Jedro

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč. Sodišče tudi ne more upoštevati razlogov, ki jih je toženka navajala v Odločbi, zato razlogi toženke, ko se sklicuje na točko 2. izreka odločbe z dne 1. 8. 2016 in na njeno obrazložitev, ne morejo nadomestiti razlogov izpodbijanega sklepa. Glede na ZUP je razloge, ki sledijo izreku, treba pojasniti v obrazložitvi akta in ne v drugih pripravljalnih vlogah. V obravnavani zadevi sodišče ne more preizkusiti, ali je toženka naložila tožniku sorazmeren del plačila dejanskih stroškov, do katerih je banka prevzemnica upravičena po drugem odstavku 321. člena ZBan-1. Sodišče stališče toženke iz odgovora na tožbo, da je upoštevala običajen obseg dela in da glede višine stroškov v tovrstnih zadevah toženka ni imela dvomov, ne more preizkusiti, saj to iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka je glede na določbe ZUP dolžna pojasniti svoje razloge, na podlagi katerih je utemeljila svojo odločitev. Nima prav toženka, da je to stvar tožnika, da pojasnjuje, zakaj sta zanj višina in vrsta stroškov nesprejemljiva oziroma zakaj odstopata od običajnih stroškov, saj je toženka tista, ki mora relevantne okoliščine pojasniti na način, da jih je mogoče preizkusiti, kar v obravnavanem primeru ni mogoče in gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Banke Slovenije SR-39.00-0019/16-002 z dne 13. 9. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o vplačilu sredstev, potrebnih za povrnitev stroškov postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, je Banka Slovenije v zvezi z odločbo o določitvi banke prevzemnice za namen izplačila zajamčenih terjatev vlagateljev z oznako SR-20.60-0017/16-001 z dne 12. 7. 2016, s katero je bila A. d.d., določena kot banka prevzemnica, banki prevzemnici priznala stroške, povezane z izplačilom zajamčenih terjatev vlagateljev pri družbi B. d.d. - v stečaju v višini 23.423,52 EUR (vrednost brez DDV znaša 19.199,61 EUR) (točka 1 izreka). V zvezi s 5. točko izreka Odločbe o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, SR-20.60-0019/16-001, z dne 1. 8. 2016 (v nadaljevanju tudi Odločba), s katero je Banka Slovenije naložila plačilo sorazmernega deleža borznoposredniškim družbam, ki jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri borznoposredniški družbi, nad katero je bil začet stečajni postopek, je tožniku naložila plačilo sorazmernega dela stroškov v zvezi z aktiviranjem jamstva, in sicer v enakem deležu, s katerim tožnik jamči za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri B. in ga je določila Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) na podlagi 4. točke 463a. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) (dopis Agencije 4029-18/2016-120 z dne 1. 8. 2016) ter znaša 32,5778 % v skupnih stroških, pri čemer drugi stroški niso nastali (točka 2 izreka). Tožnik mora do 23. 9. 2016 na poravnalni račun Banke Slovenije, kot je naveden, plačati znesek 7.630,86 EUR (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil zoper družbo B., d.d., začet stečajni postopek 11. 6. 2016. Toženka navaja določbi 464. člena in 466. člena ZTFI, po katerih borznoposredniške družbe jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri borznoposredniški družbi, nad katero je bil začet stečajni postopek in po kateri prevzame Banka Slovenije obveznost izplačila zajamčenih terjatev vlagateljev borznoposredniške družbe v stečaju. Za namene izplačila zajamčenih terjatev je v skladu z drugim odstavkom 466. člena ZTFI toženka določila A. d. d., Ljubljana kot banko prevzemnico, za izvajanje nalog banke prevzemnice v skladu z ZTFl. Na podlagi 326. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) sta družba B. d.d. - v stečaju in banka prevzemnica 1. 8. 2016 predložili zapisnik o ugotovljenem stanju zajamčenih terjatev vlagateljev do navedene družbe, Agencija pa je potrdila zneske zajamčenih terjatev (3. točka prvega odstavka 463a. člena ZTFI). Na tej podlagi je Banka Slovenije 1. 8. 2016 potrdila zapisnik o ugotovljenem stanju zajamčenih terjatev in ga predložila sodišču. Banka prevzemnica je 8. 8. 2016 za račun članic sistema jamstva začela opravljati izplačila. Sredstva je zagotovila Banka Slovenije z aktiviranjem jamstva (467. člen ZTFI), ki je vključevalo zbiranje vplačil likvidnih sredstev od borznoposredniških družb iz 464. člena ZTFI. Banka prevzemnica ima pravico do povrnitve dejanskih stroškov v skladu z drugim odstavkom 321. člena ZBan-1. Stroški banke prevzemnice so stroški v zvezi s postopkom aktiviranja jamstva iz prvega odstavka 467. člena ZTFI. Banka Slovenije z izpodbijanim sklepom priznava končne stroške banke prevzemnice, ki jih je z računom z dne 1. 9. 2016 v okviru stroškov postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri družbi B. d.d. - v stečaju priglasila toženki v višini 23.423,52 EUR. Toženka navaja določbe 4. točke 463a. člena, drugega odstavka 464. člena in 468a. člena ZTFI. Upoštevajoč višino priglašenih stroškov mora tožnik v skladu z deležem, v katerem posamezna borznoposredniška družba jamči za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri drugi borznoposredniški družbi, in kot je bil uporabljen v izračunu Agencije v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri družbi B. d.d. - v stečaju do 23. 9. 2016 vplačati znesek 7.630,86 EUR.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sklep je bil izdan v povezavi z odločbo o plačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev z dne 1. 8. 2016, s katero je Banka Slovenije na podlagi 467. člena ZTFI naložila tožniku plačilo zneska 604.120,99 EUR, ki ga je tožnik izvršil, pri čemer je toženko opozoril na nemožnost preverjanja podlag za aktiviranje jamstvene sheme in si pridržal pravico do vračila predmetnega plačila. Z namenom pridobitve informacij se je 9. 9. 2016 sestal z Banko Slovenije, kjer so mu bili predstavljeni dokumenti, kot jih navaja. Iz izjav predstavnikov Banke Slovenije izhaja, da Banka Slovenije, enako kot banka prevzemnica, ni pregledovala posameznih pogodb med stečajnim dolžnikom in njegovimi strankami ter izpolnitvenimi pomočniki ter ostalih pogojev za aktiviranje jamstvene sheme. Kljub temu je Banka Slovenije zapisnik potrdila in na tej podlagi z Odločbo tožniku naložila plačilo v jamstveno shemo, kljub temu, da pogoji za aktiviranje jamstvene sheme za stečajnega dolžnika niso bili ugotovljeni in je zato Odločba nezakonita. Zaradi tega so stroški banke prevzemnice, katerih sorazmerni del je Banka Slovenije naložila v plačilo tožniku, neutemeljeni. Tožnik je na podlagi prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložil predlog za obnovo postopka. Sodišču predlaga, da z odločitvijo počaka do dokončne odločitve o obnovi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno iz previdnosti ugovarja tudi višini stroškov, ki jih je obračunala banka prevzemnica in ki so priloženi izpodbijanemu sklepu, saj za njihovo specifikacijo ni pojasnjena pravna podlaga (primeroma "preučevanje predpisov in zakonodaje, prilagoditev navodil in postopkov za izplačila in komunikacijo, izobraževanje zaposlenih") niti pravna podlaga za obračun višine le-teh.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnika. Njegove navedbe so pavšalne in neutemeljene. Očitki, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje obsega zajamčenih terjatev v postopku Banke Slovenije za izdajo odločbe o vplačilu sredstev in ne morejo biti upoštevne, za kar navaja razloge. Sklicuje se na določbe 461.člena do 468a. člena ZTFI, ki jih citira. Glede aktiviranja sistema jamstva se v skladu s prvim odstavkom 160. člena ZTFI smiselno uporabljajo posamezne določbe ZBan-1. Določena so različna procesna dejanja, ki jih v okviru svojih pristojnosti izvajajo Banka Slovenije, Agencija, stečajni upravitelj in banka prevzemnica, kar pojasni. Toženka navede potek dosedanjega postopka. Z Odločbo je Banka Slovenije tožniku naložila plačilo zneska na podlagi izračuna Agencije. Tožnik Odločbe ni izpodbijal v upravnem sporu in je postala pravnomočna 17. 8. 2016. Dopis tožnika 4. 8. 2016, da si "pridržuje pravico do morebitnega zahtevka za povračilo predmetnega zneska", ni podlaga za podaljšanje roka za vložitev tožbe niti ne ustvarja procesne pravice tožnika, da tožbene razloge uveljavlja v okviru izrednih pravnih sredstev, kar poskuša doseči. Tožbo je treba zavrniti že zaradi dejstva, ker tožnik kot razloge navaja izključno domnevne nepravilnosti v postopku izdaje Odločbe z dne 1. 8. 2016. Tudi domnevna vzročna zveza z izrednim pravnim sredstvom po mnenju toženke ne more biti upoštevna, za kar navaja razloge. Tožnik tudi kot temeljni izpodbojni razlog navaja okoliščine, ki niso predmet ugotavljanja v postopku odločanja Banke Slovenije, ampak gre za ugotovitev, za katero je po 463.a členu ZTFI pristojna Agencija, kar toženka pojasni. Toženka navaja, da ni razlogov za prekinitev postopka.

5. Glede podrejenega pavšalnega ugovora o utemeljenosti in višini stroškov, ki jih je priglasila banka prevzemnica, da v specifikaciji stroškov naj ne bi bila pojasnjena pravna podlaga glede posameznih dejanj, za katere se obračunavajo stroški, niti naj ne bi bila razvidna podlaga za določanje višine teh stroškov, toženka te navedbe zavrača. Navaja 321. člen ZBan-1 v povezavi s 160. členom ZTFI, ki ga citira. Zakon ne podrobneje ne pojasnjuje podrobneje, kateri stroški se upoštevajo kot dejanski stroški. Smiselno vključuje pojem dejanskih stroškov vse stroške, ki predstavljajo polno lastno ceno banke prevzemnice v zvezi z aktivnostmi, ki so potrebne za izplačilo zajamčenih terjatev. Zato je treba pri opredelitvi in obravnavi dejanskih stroškov izhajati iz nalog banke prevzemnice, kot jih določa zakon, ki določa zgolj splošne naloge banka prevzemnica v procesu ugotavljanja zajamčenih terjatev. Pristojnosti banke prevzemnice pri ugotavljanju stanja zajamčenih terjatev se lahko razlagajo predvsem v smislu zagotavljanja podpore procesom, ki jih v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnost in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izvaja stečajni upravitelj in Agencija. Banka prevzemnica upošteva potrebe navedenih organov glede na okoliščine konkretnega primera. Glede odločitve različnih organov, ki so bile sprejete v zvezi z ravnanji banke prevzemnice v postopku aktiviranja sistema jamstva, je po mnenju toženke stroškovno odločitev mogoče v celoti preizkusiti, tako z vidika potrebnosti pri ugotavljanju zajamčenih terjatev in izplačilih sredstev, kot tudi z vidika njihove višine. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS III U 189/2015. Zahtevam glede obrazložitve izpodbijanega sklepa je z vidika možnosti preizkusa v celoti zadoščeno, za kar navaja razloge, sklicuje se na 2. točko izreka Odločbe in točko ad) 2 njene obrazložitve. Zato ni bilo razloga, da bi toženka obrazložitev ponavljala v izpodbijanem sklepu, kar pa ne pomeni, da tožnik odločitve o stroških ne bi mogel preizkusiti z upoštevanjem predhodnih odločitev pristojnih organov, zapisnika o ugotavljanju stanja zajamčenih terjatev in odločbe.

6. Obračun in specifikacija dejanskih stroškov banke prevzemnice sta bila priložena izpodbijanemu sklepu in vročena tožniku, skupaj s sklepom, kot njegova priloga ter ju je tožnik tudi priložil tožbi. Predložena specifikacija stroškov banke prevzemnice je v povezavi z opisom aktivnosti, ki izhajajo iz potrjenega zapisnika ter glede na običajna opravila, ki so povezana z izvrševanjem denarnih nakazil ustrezno utemeljena in podrobna ter ne odpira nikakršnega dvoma o potrebnosti in upravičenosti navedenih aktivnosti in storitev. Glede višine obračunanih dejanskih stroškov toženka navaja, da običajna in splošno priznana metoda ugotavljanja dejanskih stroškov temelji na pokrivanju polne lastne cene izvajalca določenih aktivnosti. Polna lastna cena zajema vse neposredne in posredne režijske stroške za izvedbo. Pri višini priglašenih stroškov je treba upoštevati aktivnosti, ki so potrebne za ugotavljanje in izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev. Priglašena višina je, glede na časovni okvir, v katerem so bile dejavnosti opravljene ter glede na obseg in raznolikost posameznih aktivnosti, ustrezna in razumska ter ne odstopa od običajnih dejanskih stroškov. Iz tega razloga podrobnejša obrazložitev v skladu o stroških ni potrebna. Toženka primeroma navaja povprečno urno postavko za delo zaposlenih v Banki Sloveniji z univerzitetno izobrazbo, ki se določa z interno Metodologijo za določanje lastne cene Banke Slovenije, ki jo prilaga. V zvezi s priglašenimi stroški po mnenju toženke ni nikakršnega dvoma, da ne presegajo dejanskih stroškov povezanih z izplačilom zajamčenih vlog, na tožniku pa je, da pojasni zakaj višina in vrsta stroškov ni sprejemljiva. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Točka I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Po 214. členu ZUP, ki se nanj toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi sama sklicuje, ko navaja, da so stroški postopka tisti stroški, ki nastanejo organu, stranki ali zaradi postopka (kar med drugim določa 113. člen ZUP), mora obrazložitev odločbe obsegati 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Po 226. členu ZUP se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka (prvi odstavek). S sklepom se odloča tudi o tistih vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Po 228. členu ZUP, če je zoper sklep dovoljena pritožba, mora biti obrazložen in mora vsebovati pouk o pritožbi.

9. V obravnavani zadevi je toženka izdala sklep o vplačilu sredstev, potrebnih za povrnitev stroškov postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, s katerim je banki prevzemnici priznala stroške, povezane z izplačilom zajamčenih terjatev vlagateljev v višini 23.433,52 EUR (oz. brez DDV v višini 19.199,61 EUR) in tožniku naložila plačilo sorazmernega dela stroškov v višini 32,5778%. Po drugem odstavku 321. člena ZBan-1, ki se na podlagi 160. členom ZTFI uporablja v obravnavanem primeru, ima banka prevzemnica pravico do povrnitve dejanskih stroškov, povezanih z izplačilom zajamčenih vlog. Navedena določba 321. člena ZBan-1 je pravna podlaga za odločitev toženke o stroških postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev.

10. Tožnikov delež je enak deležu, kot ga je toženka določila v Odločbi o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev z dne 1. 8. 2016, kar v zadevi ni sporno. Tožnik v tem sporu prvenstveno izpodbija stroške banke prevzemnice iz razloga, ker zatrjuje, da pogoji za aktiviranje jamstvene shme sploh niso bili ugotovljeni, zaradi česar naj bi bili po mnenju tožnika stroški banke prevzemnice, katerih sorazmerni del je naložen v plačilo tožniku z izpodbijanim sklepom, niso utemeljeni. Slednje po presoji sodišče ne more biti relevanten razlog za sklepanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožnik ugovore, ki se nanašajo na Odločbo, ne more uspešno uveljavljati v tem postopku, saj gre za dve različni zadevi. Ugovore, ki jih ima tožnik glede Odločbe, je imel tožnik možnost uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper Odločbo, torej je imel možnost sprožiti upravni spor, ne more pa teh ugovorov uspešno uveljavljati v tem postopku, kjer se odloča plačilu sorazmernega dela stroškov, ki jih je dolžan plačati tožnik v zvezi z aktiviranjem jamstva po 467. členu ZTFI. Zato sodišče te ugovore, ki se nanašajo na vsebino Odločbe z dne 1. 8. 2016, kot brezpredmetne zavrača. 11. Sporno tako ostane lahko le vprašanje, ki ga tožnik sicer zastavlja podredno in iz zgolj previdnosti, ki se nanaša na samo višino stroškov, ki jih je obračunala banka prevzemnica in ki so priloženi izpodbijanemu sklepu. Tožnik po presoji sodišča utemeljeno izpodbija navedeno odločitev o stroških, saj po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu višine stroškov, ki jih je obračunala banka prevzemnica, in ki so v sorazmernem delu naloženi v plačilo tožniku, ni mogoče preizkusiti, saj za njihovo višino in specifikacijo ni pojasnjena niti dejanska niti pravna podlaga. Sodišče ne more preizkusiti ali gre za dejanske stroške, ki so povezani z izplačilom zajamčenih vlog, do katerih je upravičena banka prevzemnica po 321. členu ZBan-1 v povezavi z 160. členom ZTFI. Toženka v obsežnem odgovoru na tožbo pojasnjuje razloge, ki so povezani tako z obsegom potrebnih dejanj kot z višino zaračunanih stroškov, ki jih je bila dolžna banka prevzemnica opraviti v skladu z ZTFI za zagotavljanje podpore procesom, ki jih v skladu z ZFPPIPP izvaja stečajni upravitelj in Agencija, da se v procesu ugotavljanja zajamčenih terjatev ugotovijo vsi pogoji, ki vplivajo na izplačilo denarnih sredstev upravičenim vlagateljem pri banki prevzemnici ter navaja tudi druge razloge, ki kažejo na aktivnosti banke prevzemnice, ki izhaja iz skupnega zapisnika, ki je bil tudi objavljen na AJPES, ter da so bila v okviru predhodnih procesnih dejanj organov, ki sodelujejo v postopku aktiviranja sistema za jamstvo terjatev vlagateljev, tožniku zagotovljene možnosti za preizkus izpodbijanega sklepa glede pravne podlage, ki je osnova za obračun dejanskih stroškov banke prevzemnice. Vendar po presoji sodišča toženka pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti z odgovorom na tožno, saj se v upravnem sporu presoja zakonitost konkretnega posamičnega upravnega akta, ki mora vsebovati vse relevantne razloge za odločitev, skladno z določbami 214. člena ZUP. V obravnavanem primeru izpodbijani kot nima relevantnih razlogov tako glede višine zaračunanih stroškov niti glede specifikacije in obsega, zato sodišče odločitve ne more preizkusiti.

12. Razlogi toženke iz odgovora na tožbo, ko se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS III U 189/2015 niso utemeljeni, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je šlo za vprašanje ali se je zadeva za stranko končala ugodno ali neugodno. Sklicevanje toženke, da je zahtevek za povrnitev stroškov akcesorne narave in da za odločitev o zahtevku ni mogoče zahtevati enakega standarda obrazložitve kot velja za odločitev o glavni stvari, v obravnavani zadevi ni primerno, saj ne gre za takšen primer, temveč za to, da mora biti odločitev obrazložena na način, da jo je mogoče preizkusiti, kar izhaja tudi iz naveden sodbe Upravnega sodišča RS, iz katere izhaja, da mora tudi stroškovno odločitev upravni organ obrazložiti tako, da je mogoče njen preizkus.

13. Sodišče pa v obravnavani zadevi ugotavlja, da preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč. Sodišče tudi ne more upoštevati razlogov, ki jih je toženka navajala v Odločbi, zato razlogi toženke, ko se sklicuje na točko 2. izreka Odločbe z dne 1. 8. 2016 in na njeno obrazložitev, ne morejo nadomestiti razlogov izpodbijanega sklepa. Glede na ZUP je razloge, ki sledijo izreku, treba pojasniti v obrazložitvi akta in ne v drugih pripravljalnih vlogah. V obravnavani zadevi sodišče ne more preizkusiti, ali je toženka naložila tožniku sorazmeren del plačila dejanskih stroškov, do katerih je banka prevzemnica upravičena po drugem odstavku 321. člena ZBan-1. Sodišče stališče toženke iz odgovora na tožbo, da je upoštevala običajen obseg dela in da glede višine stroškov v tovrstnih zadevah toženka ni imela dvomov, ne more preizkusiti, saj to iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka je glede na določbe ZUP dolžna pojasniti svoje razloge, na podlagi katerih je utemeljila svojo odločitev. Nima prav toženka, da je to stvar tožnika, da pojasnjuje, zakaj sta zanj višina in vrsta stroškov nesprejemljiva oziroma zakaj odstopata od običajnih stroškov, saj je toženka tista, ki mora relevantne okoliščine pojasniti na način, da jih je mogoče preizkusiti, kar v obravnavanem primeru ni mogoče in gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (tretji odstavek 27. člena v povezavi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, v ponoven postopek. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da počaka z odločitvijo do odločitve o obnovi postopka, v katerem je bila izdana Odločba, saj za to ni pravne podlage.

Točka II izreka:

15. Izrek o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1. Če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Slednji v prvem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

Točka III izreka:

16. Toženkin zahtevek za povrnitev stroškov postopka nima podlage niti v 25. členu ZUS-1 niti v določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja, saj je tožnik uspel v tem upravnem sporu, zato je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.