Jedro

Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse navedbe v pritožbi, ampak samo na tiste, ki so pomembne za pravilno in zakonito razsojo.

Sodišče druge stopnje tudi ni dolžno ponavljati razlogov iz prvostopenjske odločbe, če se z njimi v celoti strinja, pač pa se lahko nanje tudi sklicuje.

Navedbe, da je osumljenec v kazenskem postopku, ni mogoče enačiti s trditvijo, da je storil kaznivo dejanje, še preden je bila njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti iz 27. člena URS zato ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 27.10.2004 zoper osumljenega S.F. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od dne 26.10.2004 od 10.35. ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunaj obravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in zaradi kršitev 23. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), vlaga zagovornik osumljenega S.F. zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da je ta neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora izpodbijal utemeljenost suma za vsa tri kazniva dejanja.

Zunaj obravnavni senat pa je pritožbene očitke zavrnil z navedbo, da ne drži, da ni dokazov, da je osumljenec storil kazniva dejanja, saj da proti temu govori že izjava, ki jo je policistom dala V.V. Po mnenju vložnika je senat očitno prezrl, da se ta izjava nanaša zgolj na eno kaznivo dejanje ter da zato pravnomočna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi navedbe pritožbe. Te določbe si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse navedbe v pritožbi, pač pa samo na tiste, ki so pomembne za pravilno in zakonito razsojo. Sodišče druge stopnje tudi ni dolžno ponavljati razlogov iz prvostopenjske odločbe, če se z njimi v celoti strinja, pač pa se lahko nanje tudi sklicuje.

Zunaj obravnavni senat je v izpodbijanem sklepu navedel, da se, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa o odreditvi pripora v delu, kjer je preiskovalni sodnik obrazložil razloge o utemeljenosti suma. Preiskovalni sodnik pa je v zadnjih dveh odstavkih na prvi, na drugi in v prvem odstavku na tretji strani prvostopenjske odločbo navedel natančne razloge, na podlagi katerih je sprejel sklep, da je pri osumljenem S.F. podan utemeljen sum glede vseh treh dejanj. Nasprotne trditve v zahtevi zato niso utemeljene.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, ko po vsebini v zahtevi zatrjuje, da je pri presoji ponovitvene nevarnosti za sodišči vseeno, ali je osumljeni zaposlen ali ne. Po navedbah vložnika jemlje osumljenec, da-si ni pravno podkovan, ima pa dovolj zdrave pameti, tako besedno poigravanje kot podcenjevanje svojega intelekta. Po mnenju osumljenčevega zagovornika je nesprejemljivo, da sodišče osumljenčevo nezaposlenost ovrednoti kot okoliščino, ki kaže, da si bo osumljenec s storitvijo kaznivih dejanj, konkretno s prodajo mamil, pridobival sredstva za preživljanje, ko pa osumljenec izkaže, da je materialno preskrbljen, sodišče razlago obrne tako, da je ponovitvena nevarnost podana zato, ker da ni storil kaznivega dejanja iz prejšnjega nagiba, pač pa iz koristoljubnih razlogov. Poudarja tudi, da je preiskovalni sodnik ravno osumljenčevo nezaposlenost videl kot enega glavnih razlogov za odreditev pripora.

Sodišče v pravnomočni odločbi navaja, da zoper osumljenca tečejo trije kazenski postopki zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (preiskovalni sodnik se je skliceval na dva taka postopka, vendar pa vložnik, ki se je edini pritožil zoper sklep o odreditvi pripora, tega ne problematizira) in da naj bi kljub vedenju za te postopke v razmeroma kratkem časovnem obdobju, dobrega meseca, storil tudi očitana tri dejanja. Preiskovalni sodnik je sicer navedel, da osumljenec pridobivanja denarnih sredstev iz naslova plače ni izkazal, sodišče druge stopnje pa je sledilo osumljencu, da zasluži 1.000 EUR na mesec, vendar je ob upoštevanju že navedenih okoliščin zaključilo, da naj bi se s prometom mamil osumljenec ukvarjal iz koristoljubnih namenov. S tem ko vložnik drugače vrednoti pomen materialne preskrbljenosti osumljenca in ne da bi to povezoval z ostalimi okoliščinami, pomembnimi pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot je to storilo sodišče v pravnomočni odločbi, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila zaradi takšne presoje prekršena osumljenčeva ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave in da je tako ravnanje sodišča v nasprotju z zahtevo po njegovi nepristranskosti.

Drži, kar navaja vložnik, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe zapisalo, da zoper osumljenca tečejo še trije kazenski postopki zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar da govori v prid ugotovitvi, da ga dotedanji postopki niso v ničemer odvrnili od prepovedanega početja povezanega s prometom prepovedanih drog. Ni pa s tako formulacijo pritožbeno sodišče kršilo domneve nedolžnosti in s tem osumljenčevo ustavno pravico iz 27. člena Ustave. Navedbe, da je osumljenec v kazenskem postopku, ni nikakor mogoče enačiti s trditvijo, da je storil kaznivo dejanje, še preden je bila njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zgolj zaradi nenatančnosti, ko je v drugem delu stavka sodišče uporabilo trdilno obliko namesto pogojnika, kršitev te ustavne pravice ni podana. V nadaljevanju istega stavka je namreč navedeno, da se v tem postopku osumljencu očita kar trikratna prodaja mamila trem različnim odjemalcem. Ne gre torej za ugotovitev, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, pač pa ostaja tudi v tem pogledu sodišče zgolj na ravni ugotovitve obstoja takega očitka. Sicer pa iz vsebine izpodbijane odločbe popolnoma jasno, da sodišče na podlagi dejstva, da naj bi osumljenec kljub vedenju, da zoper njega tečejo tudi drugi kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, storil tudi očitana dejanja, sprejelo sklep o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti. Obrazložitve v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa ni mogoče razumeti tako, kot da je sodišče že ugotovilo, da so osumljencu kazniva dejanja v tem in ostalih postopkih že dokazana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega S.F., vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.