Jedro

Tudi zatrjevana kršitev zakona o izvršitvi nedokončne razporeditvene odločbe ne opravičuje delavca za njegovo odsotnost z dela. Tožnik bi se moral na delo vsaj javljati, če ni že hodil na delo, ne pa ga samovoljno zapustiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 3.9.1997, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Delno pa je ugodilo zahtevku tožnika s tem, da je ugotovilo, da je M. Z. delovno razmerje prenehalo z dnem 27.8.1997 in ne 26.8.1997. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožniku odsotnost z dela ni bila po pristojnem delavcu odobrena, zato je njegov izostanek z dela od 27.8.1997 dalje šteti za neupravičen. Tožena stranka je imela v 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih zakonito podlago za ugotovitev, da mu je s prvim dnem odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve o opravičenosti svojega izostanka. Ker razporeditveni sklep tožene stranke ni bil dokončen, je imel tožnik pravico opravljati delo na starem delovnem mestu, kar mu je tožena stranka onemogočala. Zato krivde za izostanke ni mogoče naprtiti tožeči stranki, ampak je iskati vzrok zanje v šikanoznem ravnanju tožene stranke. Zato graja oceno izvedenih dokazov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP, še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato ob odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti pa presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in morebitno zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki se upošteva po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, ki jo kot revizijski razlog uveljavlja tožeča stranka.

Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena). Zato se revizijske navedbe o tožnikovi upravičeni odsotnosti z dela, šikanoznem odnosu, onemogočanju dela na starem delovnem mestu in zmotni dokazni oceni sodišča, ne morejo upoštevati. Tožeča stranka se s temi očitki spušča v grajo o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP/77 v revizijskem postopku prepovedana. Ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, temelji na izpovedbah prič, katerih verodostojnost in dokazno vrednost sodišče prosto presoja, zlasti pa na tožnikovi lastni izpovedbi (l. št. 19 in 20), "da na novo delovno mesto ne gre" in "kaj bi hodil v G., če ne more delati na starem delovnem mestu". Pri tem je opozoriti, da je bila tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju, z dne 3.6.1997 dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (torej ne: ne staro delovno mesto), kar je z izdajo nove razporeditvene odločbe v celoti izpolnila. Zato je sklicevanje tožnika na zagotovitev možnosti opravljanja dela na starem delovnem mestu ("po sodni odločbi" l.št.19) brez pravne podlage. Tudi zatrjevana kršitev zakona o izvršitvi nedokončne razporeditvene odločbe ne opravičuje delavca za njegovo odsotnost z dela. Tožnik bi se moral na delo vsaj javljati, če ni že hodil na delo, ne pa ga samovoljno zapustiti.

Ugotovljeno dejstvo, da je tožnik od 27.8.1997 neupravičeno izostal z dela in se na delo ni vrnil, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot izhodišče za svojo presojo, da je podana zakonita podlaga za uporabo določila 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po tem določilu preneha delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, delovno razmerje s prvim dnem odsotnoti z dela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja potem, ko je ugotovilo, da tožniku ni bila izrečena prepoved po nadaljevanju dela. Zato za opravičen izostanek z dela ni obstajala zakonita podlaga.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).