Jedro

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi premoženja v korist obdarjenca. Nagib bi v tem primeru postal del pravne podlage. Ko je odpadel (prišlo je do razveze zakonske zveze) ima darovalec pravico zahtevati nazaj, kar je prejel. Tudi pri uporabi določbe 84. člena ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze je zahtevek na razveljavitev (razvezo) darilne pogodbe nepotreben. Zahtevek na vrnitev darila namreč to pojmovno vsebuje. Kadar je pogodba prenehala veljati, ker ni več podlage zanjo, je mogoče zahtevati le vrnitev darila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval razvezo pogodbe o prenosu premoženjskih pravic in obveznosti, ki sta jo poleg njega dne 11.12.1986 sklenili Stanovanjska zadruga M. in toženka in s katero je ta pridobila solastninsko pravico do 1/2 na stanovanjski stavbi v R., I. Istočasno uveljavlja ugotovitev, da je izključni lastnik te stanovanjske zgradbe in izključni imetnik pravice uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji. Od toženke je zahteval, da mu mora izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik oziroma imetnik pravice uporabe do nadaljnje 1/2, ker bo sicer listino nadomestila sodba. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena vsebina pogodbe z dne 11.12.1986 je v ugotovitvi, da je zadruga organizirala in izvedla zadružno gradnjo na parc. št... k.o... in pripravila stanovanjski objekt za prevzem v lastništvo. To se je zgodilo meseca julija 1983. V hišo se je tožnik vselil v juliju 1983, skoraj leto dni pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko. V vsakem slučaju je bila stanovanjska hiša ob vselitvi toženke v celoti vseljiva. Hiša torej ni bila predana obema pravdnima strankama, temveč le tožniku. Dela, ki jih je po vselitvi v hiši opravila toženka, so ocenjena le z 0,48 odstotka vrednosti celotne stavbe. Kredit, ki je bil najet za izgradnjo hiše, je plačeval tožnik, toženka pa je pokazala le štiri položnice, s katerimi naj bi iz svojih sredstev odplačala obroke kredita. Zato toženki ne pripada solastninski delež na hiši, čeprav ga je zadruga s pogodbo z dne 11.12.1986 nanjo prenesla. Toženkin zahtevek je lahko le obligacijsko pravne narave. Pri oceni pravne narave pogodbe z dne 11.12.1986 je treba tožnikov pristanek na vknjižbo toženkine solastninske pravice tolmačiti kot darilo. Tudi v nasprotnem primeru tožniku ne sme biti vzeta pravica, da dokazuje drugačen solastninski delež oziroma svojo izključno lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Gospodinjske posle po sklenitvi zakonske zveze je toženka opravljala že po vselitvi v hišo, ne pa v času gradnje. Zaradi razveze zakonske zveze ima tožnik pravico zahtevati tudi razvezo sporne pogodbe. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, po katerem tožnikovo dokazovanje, da deleža pravdnih strank na solastnem premoženju nista enaka, ni izključeno. Čim je potrjena veljavnost sporne pogodbe, o drugačnih solastninskih deležih ni več mogoče govoriti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Izpodbijana sodba svoje razloge gradi na izhodišču, po katerem tožnik s tristransko pogodbo o prenosu premoženjskih pravic in obveznosti z dne 11.12.1986 toženki ni ničesar podaril - čeprav se prav to v tožbi zatrjuje. Sporna nepremičnina naj bi bila pridobljena s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze, "šele po sklenitvi pogodbe pa se je začel odplačevati kredit za njen nakup, ki je bil odplačan še v času trajanja zakonske zveze". Zato že ob uporabi določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SFRJ, št. 15/76 - 14/89) tožnik ne bi mogel biti izključni lastnik, kakor to zatrjuje. Tožbenega zahtevka, da na solastnem (skupnem) premoženju pravdnih strank deleža nista enaka, pa tožnik ni postavil. Ne glede na to, da revizija izpodbijani sodbi ne očita drugačnih (tudi dejanskih) ugotovitev od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, ali tistih, ki slede iz listin in drugih dokazov (in ki se nanašajo na pomembne ugotovitve o tem, da je bila hiša dograjena in vseljiva v letu 1983 - pred sklenitvijo zakonske zveze ter o tem, kdaj je bil najet kredit in kdo ga je odplačeval), pa je že ob v izpodbijani sodbi sprejeti dejanski podlagi mogoče odločitvi sodišča druge stopnje (in s tem sodišča prve stopnje) očitati zmotno uporabo materialnega prava.

Pogodba z dne 11.12.1986 je podlaga za toženkino vknjižbo lastninske pravice do 1/2 spornih nepremičnin v zemljiški knjigi. Vendar pa je treba odgovoriti na vprašanje, kakšna je pravna narava te pogodbe. Sodbi nižjih sodišč se s tem nista ukvarjali. Zavrnili sta tožbeno tezo o darilu, nista pa zavzeli stališča - ob hkratni dopustitvi možnosti toženkinih neznatnih vlaganj v nepremičnino - do vloge stanovanjske zadruge, ki je hišo predala v uporabo že leta 1983, torej pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank, v pogodbi iz leta 1986 pa toženko označila za zadružnika. Stanovanjska zadruga M., Samoupravna enota R., je v okviru investicijskega programa organizirala in izvedla zadružno usmerjeno gradnjo na zemljišču parc. št... k.o... in hišo, o kateri je spor, pripravila za prevzem v lastništvo (1. točka pogodbe z dne 11.12.1986). V juliju 1983 (2. točka pogodbe) je hiša bila predana zadružnikoma. V letu 1982 je tožnikova prva žena umrla. Zato ni jasno, komu je leta 1983 hiša bila predana v posest in ali je toženka sploh bila članica stanovanjske zadruge (117. člen zakona o stanovanjskem gospodarstvu - Ur. list RS, št. 3/81 - 11/88). Tedaj pravdni stranki še nista bila zakonca. Ni zavzeto stališče do tožnikove trditve, da se je v hišo julija 1983 vselil sam. Zato v izpodbijani sodbi posebej izpostavljeno tožnikovo zavračanje teze o darilnem namenu v sporni pogodbi lahko pomeni, da je lastninska pravica do 1/2 na tožnico prešla - ker ni bila zadružnica - brez pravne podlage. Vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (51. člen zakona o obligacijskih razmerjih), ker je sicer nična. Tožnikovo zavračanje darilnega namena bi zato terjalo pravno presojo v navedeni smeri, ki pa v izpodbijani sodbi ni opravljena, na revizijski stopnji pa ni možna zaradi pomanjkanja dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na toženkin status glede na določila tedaj veljavnega zakona o stanovanjskem gospodarstvu. V tem okviru zahtevek na razvezo sporne pogodbe v obsegu, nanašajočem se na toženko, vsebuje tudi zahtevek na njeno razveljavitev zaradi izostanka podlage.

Vendar pa revizija ob izhodišču, da toženka pri gradnji niti dejansko niti pravno ni bila udeležena in da stanovanjska hiša, ki je predmet pogodbe iz leta 1986, ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank po ZZZDR, vztraja pri tem, da je - ob sicer veljavnem prenosu lastnine na toženko - ta bil izvršen z darilnim namenom na strani tožnika. Ta je vendarle pogodbo podpisal in torej na prenos lastninske pravice na toženko pristal. Ocena njegovega ravnanja ob podpisu vsebuje dejanske in pravne elemente. Pravna presoja ne izključuje ugotovitve o tem, da je s pristankom na status toženke kot zadružnice in s tem na "avtomatsko" pridobitev lastninske pravice do 1/2, ta del nepremičnine toženki podaril. Ob takem izhodišču pa so revizijske - in še prejšnje tožbene - trditve, da je tožnik pristal na vknjižbo lastninske pravice na ime toženke do 1/2 zaradi sklenitve in obstoja zakonske zveze z njo, lahko pravno odločilne. Razlogi izpodbijane sodbe bi vsebinsko mogli pomeniti prav to: z zavračanjem darilnega namena ga hkrati z ugotovitvijo o domnevnem nastanku skupnega premoženja, pri katerem pa naj bi "sam prispeval več od toženke", potrjujejo. Dejansko stanje pa v tej smeri v postopku na nižjih stopnjah ni dosledno ugotovljeno. Skupno premoženje zakoncev je tisto, ki je pridobljeno z delom v zakonski zvezi (51. člen ZZZDR). Ob sklenitvi zakonske zveze dne 2.6.1984 je sporna stanovanjska hiša bila že vseljena, toženka pa je kasneje opravila minimalna vlaganja. Ta so ocenjena z nizkim odstotkom. Pojasnitev toženkine vloge, ki je v pogodbi z dne 11.12.1986 imenovana kot zadružnica, se nakazuje sama po sebi. Če ne bi bila zadružnica (v letu 1983, ko je hiša bila predana v posest, še ni bila tožnikova zakonska žena), pa je kljub temu kot zadružnica pogodbo podpisala, je prejela nekaj, kar ni bilo njeno. Dejanske ugotovitve v tej smeri bi mogle pripeljati do sklepanja, da je bila pravna podlaga za pridobitev njene solastninske pravice tožnikova daritev in da ima za kasnejša (manjša) vlaganja do razveze zakonske zveze na razpolago le obligacijski zahtevek. Ugotovitve dejanske narave pa so v tej smeri skope in se le nakazujejo.

Že opisana zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato sodbi nižjih sodišč razveljavilo (drugi odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima pogodba z dne 11.12.1986 svojo pravno podlago v darilu tožnika toženki, bo težko o sporu odločiti brez uporabe določbe 84. člena ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila po razvezi zakonske zveze. Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi premoženja v korist obdarjenca. Nagib bi v tem primeru postal del pravne podlage. Ko je odpadel (prišlo je do razveze zakonske zveze) ima darovalec pravico zahtevati nazaj, kar je prejel. Tudi pri uporabi določbe 84. člena ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze je zahtevek na razveljavitev (razvezo) darilne pogodbe nepotreben. Zahtevek na vrnitev darila namreč to pojmovno vsebuje. Kadar je pogodba prenehala veljati, ker ni več podlage zanjo, je mogoče zahtevati le vrnitev darila. V tem obsegu je prvotno postavljeni tožbeni zahtevek sklepčen (glej Poročilo o sodni praksi VS RS II/87 - str. 12).

Sodišču prve stopnje so s tem dani potrebni napotki za vnovično sojenje. Uporaba materialnega prava v nakazanih smereh že sama po sebi narekuje opisano dopolnitev dokaznega postopka.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.