Jedro

Če gre za fiktiven sklep o ugotovitvi, da je tožnik trajno presežni delavec, poleg tega je tožena stranka tožniku dokupila delovno dobo, zaradi katere se je predčasno upokojil na lastno željo, tožniku ne pripada še zahtevana odpravnina ob odhodu v pokoj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka glede stroškov delno spremeni tako, da se znesek 140.192,50 SIT zniža na znesek 116.917,50 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v znesku 516.575,77 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.8.1992 do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 140.192,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika zato, ker je ugotovilo, da je tožniku na njegov predlog sporazumno prenehalo delovno razmerje dne 3.8.1992 zaradi upokojitve. Po tem datumu pa je tožnik, zaradi naknadno ugotovljene manjkajoče zavarovalne dobe, predlagal toženi stranki, da mu dokupi 2 meseca zavarovalne dobe in da ga določi kot trajno presežnega delavca, ki se ga predčasno upokoji iz operativnih razlogov. Tožnik ni bil v programu razreševanja določen kot presežni delavec in ga je tožena stranka zgolj formalno in na njegov predlog opredelila kot trajno presežnega delavca in mu dokupila 2 meseca zavarovalne dobe s tem, da ni upravičen do odpravnine.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Pritožba povdarja, da je sklep o trajnem presežku postal dokončen in pravnomočen in na podlagi tega sklepa se je tožnik dejansko upokojil. V posledici tega tožniku pripada tudi odpravnina po določilih 36. f člena ZDR. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da tožniku odpravnina ne pripada, ker mu je dokupila 2 meseca zavarovalne dobe. Sodna praksa je v preteklosti ugodila takim zahtevkom delavcem, čeprav so postali trajni presežki, na podlagi fiktivnih sklepov o opredelitvi za trajno presežne delavce, s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja, da so se lahko predčasno upokojili. Takim delavcem pripada odpravnina po 36. f členu ZDR razen, če se ji niso odpovedali ali če so dosegli sporazum o odpravnini. Tožnik ni bil nikoli v dogovoru s toženo stranko glede odpravnine. Tožnik se pritožuje tudi zoper odmero stroškov postopka, saj je sodišče toženi stranki priznalo stroške za narok dne 15.3.1996 kar dvakrat po 150 točk, za pregled listin 150 točk, za posvet s strank 150 točk ter trajanje obravnave 300 točk, ne da bi to časovno opredelilo, kar je v nasprotju z veljavno Odvetniško tarifo. Sodišče je, razen 150 točk, vse ostale priglašene stroške toženi stranki vsaj deloma neutemeljeno priznalo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Tožena stranka povdarja, da je tožnik toženo stranko prosil za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 3.8.1992 in je na podlagi tega tožena stranka izdala sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, ki je postal pravnomočen. Tožnik se je tako upokojil in ob tem prejel tudi celotno odpravnino. Dne 10.8.1992, torej že po pravnomočnem navedenem sklepu, je tožnik pokazal toženi stranki odločbo ZPIZ, po kateri mu ni bila priznana celotna zavarovalna doba.

Zato je tožnik zaprosil toženo stranko naj mu pomaga, ker se ne more upokojiti. Ponudila mu je najprej delo, ki ga je do takrat opravljal, ker pa se je na vsak način želel upokojiti, je tožnik naslovil na upravni odbor tožene stranke "vlogo za izdajo sklepa za predčasno upokojitev", v kateri je navedel, da bi sklep z dne 3.8.1992 lahko formalnopravno ostal v veljavi, temu pa bi priložil le zgoraj omenjeno izjavo o prenehanju dela iz operativnih razlogov. Iz tega izhaja, da tožnik ni bil nikoli presežni delavec, kljub temu mu je tožena stranka izdala zaprošeni sklep ter mu dokupila še 2 meseca zavarovalne doba na osnovi 38. člena 3. tč. 2. odst. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90 v nadaljevanju SKPG-90). Šele kasnejša Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo z dne 15.7.1993 (Ur. l. RS, št. 39/93) je določila, da je delavec upravičen do razlike odpravnine, če je znesek za dokup delovne dobe nižji od odpravnine. Te določbe pa za tožnika ne veljajo, saj je postopek tekel in bil pravnomočno končan že pred uveljavitvijo določbe SKPG iz 1993. Sodišče je pravilno upoštevalo 36. f člen ZDR, saj je tožnik 10.9.1992 podal pisno izjavo, da se strinja, da se mu dokupi 2 meseca zavarovalne dobe, ker se želi predčasno upokojiti. Tožnik je dobil celo več kot je hotel in sicer odpravnino ob pravi upokojitvi in dokup zavarovalne dobe, zato nima pravice terjati od tožene stranke nekaj, kar mu ne gre.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep tožene stranke, s katerim je tožniku sporazumno prenehalo delovno razmerje z dnem 3.8.1992, postal dokončen in pravnomočen in da tožena stranka tega sklepa ni razveljavila ali odpravila z sklepom z dne 11.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji. V sklepu z dne 11.9.1992, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi vloge tožnika 14.8.1992 in v kateri je tožnik navedel, da sklep z dne 3.8.1992 lahko formalnopravno ostane v veljavi (in da bi temu priložil le zgoraj omenjeno izjavo o prenehanju dela iz operativnih razlogov), je tožena stranka sklenila, da tožniku preneha delovno razmerje 3.8.1992 v skladu s 34. in 1. odst. 35. člena ZDR, da ima tožnik pravico, da mu tožena stranka dokupi zavarovalno dobo za čas 2 mesecev in da na podlagi 38. člena SKPG-90 in 36. f člena ZDR ni upravičen do odpravnine zaradi dokupa zavarovalne dobe. Zoper ta sklep tožnik ni ugovarjal in je postal dokončen in pravnomočen.

Glede na navedeno in dokazila v spisu v prilogi od B 1 do B 11 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za fiktiven sklep o ugotovitvi, da je tožnik trajno presežni delavec. Poleg tega je nesporno, da je tožena stranka tožniku dokupila delovno dobo, zaradi katere se je predčasno upokojil na lastno željo in da mu zato na podlagi 3. odstavka 36. f člena ZDR ni dolžna plačati še zahtevano odpravnino. Zaradi navedenega je pritožba glede izplačila odpravnine neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in glede te potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena glede odmere stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške postopka za pristop na obravnave 11.10.1995, 13.11.1995, 15.3.1996, 12.4.1996, 13.9.1996 in 9.10.1996 vsakič po 150 točk in je zato pritožba glede tega, da je toženi stranki priznalo za narok 15.3.1996 2 x po 150 točk neutemeljena. Utemeljena je pritožba glede tega, da je sodišče toženi stranki priznalo za posvet s stranko in za pregled spisa vsakič po 150 točk, saj je glede na Odvetniško tarifo (33.tar.št.) upravičen le do 50 točk. Glede trajanja udeležbe na naroku 15.3.1996 je tožena stranka upravičena le do 200 točk (13. člen Odvetniške tarife). Zato je pritožbeno sodišče odmerilo stroške tožene stranke na skupno 1.695 točk, kar pomnoženo z vrednostjo točke 66,50 znaša 112.717,50 SIT in s prištetjem takse 4.200,00 SIT znašajo skupni prisojeni stroški postopka tožene stranke 116.917,50 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot v izreku.

Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena in v povezavi s 166. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi o pritožbi.