Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da listina, ki jo je izbrana kandidatka predložila kot dokaz o aktivnem znanju italijanskega jezika, ni taka listina, s katero bi lahko to znanje dokazovalo. V razpisnih pogojih je določeno, da mora kandidat za razpisano mesto kot dokaz o aktivnem znanju jezika predložiti indeks fakultete ali potrdilo ustanove, verificirane za učenje tujih jezikov. Potrdilo o obiskovanju 33-urnega tečaja zato ni listina, ki so jo zahtevali razpisni pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 229/2000-22 z dne 5.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in razveljavilo sklep Upravnega odbora tožene stranke z dne 2.8.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je bila na podlagi razpisa z dne 12.5.2000 za generalno direktorico izbrana B.G. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik izpodbijal imenovanje direktorice javnega gospodarskega zavoda B.G. zato, ker ni izpolnjevala vseh razpisanih pogojev (znanje treh tujih jezikov, pogoja delovnih izkušenj na področju turizma, od tega pet let pri opravljanju vodstvenih del na tem področju). Na podlagi listin v upravnem spisu je sodišče ugotovilo, da je bilo med razpisnimi pogoji predpisano aktivno znanje treh tujih jezikov (angleškega, nemškega in enega izbirnega jezika), kot dokazilo o tem pa je bilo potrebno predložiti indeks ali potrdilo ustanove, verificirne za učenje tujih jezikov. Kot pogoj so bile predpisane tudi deset letne izkušnje na področju turizma, od tega najmanj pet let opravljanja vodstvenih ali vodilnih del na tem področju. Razpisna komisija je ob pregledu dokazil izrazila dvom o izpolnjevanju pogoja znanja treh tujih jezikov za kandidatko B.G. Izrecno se je namreč opredelila do potrdila o udeležbi 33. urnega tečaja italijanskega jezika, za katerega je navedla, da po njenem mnenju ne zadostuje kriterijem za aktivno znanje tega jezika, zato je upravnemu odboru priporočila, naj v obravnavanem predlogu za izvolitev direktorja dodatno preveri navedeni pogoj. Ne glede na to pomanjkljivost in dejstvo, da se upravni odbor pred imenovanjem direktorja do pripomb prej navedene komisije ni opredelil, med listinami upravnega spisa pa tudi ni razvidno, da bi bil pogoj znanja tretjega tujega jezika izkazan na način, kot je to navedeno v razpisnih pogojih, je bila B.G. izbrana in imenovana za direktorico zavoda. Potrdilo o obiskovanju 33. urnega tečaja italijanskega jezika, ki ga je kandidatka predložila kot dokaz o aktivnem znanju italijanskega jezika, po oceni sodišča ne dokazuje tega, da izpolnjuje razpisni pogoj aktivnega znanja jezika oziroma izbirnega tujega jezika. Zato je bilo njeno imenovanje na mesto direktorja v nasprotju z razpisanimi pogoji in ni mogoče šteti, da kandidatka v celoti izpolnjuje zahtevane pogoje. V razpisnih pogojih je bilo namreč izrecno navedeno, da se znanje tujih jezikov lahko izkazuje z indeksom ali potrdilom ustanove, verificirane za učenje tujih jezikov. Takega dokaza po mnenju sodišča ne more nadomestiti zgolj potrdilo o obiskovanju 33. urnega tečaja, ker tega, da kandidatka aktivno obvlada znanje tujega jezika, taka listina ne dokazuje. Zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo in se ni spuščalo v presojo izpolnjevanja ostalih razpisanih pogojev, na kar je tožnik opozarjal v tožbi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. S presojo potrdila o obiskovanju tečaja italijanskega jezika in sklepom, da to ne dokazuje izpolnjevanja razpisnega pogoja znanja tretjega jezika, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je prekoračilo pooblastila za odločanje v upravnem sporu po ZUS. Odločanje o pravici in obveznosti v upravni stvari pomeni izvrševanje upravno izvršilne funkcije države, ki izvaja izvršilno oblast, lokalne skupnosti oziroma nosilcev javnih pooblastil. Pravica sodišča, ki bi bilo pooblaščeno, da odloča meritorno o vsaki upravni stvari, ki je predmet upravnega spora, bi pomenila, da sodstvo prevzema upravno izvršilno funkcijo in da kreira upravno politiko na določenem področju. Tožena stranka je na podlagi predloženega potrdila o obiskovanju tečaja italijanščine ugotovila, da kandidatka B.G., ki je bila z izpodbijanim sklepom imenovana na mesto direktorice javnega zavoda, v zadostni meri izpolnjuje razpisni pogoj znanja tretjega tujega jezika - italijanščine. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi na podlagi istih dokazov, kot jih je imela tožena stranka v razpisnem postopku, ugotovilo drugačno dejansko stanje, torej da imenovana B.G. ne izpolnjuje pogoja znanja tretjega tujega jezika. Take ugotovitve, po mnenju pritožnika, sodišče ne more sprejeti brez pomoči izvedenca in njegovega mnenja o tem, ali kandidatka izpolnjuje pogoj aktivnega znanja tujega jezika oziroma da omenjeno potrdilo tega ne izkazuje. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave in je s tem kršilo določbo 50. člena ZUS, saj je odpravilo sklep upravnega odbora tožene stranke iz razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča prve stopnje brez glavne obravnave (sojenje na seji). Ta kršitev pa je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče ni pristojno meritorno odločati o stvari sami, tudi o tem, ali je kandidatka izpolnjevala razpisne pogoje. Če pa je o temu že odločalo, bi moralo imenovati sodnega izvedenca in opraviti glavno obravnavo, saj brez tega ni mogoča izdaja pravilne in zakonite sodbe. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja da je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in pri tej odločitvi ni poseglo v upravno izvršilno funkcijo Republike Slovenije, kot to meni tožena stranka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, saj tega tožena stranka ni predlagala, zlasti pa tudi ni predlagala izvedbe dokazov z izvedencem oziroma strokovnjakom, ki bi ugotovil ali B.G. izpolnjuje pogoj, ki je določen v razpisu, glede aktivnega znanja treh svetovnih jezikov. Izpolnjevanje pogojev o znanju jezikov se je dokazovalo lahko le z listinami in drug način v razpisnih pogojih ni bil predviden. Tožena stranka med postopkom ni predložila potrdila izvedenca oziroma strokovnjaka, da kandidatka, ki je bila izbrana, aktivno obvlada pisno in ustno italijanski jezik. Ta dokaz bi tožena stranka lahko predlagala oziroma obrazložila tudi v upravnem sporu. Potrdilo o obiskovanju 33. urnega tečaja italijanskega jezika ni dokazilo za dokazovanje razpisnih pogojev, saj gre za listino, ki sploh ni predvidena v razpisnih pogojih tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče meritorno odločilo v upravni stvari, saj ni odločilo o izbiri kandidata za direktorja tožene stranke, ampak je sklep o izbiri odpravilo. Presodilo je pravno lastnost spornega dokazila o aktivnem znanju italijanščine, ki ga je kot dokaz za izpolnjevanje tega pogoja predložila izbrana kandidatka B.G. Taka presoja pa je v okviru zakonsko dopustne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu. Ob stališču, ki ga uveljavlja pritožba, sodna presoja sploh ne bi bila mogoča. Potem, ko so razpisni pogoji predpisani in javno objavljeni, ni mogoče ocenjevati v kakšni stopnji jih prijavljeni kandidat izpolnjuje, ali ne. Prav tako razpisni pogoji niso predvidevali možnosti, da aktivno znanje tujega jezika kandidat lahko dokazuje z izvedencem, kot meni tožena stranka. Razpis je formalni postopek in je razumljivo, da tega ne dopušča, saj bi bila tako porušena enakost med udeleženci razpisa, v kolikor bi bilo dopuščeno kandidatu, ki ni predložil ustreznega dokazila, aktivno znanje jezika dokazovati z izvedencem. Sodišče prve stopnje ni odločalo o dejanskem vprašanju, saj ni presojalo, ali kandidatka aktivno obvlada italijanski jezik in ali ta razpisni pogoj izpolnjuje ali ne. Ugotovilo je le, da listina, ki jo je kandidatka predložila prijavi na razpis, ni taka listina, kot so jo zahtevali razpisni pogoji. Ta ugotovitev pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj potrdilo o obiskovanju 33-urnega tečaja italijanskega jezika kot dokaz v razpisnih pogojih ni bilo vnaprej predvideno. To pa je tudi skladno s tem, kar je ugotovila razpisna komisija, ki je ob predaji razpisnega gradiva upravnemu odboru tožene stranke opozorila na to pomanjkljivost. Neutemeljen je pritožbeni ugovor bistvene kršitve postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi.

Sodišče je presojalo zakonitost izpodbijanega akta glede na dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v postopku pred njegovo izdajo.

Podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi je bila pravna presoja ustreznosti listine in zato z odločanjem na seji ni kršilo pravil postopka, izvedbe obravnave pa tudi nobena stranka ni predlagala. Opustitev glavne obravnave pa tudi ni vplivala in ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 73.člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je pritožba neutemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.