Jedro

Tožnica ni uspela dokazati, da je s strani tožene stranke odrejeno delo z delno pokretno oskrbovanko preseglo njene zdravstvene zmožnosti, zato je presoja sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke, ki temelji na nepravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu, zmotna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 15.336,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2020 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.906,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, stranski intervenient pa svoje stroške postopka krije sam."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 171,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 15.336,63 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek od zahtevanega zneska, plačilo 18.526,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da naj za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plača stroške postopka v višini 1.889,33 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da vsaka stranka ter stranski intervenient sami krijejo svoje ostale stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica poškodbo desnega stopala, vključno z zlomom prve stopalnice, utrpela v nezgodi dne 26. 6. 2017, saj je po zaključku bolniškega staleža odšla na dopust na morje in se je po treh dneh vrnila domov zaradi bolečin. Šele več kot 2 meseca po poškodbi, je bila pri tožnici ugotovljena verjetno zaraščena fraktura. Izvedenec medicinske stroke je spregledal fotografijo, na kateri je slika stopala tožnice neposredno po dogodku. Ko mu je bila ta predočena je povedal, da bi glede na mesto odrgnine na fotografiji pričakoval bolj zlom na tretji ali četrti stopalnici. Iz dokumentacije ni vidno, da bi bil zlom neposredno po poškodbi ugotovljen. Prvotno postavljena diagnoza je bila le udarnina desnega stopala. Tožena stranka mora pri dodeljevanju dela spoštovati le odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) o zdravstvenih omejitvah, ne pa tudi mnenj in priporočil izvajalcev medicine dela. Do škodnega dogodka in utrpljenih poškodb je tudi po ugotovitvah sodišča prišlo v prvi vrsti zaradi tega, ker tožnica ni ravnala v skladu z navodili in je oskrbovanko nepravilno premeščala od zadaj, čeprav je bila poučena drugače, pri tem pa ni nosila zaščitnih obuval. Omejitve, ki jih je ugotovil izvajalec medicine dela, niso bile v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastankom škode. Tožnica je zatrjevala, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, ker tožena stranka ni spoštovala omejitev določenih v zdravniškem spričevalu iz leta 2015 in ji ni zagotovila dodatne pomoči, ki bi ji jo morala zagotoviti pri oskrbovanju nepokretne oskrbovanke. Trdila je, da oskrbovanke ni mogla sama premeščati zato, ker je bila ta nepokretna in ne zaradi svojih zdravstvenih omejitev. Oskrbovanka je bila delno pokretna, kar pomeni, da je ni bilo treba dvigovati. Neutemeljena je ugotovitev, da tožena stranka pri razporejanju tožnice ni upoštevala priporočila zdravnice medicine dela. Sodišče je zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Dejstvo, da je bilo tožnici naloženo delo, ki ga zdravstveno ni bila zmožna opravljati, torej protipravno ravnanje, ki naj bi ga storila tožena stranka, je bila dolžna dokazati tožnica in ne tožena stranka. Slednja pa tega dokaznega bremena ni zmogla. V primeru potrditve stališča sodišča prve stopnje, pa se ne strinja z oceno soprispevka tožnice k nastanku škode, saj je le-ta višji kot 50 %. Glede na višino prisojene odškodnine v primerljivih zadevah, je sodišče tožnici prisodilo tudi bistveno previsok znesek. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da so k trajni škodi tožnice prispevale tudi druge zdravstvene okoliščine. Izvedenec je ocenil, da 70 % težav predstavlja škodo, ki je posledica škodnega dogodka, 30 % težav pa je izvedenec pripisal fibromialgiji in težavam s hrbtenico, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je pri stroškovni odločitvi zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi stranski intervenient. Vztraja, da njen zavarovanec tj. tožena stranka, ni odgovoren (nikakor pa ne v tako visokem deležu, kot je ocenilo sodišče) za nastanek vtoževane poškodbe tožnice, in da temelj ne obstaja. Tožnica je bila dolžna v prvi vrsti sama poskrbeti za svoje zdravje in o svojih zmožnostih ter o omejitvah pravočasno obvestiti delodajalca. Tožena stranka pri razporeditvi tožnice ni kršila določil o maksimalni teži, ki jo lahko dvigne tožnica, saj je delo opravljala pri delno pokretni oskrbovanki, ki je ni bilo potrebno dvigovati. Ali je s tem, ko je tožnica oskrbovanki pomagala vstati, presegla svoje zdravstvene zmožnosti in obremenitve, pa sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo ugotoviti. Odločitev sodišča ni utemeljena in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica v svoji trditveni podlagi ni podala izrecnih prekoračitev teže ob nastanku škodnega dogodka. Sklicevanje na obrnjeno dokazno breme ni utemeljeno. Pri utemeljitvi, da do nezgode ne bi prišlo, če bi bilo delo organizirano z dvema delavkama, je sodišče samo s seboj v nasprotju, saj je ugotovilo, da za konkretno delo pri oskrbovanki, ki je bila delno pokretna, ni bilo potrebe po dveh delavkah. Sodišče ni pojasnilo, v čem je bila v trenutni situaciji delodajalčeva odgovornost. Predpostavke za plačilo odškodnine niso podane. Tožnica bi z upoštevanjem pravil pri svojem delu lahko preprečila obravnavani škodni dogodek. Sodišče ni upoštevalo izpovedi izvedenca medicinske stroke, da je glede na mesto odrgnine na tožničini nogi bolj pričakoval zlom na tretji ali četrti stopalnici. Odmera višine odškodnine je pretirana. Izvedenec ocenjuje, da je 70 % težav tožnice posledica škodnega dogodka, vendar je tudi ta ocena previsoka, saj gre večji delež pripisati boleznim in drugim težavam tožnice, ki ne izvirajo iz obravnavane poškodbe. Oporeka odločitvi o materialni škodi, dosojenim zakonskim zamudnim obrestim in odmerjenim pravdnim stroškom. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka soglaša z navedbami stranskega intervenienta v njegovi pritožbi. Prilaga odločbo ZPIZ z dne 19. 4. 2023, iz katere izhaja, da je tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (60 %) in poškodbe pri delu (40 %) in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 24. 10. 2022 dalje. Predlaga, da se odločba upošteva, saj gre za dokaz, ki ga je tožena stranka pridobila šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in potrjuje navedbe tožene stranke, da je po izvedencu ocenjeni delež težav tožnice, ki jih gre pripisati škodnemu dogodku, previsok.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki1 zaposlena na delovnem mestu socialna oskrbovalka II. Dne 16. 9. 2015 je bilo izdano zdravniško spričevalo izvajalke medicine dela, v katerem je navedeno, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za zasedbo navedenega delovnega mesta z naslednjimi omejitvami "odsvetujem dvigovanje in premeščanje težkih bremen". Dne 26. 6. 2017 si je tožnica pri opravljanju svojega dela poškodovala desno nogo (zlom prve stopalnice), ko je skušala delno pokretno oskrbovanko na njenem domu premestiti iz sobnega stranišča na posteljo. Ko se je oskrbovanka usedla, se je tožničino stopalo ukleščilo med nogo sobnega stranišča in tlemi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do poškodbe ne bi prišlo, če tožena stranka tožnici ne bi dodelila dela, za katerega tožnica ni izpolnjevala zdravstvenih pogojev ali če bi delo organizirala na način, da bi ga tožnica zmogla (npr. s pomočjo sodelavke). Poškodbo pa bi lahko preprečila tudi tožnica in sicer tako, da bi oskrbovanko premeščala na pravilen način (s prednje strani) oziroma bi poškodbo vsaj delno omilila, če bi ob škodnem dogodku nosila službene natikače, ki jih je zagotovila tožena stranka. Po presoji sodišča prve stopnje je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče je zaključilo, da ob upoštevanju soprispevka tožnice k nastanku škode (50 %), tožnici pripada 15.336,63 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

9. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo; povzročitelj pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vse elemente odškodninskega delikta, razen krivde, ki se predpostavlja (prvi odstavek 131. člena OZ), mora torej dokazati tisti, ki uveljavlja odškodnino (212. člen ZPP). Ključni element pri tem je nedopustno ravnanje povzročitelja škode. Oškodovanec mora najprej trditi in nato tudi dokazati, v čem je bilo ravnanje povzročitelja nedopustno. Kadar ni podan le eden izmed predhodno naštetih elementov odškodninskega delikta, sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak se tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrne.

10. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je ravnanje tožene stranke, ki je tožnico brez pomoči druge osebe razporedila na delo, za katero tožnica ni izpolnjevala zdravstvenih zahtev, nedopustno in v vzročni zvezi s poškodbo tožnice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do poškodbe pri tožnici ne bi prišlo, če je tožena stranka ne bi razporedila na delo, kjer je bila njena naloga premeščati delno pokretno oskrbovanko ali pa bi delo organizirala na drug način (tako, da bi tožnici zagotovila dodatno pomoč sodelavke).

11. Pritožbi pravilno opozarjata, da tožnica v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnica je v okviru svoje trditvene podlage toženi stranki očitala, da je do škodnega dogodka prišlo, ker tožena stranka ni spoštovala omejitev, določenih v zdravniškem spričevalu iz leta 2015, in da bi ji morala pri delu z nepokretno oskrbovanko zagotoviti pomoč sodelavke. Očitki, da je tožnica ob škodnem dogodku skrbela za nepokretno oskrbovanko so bili ovrženi, saj je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (zlasti z izpovedjo prič, oskrbovalke A. A. in koordinatorice dela B. B. ter izvedenca za varstvo pri delu) ugotovljeno, da je bila oskrbovanka v času nezgode delno pokretna. Tožnici tako ni bilo potrebno dvigniti celotne teže oskrbovanke, temveč jo le nekoliko dvigniti s stola in jo pridržati. Oskrbovalke pa bi morale imeti zagotovljeno pomoč sodelavcev le pri nepokretnih oskrbovancih.

12. Tožnica ni trdila, da bi z delom pri delno pokretni oskrbovanki presegla svoje zdravstvene zmožnosti iz zdravniškega spričevala z dne 16. 9. 2015 in obremenitve, dopustne za zdravo žensko njenih let. To po ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, pomeni, da zdrava ženska tožničine starosti ne bi smela premeščati bremena mase do 25 kilogramov. Po mnenju izvedenca za varstvo pri delu ni jasno, ali je tožnica izpolnjevala zdravstvene zahteve za delo, pri katerem se je poškodovala (torej za delo z delno pokretno oskrbovanko). Izvedenec se je sicer nagibal bolj k temu, da jih ni izpolnjevala, in da tožnica morda tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja gibanja oskrbovanke ni uspela ustaviti in je posledično prišlo do nezgode oziroma poškodbe pri delu. Vendar pa ugotovitve oziroma predvidevanja izvedenca ne morejo nadomestiti neobstoječe oziroma pomanjkljive trditvene podlage tožnice.

13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, za katere obremenitve je bila tožnica v času spornega dogodka zdravstveno sposobna in za katere ne, niti kakšna je bila obremenitev tožnice ob premeščanju oskrbovanke dne 26. 6. 2017. Sodišče prve stopnje tako niti na podlagi zdravniškega spričevala z dne 16. 9. 2015 niti na podlagi drugih izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, ali je bila tožnica ob nezgodi zdravstveno zmožna premeščati delno pokretno oskrbovanko. Dejstva, da je tožnica pri delu z delno pokretno oskrbovanko presegla svoje zdravstvene zmožnosti namreč tožnica v postopku ni dokazovala, izvedenca ortopedije o tem tudi ni spraševala. Tožnica trditev v tej smeri ni podala in dopolnitve dokaznega postopka v tej smeri niti po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca za varstva pri delu, ki je navedel, da bi oceno o tem lahko podal specialist medicine dela ali ortoped, ni predlagala.

14. Utemeljen je tako pritožbeni očitek, da ob upoštevanju splošne trditve tožnice, da ji je tožena stranka odredila delo, ki je preseglo njene zdravstvene zmožnosti, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je nasprotno, skladno z določbo prvega odstavka 131. člena OZ o obrnjenem dokaznem bremenu, dolžna dokazati tožena stranka. Izpolnitev protipravnega ravnanja mora po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (131. člen OZ) dokazati oškodovanec, tj. tožnica in ne tožena stranka. Tožnica ni uspela dokazati, da je s strani tožene stranke odrejeno delo z delno pokretno oskrbovanko preseglo njene zdravstvene zmožnosti, zato je presoja sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke, ki temelji na nepravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu, zmotna.

15. Drugačnega zaključka ne more omajati niti stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenca ortopeda, da bi povprečno skrben delodajalec glede na zdravniško spričevalo z dne 16. 9. 2015, moral opraviti poizvedbe pri izvajalcu medicine dela in ga vprašati, kako navedeno zdravniško spričevalo razumeti. Nenazadnje je na podlagi 12. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev2 izvajalec medicine dela oziroma pooblaščeni zdravnik tisti, ki je (brez posebnega poziva oziroma poizvedovanja delodajalca) dolžan delodajalcu posredovati izdano zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju, skupaj z obrazložitvijo potrebnih predlaganih ustreznih ukrepov za boljše varovanje zdravja. Pri tem je izpostaviti, da gre le za priporočila glede ukrepov, ki jih delodajalec upošteva, v kolikor mu delovni proces in finančne zmogljivosti to omogočajo. Zakonska dolžnost delodajalca prilagoditi delovni proces oziroma delo zdravstvenim omejitvam delavca, pa dejansko temelji le na dokončni odločbi ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti, v kateri so zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja (npr. pravica do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami), kar tožena stranka in stranski intervenient pravilno izpostavljata. Mnenje izvajalca medicine dela z dne 16. 9. 2015 bi tako lahko bilo le podlaga za uveljavljanje začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali za uvedbo postopka za ugotavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na kar pa tožena stranka formalno sploh ni mogla vplivati, ker ji tako zakonodaja s področja zdravstvenega varstva, kot s področja invalidskega zavarovanja tega ne omogočata.3 Posledično zgolj na tej podlagi niti ni mogoče uveljavljati protipravnega ravnanja tožene stranke. Ob vsem zgoraj obrazloženem, zgolj dejstvo, da je tožena stranka, kljub zdravniškemu spričevalu z dne 16. 9. 2015, tožnico razporedila na delo z delno pokretno oskrbovanko in ji pri tem ni zagotovila pomoči, ne more pomeniti protipravnega ravnanja tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala nedopustno ravnanje tožene stranke in posledično krivdno odgovornost za nastalo škodo, je zato materialnopravno zmotna.

16. Ker je bilo treba zahtevek zavrniti že zato, ker ena izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti (tj. protipravnost) ni podana, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov (soprispevek tožnice, višina odškodnine in drugih) ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške postopka pa krije sama. Pritožbeno sodišče je toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje potrebne stroške: 700 točk za sestavo odgovora na tožbo, 700 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2021 in 150 točk za trajanje tega naroka, 350 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2022 in 250 točk za trajanje tega naroka, 350 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2022 in 200 točk za trajanje tega naroka, 350 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2023 in 50 točk za trajanje tega naroka, 320 točk (4 x 80 točk) za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče za udeležbo na štirih narokih za glavno obravnavo, 1.575 točk (3 x 525 točk) za tri pripravljalne vloge (3. 12. 2021, 20. 5. 2022 in 19. 10. 2022), 50 točk za obrazložen dopis z dne 23. 12. 2021, 60,45 točk za materialne stroške (2 % do 1.000 točk + 1 % od presežka nad 1.000 točk - tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 5.105,45 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 3.063,24 EUR.

18. Pooblaščencu tožene stranke se ne prizna 100 točk za posvet s stranko, ker je nagrada za to storitev že zajeta v nagradi za sestavo in vložitev odgovora na tožbo po tar. št. 16 OT in ne gre za samostojno storitev v smislu tar. št. 43 OT. Pri pripombah na prepis zvočnega posnetka z dne 23. 12. 2021 ne gre za obrazloženo pripravljalno vlogo, ki bi bila ovrednotena z 525 točkami, temveč jo je treba ovrednotiti po tar. št. 43 OT kot obrazložen dopis, za katero je predpisana nagrada v višini 50 točk. Prav tako se pooblaščencu tožene stranke ne prizna 700 točk za zastopanje na naroku 14. 1. 2022, saj je po točki 3.b tar. št. 16 OT za drugi narok za glavno obravnavo predvidenih 350 točk. 19. Ker je pooblaščenec zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek priznalo 22 % DDV (673,91 EUR). Pooblaščenec tožene stranke je upravičen še do povračila potnih stroškov za udeležbo na štirih narokih za relacijo Zagorje ob Savi - Ljubljana v višini priglašenih 169,64 EUR (4 x 2 x 54,40 km4 x 0,43 EUR; drugi odstavek 10. člena OT).5 Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni skupno povrniti 3.906,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pomeni, da je dolžna stroške specificirati, jih določiti ali jih priglasiti vsaj tako, da bi bili določljivi. Tej zahtevi stranski intervenient ni zadostil, saj je priglasil stroške v pavšalnem znesku 30,00 EUR (navedel je le, da gre za stroške fotokopiranja in poštnine), zato do povračila ni upravičen in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje krije sam.

21. Ker sta tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo v celoti uspela, sta upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT, priglašenimi stroški in ob upoštevanju pritožbenega predmeta (15.336,63 EUR) se toženi stranki prizna 625 točk (375,00 EUR) za sestavo pritožbe, 2 % (7,50 EUR) za materialne stroške ter 22 % DDV (84,15 EUR). Kar je tožena stranka zahtevala več (posvet s stranko, sodno takso), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je posvet s stranko že vključen v sestavo pritožbe, sodna taksa pa toženi stranki skladno z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) ni bila odmerjena. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Tožnica je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti 171,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stranski intervenient pa ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov (fotokopiranje, poštnina) za pritožbeni postopek, saj zahtevek ni utemeljen skladno z drugim odstavkom 163. člena ZPP.

1 Tožena stranka ima sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti pri stranskem intervenientu. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 3 Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo bi lahko na podlagi pregleda tožnice, torej ob njenem sodelovanju, izdal le njen osebni zdravnik - 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa bi prav tako lahko predlagala le tožnica, njen osebni zdravnik, v soglasju z osebnim zdravnikom pa tudi izvajalec medicine dela (prvi in drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2). 4 Podatki na spletni strani https://www.google.com/maps za razdaljo med sedežem sodišča in sedežem pooblaščenca tožene stranke. 5 V zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.).