Jedro

Javni uslužbenec je za obdobje veljavnosti novega plačnega sistema (od 1. 8. 2010) upravičen do zakonito določene plače, ne da bi za priznanje in izplačilo takšne plače podajal pisne zahteve pri delodajalcu (tudi v primeru, če je v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena plača v drugačni - nezakoniti - višini). Takšna zahteva lahko sicer glede na četrti odstavek 3.a člena ZSPJS predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo, ne more pa vplivati na pravico javnega uslužbenca do priznanja in prejemanja zakonito določene plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijan sodba spremeni, tako da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici:

1. iz naslova neizplačanega dodatka za dvojezičnost v višini 12 % bruto osnovne plače v višini 1.502,16 EUR za mesec december 2008 obračunati znesek 180,26 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2009 do plačila;

2. iz naslova neizplačanega dodatka za dvojezičnost v višini 12 % bruto osnovne plače v višini 1.532,19 EUR - za mesec januar 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2009 do plačila; - za mesec februar 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2009 do plačila; - za mesec marec 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2009 do plačila; - za mesec april 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 do plačila; - za mesec maj 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2009 do plačila; - za mesec junij 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 do plačila; - za mesec julij 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2009 do plačila; - za mesec avgust 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 do plačila; - za mesec september 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 do plačila; - za mesec oktober 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2009 do plačila; - za mesec november 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 do plačila; - za mesec december 2009 obračunati znesek 183,86 EUR ter po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do plačila; vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 393,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila." Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova neizplačanega dodatka za dvojezičnost v višini 12 % bruto osnovne plače za čas od decembra 2008 do decembra 2009 obračuna v izreku navedene mesečne zneske ter po plačilu prispevkov in davkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca ter ji povrne stroške postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 187,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da bi tožnica morala na delodajalca nasloviti zahtevo za odpravo kršitev pred uveljavljanjem terjatve pred sodiščem. Tožnica vtožuje izplačilo točno določenih zneskov iz naslova dodatka za dvojezičnost, ne pa priznanja pravice do dodatka, saj je pravico pridobila že na podlagi 23. in 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 25/07 in nadaljnji), aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz leta 2008 ter meril tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi v postopku moralo ugotoviti le, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodatek za dvojezičnost po merilih tožene stranke iz leta 2008 (kar pomeni dodatek v višini 12 %, 12,5 %, 13 % ali več) in ali izpolnjuje tudi druge pogoje. Tožnica od 1. 1. 2010 že prejema dodatek za dvojezičnost v višini 12 % (kar je najnižji odstotek, v katerem se ta dodatek lahko izplačuje). Dodatek ji je bil priznan tudi za obdobje od 1. 8. 2008 (do 31. 12. 2009), kot izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 15. 4. 2010, s katerim tožena stranka le pogojuje izplačilo dodatka s pridobitvijo dodatnih sredstev od države. Tožnica bi zahtevo za odpravo kršitev morala nasloviti na toženo stranko le, če njena plača (dodatek k plači) ne bi bila priznana in izplačana skladno s predpisi. Stališče, da bi toženo stranko morala pozvati na odpravo kršitve tudi v obravnavani zadevi, temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) ki določa, da za javne uslužbence veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU ne vsebuje določb o uveljavljanju denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato je tožnica po višini točno določene zneske iz naslova dodatka za dvojezičnost lahko uveljavljala neposredno pred delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Na podlagi vsega navedenega je tožnica predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, v odgovoru je prerekala pritožbene navedbe tožnice, predlagala je, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Navedla je, da tožnica ni podala (pisne) zahteve za priznanje pravice do dodatka za dvojezičnost pri toženi stranki. Ta dodatek se ji izplačuje na podlagi sklepa tožene stranke z dne 25. 2. 2010 za čas od 1. 1. 2010 dalje. Za nazaj do dodatka ni upravičena, ker tedaj višina dodatka še ni bila ustrezno konkretizirana. S strani tožene stranke sprejeta merila za določitev višine dodatka za dvojezičnost, določbe ZSPJS ter splošna določba v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, da javnemu uslužbencu pripadajo dodatki po ZSPJS, ne predstavljajo podlage za konkretizacijo dodatka za dvojezičnost, do katerega je posamezni javni uslužbenec upravičen. Za to mora delodajalec izdati ustrezen sklep, če ga ne izda, pa lahko javni uslužbenec na podlagi 3.a člena ZSPJS zahteva odpravo nezakonitosti (česar tožnica ni storila), ker varstvo nezakonito določene in izplačane plače javnega uslužbenca ureja ZSPJS (in ne ZJU, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi). Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da ji je bil dodatek za dvojezičnost priznan za celotno obdobje od 1. 8. 2008 dalje, saj je bil sklep o priznanju dodatka za dvojezičnost izdan šele februarja 2010. Nadalje se neutemeljeno sklicuje na določbe ZJU, saj varstvo (domnevno) nezakonito določene in izplačane plače javnega uslužbenca ureja ZSPJS. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1104/2009, opr. št. Pdp 141/2011 in opr. št. Pdp 982/2005. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo točno določenih zneskov iz naslova dodatka za dvojezičnost za obdobje od decembra 2008 do decembra 2009. Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Pritožbene očitke je razumelo kot nestrinjanje tožnice s stališči sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in z zaključki, ki jih je napravilo pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 9. 2003 na delovnem mestu novinar poročevalec (pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2003 – priloga A2). Za zasedbo tega delovnega mesta se zahteva višja raven znanja jezika narodnosti (za novinarje v Kopru in Lendavi; opis delovnega mesta – priloga A4), ki ga tožnica ima (diploma visoke pedagoške šole ... – priloga A5). Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, katerega je izdala tožena stranka zaradi prehoda v nov plačni sistem dne 14. 8. 2008, je v 7. členu določeno, da javnemu uslužbencu (tožnici) pripadajo dodatki v skladu s pravno podlago, ki je navedena v 1. členu tega aneksa, torej kot izhajajo iz veljavne zakonodaje (priloga A3). Na tej podlagi in po Merilih za določanje višine dodatka za dvojezičnost, ki so bila objavljena v Informatorju tožene stranke dne 15. 1. 2010 (priloga B4), je tožena stranka tožnici 25. 2. 2010 izdala sklep, s katerim ji je določila dodatek za dvojezičnost za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 (priloga A7).

V tej zadevi ostaja sporno, ali je tožnica do dodatka za dvojezičnost upravičena tudi za čas pred obdobjem, za katero ji ga je priznala tožena stranka z zgoraj citiranim sklepom, to je za obdobje od prehoda v nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 oziroma, kot zahteva tožnica s tožbo, od 1. 12. 2008 (do 31. 12. 2009). Na to obdobje se nanaša tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica na toženo stranko ni (pravočasno) naslovila zahteve za priznanje dodatka za dvojezičnost (zahtevo je podal sindikat – Sindikat N. – 1. 9. 2010), tožbo pa je vložila šele po tem, ko ji je tožena stranka na podlagi sklepa z dne 25. 2. 2010 dodatek že izplačevala (to je 19. 10. 2010).

Pri odločitvi (da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo točno določenih zneskov iz naslova dodatka za dvojezičnost za obdobje od decembra 2008 do decembra 2009) je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz stališča, da je bila tožnica kot javna uslužbenka dolžna najprej zahtevati odpravo nezakonitosti pri (določitvi in) izplačilu plače. Iz tega razloga je štelo, da tožnica za obdobje pred podajo zahteve ni upravičena do (priznanja in) izplačila dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče se nanaša na spore iz naslova prikrajšanja pri plači (v zvezi z določitvijo količnika za izračun osnovne plače, dodatkov k plači in podobno) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, to je do 1. 8. 2008 (na primer z zadevi opr. št. Pdp 982/2005). Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa, to pa so zlasti določbe 3. in 3.a člena (drugi, tretji in četrti odstavek), ki dopuščajo izplačilo razlik v plači za nazaj, če je javnemu uslužbencu izplačana nižja plača od pripadajoče, po drugi strani pa javnega uslužbenca zavezujejo, da vrne delodajalcu preveč izplačane zneske, če je izplačana višja plača, kot bi mu pripadala po zakonu in drugih predpisih. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela dodatka za dvojezičnost, plača izplačana v nasprotju s predpisi. Že z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 so ji bili priznani dodatki v skladu z veljavno zakonodajo (med drugim z ZSPJS in internimi akti tožene stranke), kar pomeni, da je bil tožnici priznan tudi dodatek za dvojezičnost, kot ga ureja 28. člen ZSPJS. S tem v zvezi so bili ob prehodu v nov plačni sistem sprejeti Kriteriji za določanje višine dodatka za dvojezičnost (priloga A6, predloženo s strani tožnice), ki so bili objavljeni v Informatorju tožene stranke 8. 9. 2008 in ki so v skladu s 5. alineo prvega odstavka 23. člena ZSPJS in 28. členom ZSPJS določali, da pripada dodatek za dvojezičnost tistim javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Novinarju, ki izpolnjuje te pogoje, pripada dodatek v višini 12 % (bruto) osnovne plače. Četudi bi šteli, da tožnica dodatka za dvojezičnost ni pridobila na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali da kriteriji tožene stranke ne morejo biti relevantni, je do dodatka upravičena ob pravilni uporabi petega odstavka 3. člena ZSPJS, ki določa, da se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (to pomeni v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami). Pravica do dodatka za dvojezičnost pripada delavcu (javnemu uslužbencu), ki izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice, na podlagi zakona, to je 5. alinee prvega odstavka 23. člena ZSPJS. V kolikor v pogodbi o zaposlitvi (aneksu k pogodbi) ta dodatek ni določen in v kolikor ni izplačan, gre za nezakonitost. To nezakonitost pa je treba glede na zgoraj citirani peti odstavek 3. člena ZSPJS odpraviti in to za nazaj. Tožnici tako dodatek za dvojezičnost pripada za obdobje od uveljavitve ZSPJS in prehoda na nov plačni sistem dalje, torej tudi za vtoževano obdobje, v višini, kot ga zahteva, saj gre za najnižjo višino, kot jo določa drugi odstavek 28. člena ZSPJS (dodatek je določen v razponu od 12 % do 15 %, pri čemer skladno s tretjim odstavkom istega člena ZSPJS višino dodatka določi predstojnik na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela). Takšna višina dodatka ne nazadnje izhaja tako iz Kriterijev za določanje višine dodatka za dvojezičnost kot iz Meril za določanje višine dodatka za dvojezičnost tožene stranke.

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje zgolj na določbe ZJU. Sistem plač v javnem sektorju na podlagi drugega odstavka 5. člena ZJU ureja poseben zakon. Ta zakon je ZSPJS, ki v 28. členu ureja dodatek za dvojezičnost, v četrtem odstavku 3.a člena ZSPJS pa predpisuje poseben postopek varstva pravice do plače, kadar javni uslužbenec meni, da je plača določena in izplačana nezakonito. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena, kot že povedano, določba tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, da se v primeru nasprotja med določbo o plači v pogodbi o zaposlitvi in določbami zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, uporabljajo slednje (s katerimi je plača zakonito določena) kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe je izpeljati zaključek, na podlagi katerega je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev, to je, da je javni uslužbenec za obdobje veljavnosti novega plačnega sistema (od 1. 8. 2010) upravičen do zakonito določene plače, ne da bi za priznanje in izplačilo takšne plače podajal pisne zahteve pri delodajalcu (tudi v primeru, če je v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena plača v drugačni – nezakoniti – višini). Takšna zahteva lahko sicer glede na četrti odstavek 3.a člena ZSPJS predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo, ne more pa vplivati na pravico javnega uslužbenca do priznanja in prejemanja zakonito določene plače. Pritožbeno sodišče je dosedaj v dveh istovrstnih zadevah opr. št. Pdp 1104/2009 in opr. št. Pdp 141/2011 zavzelo drugačno stališče, to je stališče, ki je veljalo v času pred uveljavitvijo ZSPJS. V tej zadevi je od tega stališča odstopilo, ker je ocenilo, da pravilna uporaba materialnega prava (predvsem tretjega in petega odstavka 3. člena ZSPJS) vodi k odločitvi, ki omogoča priznanje in plačilo prikrajšanja pri plači (do katerega pride zaradi neizplačevanega dodatka za dvojezičnost, kot je v konkretnem primeru) tudi za nazaj, za ves čas veljavnosti ZSPJS (to je od 1. 8. 2008 dalje) ne glede na to, ali in kdaj je javni uslužbenec podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Na podlagi navedenega (ker je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost tudi za vtoževano obdobje) je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in po določbi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Pri tem je upoštevalo, da tožena stranka pravilnosti izračuna prikrajšanja pri plači (ki je nastalo zaradi neizplačevanega dodatka za dvojezičnost) ni ugovarjala.

Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je po prvem odstavku 155. člena ZPP in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadaljnji) priznalo nagrado za postopek (136,50 EUR), nagrado za narok (126,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR) in povračilo za potne stroške za pooblaščenko na relaciji L. – Murska Sobota – L. (45,60 EUR), kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 393,72 EUR. Ta znesek je tožnici, ki je v sporu uspela, dolžna povrniti tožena stranka po prvem odstavku 154. člena ZPP.

O pritožbenih stroških tožnice pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke (ki jih krije sama, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora) pa je sprejelo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.