Jedro

Kolikor dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker sosporniška intervenienta sodelujeta na pasivni strani, so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi. To pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave o pripoznavi, ker je bilo to dejanje v koliziji z dejanji sosporniških intervenientov.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže. II. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da so nični vsi sklepi skupščine tožene stranke z dne 23. 4. 2021 ob 7.30 do 8.25 ure (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 532,99 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka po pooblaščenki pripoznala tožbeni zahtevek v vlogi z dne 16. 8. 2021. 2. Zoper to sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožena stranka po prvotnem pooblaščencu in intervenienta na njeni strani po istem pooblaščencu (v nadaljevanju: pritožniki) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navajajo, da imata stranska intervenienta položaj sosporniškega intervenienta. Ker sodelujeta na pasivni strani, se skladno pravni teoriji kot aktivna in koristna štejejo dejanja, ki vodijo k zavrnilni sodbi. Družba ni legitimirana izpodbijati sklepa svoje skupščine ali uveljavljati ničnosti, temveč je aktivna legitimacija pridržana družbenikom. Ni podano upravičenje tožene stranke, da pripozna tovrstne zahtevke in je razpolaga v nasprotju s 3. členom ZPP. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila v konkretnem primeru, ne predstavlja dopustne pripoznave, saj je v nasprotju tako s prisilnimi predpisi kot z moralnimi načeli. Tožena stranka kot družba se ne more in ne sme vpletati v postopke, ki se nanašajo na odločanje njenih družbenikov. Formalno sicer nastopa družba kot tožena stranka, vendar odločitev o tožbenih zahtevkih ne more biti prepuščena slednji in posledično ne more biti upravičena podati veljavne pripoznave. Za presojo zakonitosti skupščinskih sklepov je pristojno sodišče, saj bo na ta način omogočena pravica manjšinskih družbenikov do preverbe zakonitosti sklepov skupščine. V nasprotnem primeru bo ″preverba″ prepuščena družbeniku, ki ima vpliv na zakonitega zastopnika družbe, kar predstavlja zlorabo pravic, kot je primer konkretne zadeve.

3. Pritožniki so po pooblaščencu vložili tudi dopolnitev pritožbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je dejanje stranskih intervenientov v nasprotju z dejanji stranke, ki naj bi se ji pridružila. Srž problema leži v bizarni situaciji, ker stranska intervenienta ne upoštevata stanja zakonitega zastopstva tožene stranke, čeprav je to dejstvo vpisano v za te namene vzpostavljene registre in je bilo o njem pravnomočno odločeno v registrskem postopku. Sodišče je stranskima intervenientoma dopustilo navadno intervencijo, saj sta po utemeljitvi sodišča kot družbenika tožene stranke z njo v takšnem materialnopravnem razmerju, da bi lahko sodba vplivala na njuna pravna položaja. Ker postopek teče zaradi ugotovitve ničnosti oziroma izpodbijanja sklepov skupščine, je razumljiv intervencijski interes družbenikov tožene stranke, ki na skupščini dejansko glasujejo. Ni pa razumno širiti intervencijskega interesa na vse ostale položaje, ki so vzročno–posledično povezani s sprejetim skupščinskim sklepom (imenovanje prokurista s strani zakonitega zastopnika in podobno). Tovrstna raba instituta sosporniškega intervenienta bi dejansko omogočila izsiljenje stanja, ki je v prid prizadetemu subjektu (denimu prokuristu) mimo volje družbenikov tožene stranke ter mimo volje tožene stranke oziroma njenega poslovodstva. Stranskima intervenientoma ni dopustno priznati položaja sosporniškega intervenienta. Če družba, ki je s strani manjšinskega družbenika tožena v postopku ugotovitve ničnosti oziroma izpodbijanja skupščinskega sklepa, zahtevek pripozna, manjšinski družbenik v postopku uspe. Varstvo mu je v celoti zagotovljeno. Kako naj bi bilo s tem izigrano sodno varstvo ni jasno.

5. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba na podlagi pripoznave je bila vročena pritožnikom po pooblaščencu 22. 9. 2021, kar dokazuje podpisana vročilnica (pripeta listni št. 55 spisa). To potrjujejo v pritožbi, kjer dodatno navajajo, da se 30-dnevni rok za pritožbo izteče 22. 10. 2021. Dopolnitev pritožbe so vložili priporočeno 29. 10. 2021, kar izhaja iz nalepke pošte (pripeta listni št. 95 spisa) in dohodnega zaznamka (na listni št. 88 spisa). Zato je bila dopolnitev pritožbe prepozna in sodišče druge stopnje jo je zavrglo (352. člen ZPP).

7. Pritožniki utemeljeno navajajo, da imata intervenienta položaj sosporniškega intervenienta na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje v sklepu z dne 27. 8. 2021, kot navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, dopustilo (v izreku) stransko intervencijo. Vendar gre za procesni sklep in njegov izrek ne more omejevati procesnega položaja intervenientov ter učinkov njunih procesnih dejanj. Za kakšno intervencijo v zadevi gre je odvisno od vsebine razmerja med intervenientom in stranko, na strani katere se udeležuje postopka. Sodišče prve stopnje je v omenjenem sklepu o dopustitvi intervencije to dopustilo zato, kot priznava tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ker sta kot družbenika tožene stranke s to v takšnem materialnopravnem razmerju, da bi lahko sodba vplivala na njuna pravna položaja (5. točka sklepa). Potrebno je upoštevati, da ima sodna odločba, s katero se odloča o veljavnosti sklepov skupščine, na podlagi 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v zvezi s 522. členom ZGD-1 ex lege učinek proti vsem družbenikom ter članom organov vodenja. Zato sta družbenika tožene stranke njena sosporniška intervenienta. Prvi odstavek 202. člena ZPP določa, da lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen). V skladu s slednjim se v primeru, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), štejejo ti za enotno pravdno stranko tako, da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. To pomeni, da tudi če se tožena stranka ne bi pritožila zoper sodbo na podlagi pripoznave ali bi njena nova pooblaščenka umaknila pritožbo prvotnega pooblaščenca, kot je primer v tej zadevi, bi utemeljena pritožba intervenientov pomenila razveljavitev sodbe tudi za toženo stranko.

8. Pritožniki utemeljeno navajajo, da v okoliščinah te zadeve ni podano upravičenje tožene stranke, da pripozna zahtevek, da pripoznava tožbenega zahtevka ne predstavlja dopustne pripoznave, da tožena stranka ne more biti upravičena podati veljavne pripoznave tožbenega zahtevka, da je za presojo zakonitosti skupščinskih sklepov pristojno sodišče, v nasprotnem bo presoja prepuščena družbeniku, ki ima vpliv na zakonitega zastopnika družbe (v zadevi je sporno kdo je veljavni zakoniti zastopnik tožene stranke). Pritožniki imajo očitno interes, da tožeča stranka ne uspe s tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka po novi pooblaščenki, ki jo je pooblastil novi zakoniti zastopnik, temu nasprotuje. Gre torej za kolizijo med procesnimi dejanji. Kolikor dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker sosporniška intervenienta sodelujeta na pasivni strani, so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi1. To pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave o pripoznavi, ker je bilo to dejanje v koliziji z dejanji sosporniških intervenientov. Zato je situacija, kot da izjave o pripoznavi ni bilo in je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave v nasprotju s prvim odstavkom 316. člena ZPP. Do tega je prišlo, ker ni upoštevalo prvega odstavka 202. člena ZPP v zvezi s 196. členom ZPP2. Pripetila se mu je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje bi sicer lahko odpravilo ugotovljeno kršitev postopka tako, da ne bi upoštevalo izjave tožene stranke o pripoznavi, vendar bi potem moralo samo prvič ugotavljati vsa pomembna dejstva za odločitev o zahtevku, kajti sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja. Ni ugotavljalo dejanskih okoliščin zadeve ravno zaradi sporne pripoznave zahtevka. Če bi jih sodišče druge stopnje, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in stranki ter intervenienta prikrajšalo za pravico do pritožbe po 25. členu Ustave RS zoper sodbo. Ker sodišče tega ni smelo storiti, je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ne upošteva pripoznave tožbenega zahtevka, izvede relevantne dokaze in razsodi o zadevi.

11. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 L. Ude v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, str. 279. 2 Sklep VSL I Cpg 612/2006.