Jedro

Obdolženec je bil že zaslišan, na prejšnjem naroku seznanjen z razpisanim nadaljnjim narokom za glavno obravnavo in tudi poučen o posledicah svojega izostanka, zato sodišče s tem, ko mu je sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo procesnega zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega B. Š. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo sta bila B. Š. in B. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojenemu Š. izreklo kazen šest mesecev zapora, preklicalo mu je pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 21878/2010 z dne 28. 9. 2010, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu zatem z izrečeno kaznijo za obravnavano kaznivo dejanje izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Višje sodišče je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil z obema sodbama oproščen.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti (ki jo je sicer naslovil kot pritožbo, iz vsebine pa izhaja, da napada tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani odločbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec namreč v zahtevi pretežno izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, procesno kršitev pa vidi v tem, da na glavno obravnavo dne 17. 8. 2011 ni bil povabljen, pa je sodišče kljub temu obravnavo opravilo in mu izreklo sodbo. Očitek procesnih kršitev po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni utemeljen, pri čemer se sklicuje na razloge, s katerimi je na podobne pritožbene očitke obsojencu odgovorilo že višje sodišče in mu pojasnilo, da je bil na obravnavo, ki je bila opravljena dne 17. 8. 2011, povabljen, in sicer ustno, kot je razvidno in prejšnjega zapisnika o glavni obravnavi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Obsojenec vidi kršitev procesnega zakona v tem, da je sodišče dne 17. 8. 2011 opravilo glavno obravnavo, kljub temu, da je bil sam od dne 25. 6. 2011 dalje v priporu in bi ga lahko vabilo na ta naslov.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu in razlogov obeh izpodbijanih sodb, je sodišče ocenilo, da so podani pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni dne 1. 6. 2011 namreč izhaja, da je bil nadaljnji narok za glavno obravnavo razpisan za dne 17. 8. 2011, s čimer je bil obsojenec seznanjen, pa se kljub temu obravnave razpisane za dne 17. 8. 2011 ni udeležil, niti ni svojega izostanka opravičil. Pred tem je bil že zaslišan, sodišče pa je tudi zaključilo, da njegova navzočnost ni nujna. Kot nadalje izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2011 (list. št. 45), pa je bil obdolženec tudi poučen o posledicah svojega izostanka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP oziroma s tem, ko mu je sodilo v nenavzočnosti ni kršilo procesnega zakona.

7. Ostale navedbe vložnika zahteve, da dejanja ni storil, da je sam iskal le kupca za kosilnico, da bi to lahko potrdil D. H. ipd., pa pomenijo le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej kršitve s katero z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Če bi obdolženec namreč želel z zaslišanjem D. H. potrditi svoj zagovor, bi moral v postopku aktivno nastopati, čemur pa se je glede na to, da na obravnavo razpisano za dne 17. 8. 2011 ni pristopil, niti svojega izostanka ni opravičil, zavestno odpovedal. 8. Ker torej sodišče ni storilo uveljavljane procesne kršitve, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.