Tožnikova obveznost podati posebno izjavo po 84. členu ZDoh-2 izhaja tudi iz določbe pogodbe (12. člen), v kateri je pojasnjena določba 84. člena ZDoh-2, s pojasnilom, da je za uveljavljanje izjeme po navedeni določbi ZDoh-2 potrebno podati izjavo najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je pogodba sklenjena. Zato sodišče tožbene navedbe, da je razmejitev obresti v smislu izjave po 84. členu ZDoh-2 navedena že v pogodbi in da tožniku zato ni bilo potrebno podati posebne izjave po navedeni določbi ZDoh-2 sodišče kot neutemeljene zavrača.
V zadevi ni sporno, da je tožnik lahko z obrestmi razpolagal ob izteku pogodbe in so mu bile izplačane v letu 2020, zato jih je davčni organ ob pomanjkanju posebne izjave po 84. členu ZDoh-2, s katero bi se tožnik odločil, da se mu obresti ne obdavčijo v letu, ko so izplačane, ampak v letu, ko so obračunane in bi o tem pravočasno obvestil banko in davčni organ za uveljavljanje izjeme obdavčitve po navedeni določbi, pravilno upošteval kot dohodek, prejet v tistem letu, kot je izplačan.
I.Tožba se zavrne
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji ter pri bankah v drugih državah članicah EU (v nadaljevanju obresti na depozite), ki jih je dosegel v letu 2020, po uradni dolžnosti odmerila dohodnino od davčne osnove 1.248,11 EUR v znesku 343,23 EUR, ki mora biti plačana v 30 dneh od vročitve na prehodni davčni podračun, kot je naveden, s tem, da se po poteku roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe in da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, izračunana in plačana dohodnina od obresti na depozite pa se šteje kot končni davek. Svojo odločitev je davčni organ oprl na 83. člen in 84. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je odmeril dohodnino na podlagi razpoložljivih podatkov o izplačanih dohodkih, ki jih je dobil pri izplačevalcu A. banki d. d. v letu 2020, ker tožnik napovedi po 326. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni vložil. Iz obrazložitve izhaja način izračuna dohodnine od obresti na depozite po stopnji 27,50 % od davčne osnove 2.243,11 EUR, zmanjšane za 1.000,00 EUR.
2.Toženka je pritožbo zavrnila in pritrdila odločitvi davčnega organa, da je pri tožniku izplačane obresti potrebno upoštevati kot dohodek leta 2020 in da tožnik ni dal posebne izjave po 84. členu ZDoh-2, da se mu v primeru dolgoročnega varčevanja omogoči, da se mu obresti ne obdavčijo v letu, ko so izplačane, ampak v letu, ko so obračunane. Davčni organ je razpolagal s podatkom, da je tožnik v letu 2020 od izplačevalca A. banka d. d. v letu 2020 prejel obresti v višini 2.248,11 EUR, pri čemer je upošteval 133. člen ZDoh-2, po katerem se v davčnem letu seštevek davčnih osnov od obresti, ki jih doseže rezident, na denarne depozite zmanjša za 1.000 EUR, ter je bila tako ugotovljena davčna osnova v višini 1.248,11 EUR, od katere je bila odmerjena dohodnina po 27,50 % v višini 343,23 EUR. Od A. banka d. d. je toženka prejela tudi odgovor, da obrazec za razmejitev s strani tožnika ni bil podan ne ob sklenitvi pogodbe o dolgoročni vezavi za dobo 24 mesecev niti do konca leta 2018, v katerem je prišlo do sklenitve pogodbe ter da se je vloga sprostila 5. 6. 2020 skupaj s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.248,11 EUR. Navaja 15. člen ZDoh-2. Za obdavčenje je pomembno ne le kako so se obresti obračunavale in pripisovale, ampak tudi kdaj je tožnik lahko z obrestmi razpolagal, to pa je ob izteku pogodbe. ZDoh-2 v primeru dolgoročnega varčevanja zavezancem omogoča, da se jim obresti ne obdavčijo v letu, ko so izplačane, ampak v letu, ko so obračunane, vendar pa mora zavezanec podati ustrezno izjavo, s katero navede, da želi razmejitev obresti (84. člen ZDoh-2). Tožnik takšne izjave ni podal, zato ni mogoče pritrditi tožnikovi navedbi, da je iz 3. člena pogodbe razvidno, da se bodo obresti razmejevale. Iz navedenega člena je določeno le, kako se bodo obresti obračunavale in pripisovale k glavnici. Da bi tožnik moral podati posebno izjavo pa izhaja tudi iz pogodbe, kjer je navedeno, da za uveljavljanje izjeme po 84. členu ZDoh-2 potrebno podati izjavo najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je pogodba sklenjena. Tako je razvidno, da pogodba o vezavi dolgoročne vezane vloge z dne 4. 6. 2018 ne vsebuje izjave o razmejitvi obresti, ampak jo je potrebno dati posebej, česar pa tožnik ni storil.
3.Tožnik v laični tožbi nasprotuje, da razmejitev v pogodbi o depozitu ni bila zapisana ter da razmejitev ni bila opravljena. Navaja, da obresti od prvega leta depozita ni mogel dvigniti pred iztekom pogodbe, zato je nezakonita izpodbijana odločitev, da se obresti od obeh let obdavčijo šele v letu izteka pogodbe. Dejstvo je, da so obresti od prvega leta depozita bile izračunane in pripisane k glavnici. To dokazuje tudi dejstvo, da so obresti od obresti v višini 14,13 EUR bile obdavčene. Navaja, da je spregledan 3. člen pogodbe, kjer je navedena razmejitev in da ne vidi smisla razmejitev še enkrat zahtevati. Navaja, da je A. banka d. d. razmejila obresti, ki jih je prejel v letu 2019 1.115,40 EUR in so jih pripisali k glavnici, tako kot to določa 3. člen pogodbe. Za leto 2020 jih je prejel 1.123,58 EUR, od tega obresti od obresti pripisane v preteklem letu 14,12 EUR in da seštevek obeh znaša 2.238,98 EUR ter da so mu tudi zarubili skoraj 10 EUR manj, kot je določeno v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi - op. sodišča) in odloči, da se mu vrnejo zarubljena denarna sredstva, toženki pa naloži vrnitev stroškov postopka.
4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, ki jih je podala v obeh upravnih odločbah. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
5.Tožba ni utemeljena.
6.V zadevi je sporno, ali je tožnik podal izjavo po 84. členu ZDoh-2, da želi razmejitev obresti. Po stališču tožbe naj bi posebna izjava ne bila potrebna, saj že iz same pogodbe izhaja navedena razmejitev in da ni smiselno razmejitev še enkrat zahtevati. Po povedanem v zadevi ni sporno, da tožnik ni dal posebne izjave za izjemo obdavčitev obresti po 84. členu ZDoh-2, sporno pa je, ali to izjavo lahko nadomesti določba 3. člena pogodbe o vezavi dolgoročne vezane vloge, ki jo je tožnik 4. 6. 2018 sklenil z A. banko d. d.
7.Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je 83. člen ZDoh-2, ki določa, da so davčna osnova dosežene obresti, če ni s tem zakonom drugače določeno. Izjemo od tega pravila določa 84. člen ZDoh-2, ki ureja davčno osnovo v primeru dolgoročno vezanih denarnih sredstev in dolgoročnega varčevanja pri bankah in hranilnicah. Po navedeni določbi je ne glede na 83. člen tega zakona, davčna osnova od obresti, doseženih v primeru vezanih denarnih sredstev in varčevanja na računu pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Sloveniji, in pri bankah drugih držav članic EU, z ročnostjo daljšo od enega leta, pri katerem zavezanec ne more razpolagati s privarčevanimi sredstvi pred potekom datuma vezave oziroma poteka varčevanja brez bistvenega zmanjšanja obresti, enaka obrestim, obračunanim za obdobje davčnega leta,
če se zavezanec rezident tako odloči in o tem v roku in na predpisan način obvesti banko ali hranilnico in davčni organ.
8.V zadevi je sporno, ali je razmejitev obresti navedena že v pogodbi (3. člen pogodbe),
1
kot zatrjuje tožnik, ali pa bi moral tožnik podati posebno izjavo za uveljavljanje izjeme po 84. členu ZDoh-2. Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno pojasnila, da iz navedene določbe izhaja le, kako se bodo obresti obračunavale in pripisovale k glavnici. Pri tem je tudi pravilno pojasnila, da tožnikova obveznost podati posebno izjavo po 84. členu ZDoh-2 izhaja tudi iz določbe pogodbe (12. člen), v kateri je pojasnjena določba 84. člena ZDoh-2, s pojasnilom, da je za uveljavljanje izjeme po navedeni določbi ZDoh-2 potrebno podati izjavo najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je pogodba sklenjena. Zato sodišče tožbene navedbe, da je razmejitev obresti v smislu izjave po 84. členu ZDoh-2 navedena že v pogodbi in da tožniku zato ni bilo potrebno podati posebne izjave po navedeni določbi ZDoh-2 sodišče kot neutemeljene zavrača. Tožnikova dolžnost podati posebno izjavo izhaja po povedanem iz zakonske določbe, prav tako pa je to navedeno tudi v konkretni pogodbi, ki jo citirata tako tožnik kot toženka.
9.Po 15. členu ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu (prvi odstavek). Dohodek je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, če ni s tem zakonom drugače določeno. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi (peti odstavek). V zadevi ni sporno, da je tožnik lahko z obrestmi razpolagal ob izteku pogodbe in so mu bile izplačane v letu 2020, zato jih je davčni organ ob pomanjkanju posebne izjave po 84. členu ZDoh-2, s katero bi se tožnik odločil, da se mu obresti ne obdavčijo v letu, ko so izplačane, ampak v letu, ko so obračunane in bi o tem pravočasno obvestil banko in davčni organ za uveljavljanje izjeme obdavčitve po navedeni določbi, pravilno upošteval kot dohodek, prejet v tistem letu, kot je izplačan. Zato je davčni organ pravilno v skladu s 133. členom ZDoh-2
2
zmanjšal davčno osnovo za 1000 EUR ter na ta način ugotovil davčno osnovo v višini 1.248,11 EUR, od katere je odmeril dohodnino po stopnji 27,50 % v višini 343,23 EUR, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.
10.Po presoji sodišča je davčni organ glede na zgoraj navedene nesporne dejanske ugotovitve, materialno pravo pravilno uporabil. Konkretni primer po presoji sodišča zapade pod zakonski dejanski stan, kot ga določa 15. člen in 83. člen ZDoh, pri čemer izjema po 84. člena ZDoh-2 ni mogla biti upoštevana, ker tožnik ni podal posebne izjave, kot jo predvideva zakon.
11.Tožnikov ugovor, da so tožniku zarubili skoraj 10 EUR manj kot je v izpodbijani odločbi navedeno, ni predmet tega postopka in se sodišče do tega ne opredeljuje. Izpodbijano odločbo pa je mogoče preizkusiti, tako po višini davčne osnove kot načina njene odmere. Ker tožnik ni vložil davčne napovedi, je davčni organ pridobil podatek od izplačevalca A. banka d. d., da tožnik prejel v letu 2020 obresti v višini 2.248,11 EUR. Tožnik glede same višine prejetih obresti v postopku tudi ni ugovarjal, zato sodišče tožbene navedbe, da je prejel 10 EUR manj (2.238,98 EUR) zavrača kot nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člen ZUS-1), saj tožnik ni pojasnil, zakaj tega ni imel možnosti navajati že v postopku izdajo izpodbijane odločitve.
12.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
13.Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je v zadevi sporno pravno vprašanje in sicer je sporna razlaga 84. člena ZDoh-2, ali je tožnik dolžan podati posebno izjavo banki in davčnemu organu glede obdavčitev obresti.
14.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.