Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za pretrganje zastaranja ne zadošča le "priznanje" dolga, priznanje določenega dejstva, pač pa zakon zahteva "pripoznavo dolga", priznanje pravice iz pravnega razmerja. Zato predlog tožene stranke, s katerim je tožeči stranki predlagala poračun medsebojnih obveznosti, ne more šteti za tako priznanje dolga, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja.
1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je dne 08.09.1999 s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.643.161,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.02.1993 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 26.431,00 SIT.
Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče napačno ocenilo dopis z dne 12.02.1993, ki pomeni pripoznavo dolga. Zaključek sodišča, da S.K. ni imel pooblastila za pripoznavo, pa je v nasprotju s pogodbo, saj je bil ta po 6.4. točki gradbene pogodbe pooblaščena oseba. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je tudi stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo obsežnoodgovorila. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Stroškov pa ni priglasila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zastarala, tožena stranka pa se je na zastaranje izrecno sklicevala (3. odst. v zvezi s 1. odst. 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dopis z dne 12.02.1993 (priloga A2) ne pomeni pripoznave dolga v smislu 387. člena ZOR. Za pretrganje zastaranja nemreč ne zadošča le "priznanje" dolga, priznanje določenega dejstva, pač pa zakon zahteva "pripoznavo dolga", priznanje pravice iz pravnega razmerja. Pripoznava je sicer lahko izrecna ali posredna (2. odst. 387. člena ZOR); v vsakem primeru pa mora jasno odražati dolžnikovo voljo, da dolg priznava. Zato predlog tožene stranke, s katerim je tožeči stranki predlagala poračun medsebojnih obveznosti, ne more šteti za tako priznanje dolga, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja. Poleg tega pa iz podatkov spisa niti ni razvidno, da bi tožeča stranka ponujeni predlog tožene stranke sprejela. Prej nasprotno. Iz pripisa na dopisu z dne 12.02.1993 namreč izhaja, da se komerciala tožeče stranke s predlogom ni strinjala.
V zvezi z vprašanjem, ali je podpisnik dopisa z dne 12.02.1993, g. S.K., imel pooblastilo za pripoznavo dolga, pa sodišče druge stopnje k sicer pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje še dodaja, da se 6.4. točka gradbene pogodbe št. 384/92 z dne 29.05.1992 (priloga B6, v nadaljevanju: Pogodba) nanaša na sam predmet pogodbe, tj. izvedbo gradbenih del. S. K. je bil torej kot vodja projekta pooblaščen le za reševanje vprašanj v zvezi z izvedbo del, nikakor pa ni bil upravičen samo na podlagi Pogodbe, brez posebnega pooblastila, v imenu naročnika (tožene stranke) urejati premoženjskopravnih razmerij z izvajalcem, tj. tožečo stranko.
Iz zapisanega je razvidno, da sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP/99). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (iz 1.,2.,6.,7.,8.,11.,12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP/99) ter da je materialno pravo pravilno uporabilo. Zato je na podlagi 353. člena v zvezi s 1. odst. 360. člena ZPP/99 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka te sodbe).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP/99. Glede na to da tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prim. 1. odst. 154. člena ZPP/99), bo morala sama nositi stroške, ki so ji v zvezi z njo nastali (2. točka izreka te sodbe).