem. V zadnjem odst. navedene tč. je tudi določeno, da prepoved iz tega odst. velja še dve leti po prenehanju delovnega razmerja. Med strankama je nesporno, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja postal ustanovitelj in lastnik podjetja, ki je bilo ustanovljeno za enako dejavnost kot profitni center "A.A.", katerega direktor je bil pri toženi stranki. Gre torej za enakovrstno dejavnost, zato na podlagi določbe 9. tč. pogodbe o zaposlitvi in 9. člena statuta tožniku ne pripada odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka, saj je tožnik opravljal enako dejavnost, kot prej pri toženi stranki. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka izrecno vnesla v pogodbo, s katero je tožniku oz. njegovi družbi prodala eno izmed dejavnosti tudi konkurenčno prepoved konkuriranja ostalim proizvodnim programom za tri leta, je za razrešitev tega individualnega delovnega spora pravno nepomembna. Gre namreč za civilno pogodbo in ne pogodbo iz delovnega razmerja, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z izpovedjo tožnika in priče A. J. ter neskladjem obrazložitve sodbe s temi izpovedmi so neutemeljne, saj jih je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo. Glede na dejstvo, da je tožnik tudi po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki opravljal enako dejavnost, pa te izpovedi za razrešitev tega individualnega delovnega spora sploh niso pomembne. Bistveno namreč je, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi, ker je tudi po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki opravljal enako dejavnost, kar po določbi tč. 9.1. statuta izključuje pravico do nadomestila zaradi konkurenčne prepovedi. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).