Jedro

Organizacija je najmanj soodgovorna za nesrečo in v zvezi s tem za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu, če je zanemarila nadzor nad delom delavca, čeprav je bil ta usposobljen za varno delo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno odločbo odločilo, da sta za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri delu odgovorna v razmerju 30 % tožnik in 70 % toženec. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V vlogi je navajal, da se zaveda, da je objektivno odgovoren za nesrečo, ker je dejavnost nevarna, vendar le pod pogojem, ki jih določa zakon. V danem primeru pa te odgovornosti ni, ker je za škodo v celoti kriv tožnik, ki ni upošteval varnostnih predpisov, čeprav je bil za delo usposobljen in je toženec izpolnil do njega vse obveznosti, ki mu jih nalagajo predpisi o varstvu pri delu. Načina dela, ki se ga je poslužil tožnik, toženec ni dopuščal. Če so bili predpisi kršeni na skrivaj, za to toženec ni odgovoren. Tožniku ni nihče ukazal naj dela v nasprotju s predpisi. Škrilovost rova na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, poročilo o nesreči ne omenja.

Revizija je bila vročena generalnemu državnemu tožilcu, ki se o njej ni izjavil in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91 in 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja le razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb postopka izpodbijano odločbo preizkusilo le na podlagi 386. člena ZPP. Ugotovilo je, da ni podana kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Prvi odstavek 36. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se po omenjenem ustavnem zakonu uporablja kot republiški predpis, določa, da mora organizacija zagotoviti potrebne pogoje za varstvo pri delu v skladu z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Toženec je sicer poskrbel za usposobitev predlagatelja za delo, zanemaril pa je določbo 5. odstavka 44. člena zakona o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 47/86), ki določa, da odgovorni delavec stalno nadzoruje, ali delavec med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Pravilnik o varstvu pri delu toženca v 7. alinei prvega odstavka 13. člena določa, da so vsi delavci, katerim je zaupano vodenje dela drugih, dolžni, da vsak na svojem področju dela nadzira zaposlene pri delu, ali izvršujejo ukrepe varstva pri delu ter jih poučuje o strokovno pravilnem in varnem izvajanju dela. Tak delavec je bil v obravnavanem primeru nadzornik Ungar, ki je zaslišan kot priča izpovedal, da je njegovo delo delavce razporediti, narediti obhod in kontrolirati varnost v jami. Če je predlagatelj delal pod nezavarovanim stropom, je to njegova stvar. Pred nadzorniki tega rudarji niso nikoli delali, ker bi sicer nadzornik delo ustavil. Ali je on vedel, da delavci tako delajo, ni pomembno, videl pa ni nobenega, da bi tako delal. Iz te izpovedbe izhaja, da nadzornik ni upošteval omenjenega zakonskega določila, saj bi bil dolžan pred delom tožniku povedati, kako naj dela, ker je moral videti, da strop ni zavarovan, in da bo predlagatelj na nezavarovanem delu delovišča delal. Da delavca pri razporeditvi ni opozoril na to, kako naj dela, izhaja tudi iz izpovedbe predlagatelja in priče Joshiča. Nadzornik torej ni izpolnil svojih obveznosti po zakonu in pravilniku, ni pa upošteval niti opisa nalog v prilogi spisa pod B31, po katerem je treba pred pričetkom dela opraviti obhod delovišča s pregledom glede na slojne prilike, pravilnost izvajanja del glede na navodila, delovanje pritiska - stanja podporja in še nekatere druge okoliščine. Zaradi teh opustitev je za škodo, ki jo je utrpel tožnik, toženec sokriv. Za opustitev zaposlenega delavca po zakonu odgovarja oškodovancu organizacija, v kateri je v delovnem razmerju. Po 3. odstavku 36. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja mora delavec upoštevati ukrepe za varstvo pri delu in pazljivo opravljati dela delovnega mesta. Tudi tožnik je te obveznosti zanemaril, zato je za škodo, ki jo je utrpel sokriv. Razmerje odgovornosti za škodo je prvostopno sodišče po prosti presoji, pravilno ugotovilo, saj je dolžna predvsem organizacija, ki ima ustrezne službe, paziti, da se predpisi o varstvu pri delu izvajajo. Odgovornost toženca za škodo je glede na nevarno dejavnost, ki jo predstavlja delo kopačev v rudniku in opustitve, ki jih je storil nadzornik objektivna in krivdna, ob upoštevanju sokrivde tožnika. Podlaga njene odškodninske odgovornosti so 1. in 2. odstavek 154. člena, prvi odstavek 170. člena in 1. do 3. odstavek 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki se po pooblastilu omenjenega ustavnega zakona uporablja smiselno kot republiški predpis.

Ker glede na povedano drugostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava in ker niso podani razlogi na katere mora revizijsko sodišče pri odločitvi paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 385. člena ZPP).