Jedro

Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi: „Ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi III P 27/2020 z dne 17. 7. 2020 se zavrne.“

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi III P 27/2020 z dne 17. 7. 2020 na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v solasti tožene stranke in sklep o začasni odredbi razveljavilo ter zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne presoje glede obstoja verjetnosti terjatve. V pritožbi navaja, da je pravni posel (prodajna pogodba oziroma notarski zapis) na podlagi katerega je toženka pridobila solastninsko pravico na sporni premičnini od A. in B. R. (to je tožnikovih dolžnikov zoper katera je vložil odškodninsko tožbo) navidezen in je sklenjen le z namenom oškodovanja tožnika. Toženka ni imela nobenih denarnih sredstev za nakup nepremičnine, pri čemer je toženka nečakinja tožnikovih dolžnikov, kar tudi kaže na pravni posel v smeri oškodovanja tožnika pri izterjavi odškodninske terjatve zoper A. in B. R.. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopnega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo (ta sicer ni povsem pravilno oblikovana, vendar to ne predstavlja zadržka za obravnavo in izdajo predlagane začasne odredbe, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 347/2020 z dne 16. 6. 2020) zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. Zatrjuje, da ima zoper zakonca R., ki sta s toženko sklenila izpodbijani pravni posel (prodajno pogodbo, s katero sta toženki prodala ½ solastne nepremičnine - stanovanjske hiše) odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo iz sklenjene pogodbe z dne 5. 3. 2012, ki jo je tožnik sklenil z zakoncema R. za nakup poslovnega deleža podjetja B. d.o.o. ter nepremičnin. Pravni posel med toženko in zakoncema R., na podlagi katerega je toženka pridobila solastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila poprej v izključni lasti zakoncev R. je bil sklenjen v škodo tožnika, ker zakonca R. nimata drugega premoženja, s katerim bi lahko poplačala odškodninsko terjatev tožnika. V pravdi, v kateri tožnik zoper toženko izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predlaga prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki jo je z izpodbojnim pravnim poslom v solast od tožnikovih dolžnikov pridobila toženka.

6. Na podlagi določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožeča stranka pa ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo.

7. Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pri odločanju o predlogu za začasno odredbo se obstoj oziroma utemeljenost terjatve presoja z nižjim dokaznim standardom, to je z verjetnostjo obstoja terjatve in ne s prepričanjem glede njenega obstoja kot pri odločanju o glavni stvari. Verjetnost terjatve je podana, ko v prid obstoja nekega dejstva govori več razlogov od tistih, ki kažejo nasprotno. Tožnik že s tožbo (priloga A2), zlasti pa s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 46872/2013 z dne 20. 9. 20191 izkazuje, da ima zapadlo odškodninsko terjatev zoper zakonca R.. Kazensko sodišče je namreč v oprostilni sodbi v razlogih (točka 11 razlogov) jasno zaključilo, da „ugotovljeno zamolčanje dejstva o dne 30. 11. 2011 sklenjeni pogodbi z družbo OMV in brezobzirno dajanje prednosti lastnim poslovnim interesom pred oškodovančevimi tudi po ugotovitvi tega sodišča nedvomno predstavlja hudo kršitev pravno - poslovne morale in temeljnega civilno pravnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter je tako ravnanje mogoče opredeliti tudi kot civilno prevaro z namenom doseči sklenitev pogodbe z oškodovancem (49. člen OZ), kar ima za posledico odškodninsko odgovornost. Glede na opisane razpoložljive dokaze pa v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi obtoženca pri sklepanju posla z oškodovancem ravnala z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, zato niso izpolnjeni strožji pogoji za istočasno ugotovitev njune kazenske odgovornosti“. Že na podlagi navedene kazenske sodbe tožnik tako izkazuje verjetnost odškodninske terjatve2 zoper zakonca R. zoper katera tudi vlaga odškodninsko tožbo (priloga A2) za plačilo premoženjske škode v znesku 753.100,00 EUR s pripadki. Tožnikova dolžnika (zakonca R.) sta z izpodbijanim pravnim poslom polovico solastne nepremičnine prenesla na svojo nečakinjo, toženko v obravnavani zadevi, kateri (tako iz citirane kazenske sodbe) je bil tudi dobro znan poslovni spor med tožnikom in zakoncema R. in že na podlagi takega prenosa se kot verjetno lahko na podlagi drugega odstavka 256. člena OZ3 zaključuje, da izpodbijani pravni posel predstavlja pravno dejanje tožnikovih dolžnikov, ki je bilo storjeno v škodo tožnika. Da pa dolžnika nimata dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, pa tudi izhaja iz kazenske sodbe iz katere izhaja, da je A. R. upokojeni električar s pokojnino 1.300,00 EUR, B. R. pa otroška negovalka s pokojnino 800,00 EUR, ki kakšnega drugega premoženja, razen stanovanjske hiše, ki je predmet izpodbijanega pravnega posla, nimata. Tako pa je tudi izkazana verjetnost, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo tožnika, ker zaradi njega dolžnika nimata dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve, ki po tožbi znaša 753.100,00 EUR s pripadki. S tem pa je nadalje izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, zlasti ob možnosti, da toženka s pridobljenim solastnim deležem na stanovanjski hiši nadalje razpolaga in tako onemogoči tožniku vsaj delno poplačilo odškodninske terjatve zoper njegova dolžnika. Tako pa je tožnik izkazal tudi nadaljnjo predpostavko za izdajo predlagane začasne odredbe, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Zraven tega toženka z izdano začasno odredbo (zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi) ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. V posledici izdane začasne odredbe toženka s solastnim deležem nepremičnine ne bo mogla razpolagati4 (npr. prodati tretji osebi) ali ga obremeniti (npr. ustanoviti osebno služnost), tožnik pa bi v primeru odtujitve ali obremenitve nepremičnine bil lahko znatno oškodovan pri poplačilu terjatve zoper svoja dolžnika. Tako pa je tudi izpolnjen kumulativni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 15. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. O stroških začasne odredbe bo prvostopno sodišče odločalo s končno odločbo.

1 Z navedeno kazensko sodbo sta bila obtožena A. R. in B. R. (tožnikova dolžnika po odškodninski tožbi z dne 24. 12. 2019) sicer oproščena kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika, ker tožnikoma ni bil dokazan goljufivi namen kot zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Prvostopna kazenska sodba je potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 46872/13 z dne 4. 6. 2020. 2 Odškodninska terjatev šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). 3 Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. 4 Toženka tekom postopka ne zatrjuje, da bo s solastnim deležem nepremičnine razpolagala ali ga obremenila.