Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Pri presoji dovoljenosti revizije iz vrednostnega razloga se upošteva le vrednost obveznosti, o katerih je bilo dokončno odločeno, in so še sporne.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno prvostopenjsko sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo, v kateri glede dovoljenosti navaja dvoje. Prvič, da vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe presega vrednostni pogoj za dovolitev revizije, ker ji nalaga plačilo DDPO za leto 2001 v višini 23.753,25 eurov (5.692.22,00 SIT) in drugih davkov ter obresti v višini 20.049,83 eurov (4.804.632,76 SIT); drugič, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčnega urada Celje z dne 23. 7. 2004. S to odločbo je prvostopenjski organ med drugim odločil, da mora revidentka plačati davek od osebnih prejemkov za leti 2001 in 2002 od osnove 1.650.986,06 SIT po stopnji 25 % v skupnem znesku 412.746,51 SIT (točka I.6. izreka), posebni davek od določenih prejemkov za leto 2001 in 2002 od osnove 1.834.428,94 SIT po stopnji 25 % v skupnem znesku 458.607,23 SIT (točka I.7. izreka), davek od drugih prejemkov za leto 2001 od osnove 6.340.631,30 SIT po stopnji 25 % v skupnem znesku 1.585.157,82 SIT (točka I.8. izreka), davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja marec, april in junij 2002 v skupnem znesku 150.966,60 SIT (točke I.9., I.10. in I.11. izreka). Revidentki je bilo naloženo tudi plačilo davka od dobička pravnih oseb (DDPO) za leto 2001 (točka I.1. izreka), zamudnih obresti od premalo plačane akontacije DDPO za leto 2002 (točka I.2. izreka), DDPO za leto 2002 (točka I.3. izreka), zamudnih obresti od razlike premalo plačane akontacije DDPO za leto 2003 (točka I.4. izreka), davka od dohodkov iz premoženja 2001 in 2002 (točka I.5. izreka), vendar je v tem delu drugostopenjski organ z odločbo z dne 12. 2. 2009, na revidentkino pritožbo prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjska odločba je bila delno odpravljena tudi v točki I.11. (za znesek 78 EUR) ter v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od posameznih zneskov. V ostalem je bila revidentkina pritožba zavrnjena kot neutemeljena.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Pri tem se glede na 39. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 upošteva le vrednost glavnice, brez odmerjenih zamudnih obresti.

6. Glede na navedeno se pri presoji dovoljenosti revizije iz vrednostnega razloga upošteva le vrednost obveznosti, o katerih je bilo dokončno odločeno, ki so še sporne. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo v določenem delu (točke I.1. do I.5.) odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, kar pomeni, da o teh obveznostih ni bilo dokončno odločeno in se ne upoštevajo. Kolikor se upoštevajo samo obveznosti, naložene v neodpravljenem delu prvostopenjske odločbe (točke I.6. do I.11.), revizijsko sodišče ugotavlja, da njihova skupna vrednost znaša 2.588.724,85 SIT oziroma 10.802,56 eurov. Ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne presega mejnega zneska za dovolitev revizije iz vrednostnega razloga, revizija iz tega razloga ni dovoljena.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Revidentka v uvodu revizije navaja, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, vendar z ničemer ne pojasni, katero vprašanje je to. Med revizijskimi razlogi na več mestih predlaga, da se revizijsko sodišče opredeli oziroma izreče glede posameznih vprašanj, vendar tudi s temi vprašanji, kolikor je mogoče šteti, da z njimi želi utemeljiti dovoljenost revizije, po presoji revizijskega sodišča ne postavi pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. S postavljenimi vprašanji namreč revidentka bodisi postavlja vprašanja, ki se nanašajo na odpravljeni del prvostopenjske odločbe in zato ne morejo biti predmet revizijske presoje, bodisi vprašanja, ki glede na vsebino zadeve ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

10. Vprašanje (na strani 5 revizije), ali sprememba družbenikov in osnovnega kapitala gospodarske družbe učinkuje s sprejemom sklepa ali z vpisom v sodni register, se nanaša na odločitev davčnega organa, da zmanjša odhodke iz poslovanja v letu 2001 in posledično poveča DDPO.(1) V zvezi z vprašanjem (na strani 8 revizije), ali po izbrisu revidentkinega upnika iz sodnega registra, njena obveznost do pravnih naslednikov upnika ostane in ali izpolnitev obveznosti pravnim naslednikom predstavlja davčno nepriznan odhodek, kolikor se nanaša odmero davka od osebnih prejemkov (o katerem je bilo dokončno odločeno), revizijsko sodišče ugotavlja, da je davčni organ kot izplačila osebnih prejemkov štel tista izplačila, ki jih je revidentka opravila izbrisani družbi po njenem izbrisu iz sodnega registra na podlagi kompenzacijskih oziroma cesijskih pogodb, ki jih je v imenu tedaj že izbrisane družbe sklepal (podpisal in žigosal) bivši prokurist in družbenik izbrisane družbe. Iz navedenega torej izhaja, da je v zadevi odločilno to, da listine, na podlagi katerih je revidentka knjižila odhodke, niso verodostojne knjigovodske listine, saj so bile sestavljene v imenu neobstoječe osebe. Izplačila po teh listinah torej niso bila poplačila revidentkinih terjatev do izbrisane družbe, ampak druga izplačila (ki jih je davčni organ opredelil kot osebni prejemek osebe, ki je s plačilom dejansko lahko razpolagala. Zaradi navedenih pomanjkljivosti listin (ki jih revidentka niti ne zanika), vprašanje pravnega nasledstva premoženja in terjatev izbrisane družbe na pravne naslednika ni pravno vprašanje, ki bi bilo odločilno glede na vsebino te zadeve.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Op. št. (1): Revidentka je knjižila 21.272.482,50 SIT odhodkov na podlagi (cesijske) pogodbe, s katero je prevzela dolg svoje dobaviteljice-upnice (družbe L., d. o. o.), ki naj bi imela zaradi izstopa družbenice do te dolg iz naslova vračila njenega vložka, in sicer v navedeni višini. Vložek te družbenice v sodni register nikoli ni bil vpisan, četudi je bi sprejet sklep družbe.