Jedro

Za pridobitev pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, na katerem je bil s sredstvi zasebnega uporabnika trajno zgrajen objekt, je bilo bistveno, da je bil objekt zgrajen s soglasjem pravne prednice tožene stranke ter da se je potem s strani investitorja tudi uporabljal. Soglasje za izgradnjo trajnega objekta je namreč vsebovalo dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo, slednje pa je impliciralo pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajeni objekt stal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 1 k. o. X (ID ...), označene z ID znakom ..., do celote. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ali pa sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da tožba ni bila sposobna za obravnavo in da tudi v pritožbenem postopku vztraja pri ugovoru dokazne prekluzije: dokazna predloga, zaslišanje A. A. in dovoljenje za gradnjo, ki naj bi ga pridobila krajevna skupnost, sta bila vložena prepozno. Dokaz z zaslišanjem A. A. ni bil predlagan v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Dokaza, da je A. A. pridobil lastninsko pravico na garaži, ni. Odločbe sodišča ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki o nepravočasnem navajanju dokaznih predlogov z zaslišanjem A. A. in z vpogledom v dovoljenje za gradnjo, ki naj bi ga pridobila krajevna skupnost, in predložitvi teh dokazov so neutemeljeni. Pritožbeno stališče sledi stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravočasno podala relevantne trditve v zvezi z gradnjo in posestjo in za svoje navedbe predlagala dokaz z zaslišanjem priče A. A. Nobenega dvoma ni, da je tožba sklepčna in ustrezno dokazno podprta. Tudi dokaza z vpogledom v pogodbo o gradnji garaže z dne 3. 8. 1969 in 31. 7. 1969, ki sta bila predlagana na naroku 13. 10. 2015, sta pravočasna. Da ima priča navedene pogodbe, je tožeča stranka izvedela na naroku, ko je bila priča zaslišana. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (stran 6 in 7 obrazložitve) in se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v konkurenci načela ekonomičnosti na eni strani ter nevarnosti, da bo stranka v relativno zapletenem pravdnem postopku, prikrajšana za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev lahko usodnega pomena, treba dati prednost ustavnemu jamstvu do poštenega postopka.

6. Pritožbeno sodišče sledi celovitim in popolnim razlogom izpodbijane sodbe ter kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča, da je pravico do upravljanja in uporabe sporne garaže (zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini) izvrševala tožnica oziroma njen pravni prednik. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe parc. št. 1, k. o. X, ali pravni prednik tožnice A. M. ali tožena stranka.

7. Da je krajevna skupnost Z. pravnemu predniku tožeče stranke dodelila garažo št. 25, ki se nahaja na parc. št. 1 k. o. X, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. To sledi tudi iz izpovedbe priče A. A. in pogodbe z dne 6. 1. 1992, ki jo je pravna prednica tožene stranke odobrila, ne da bi problematizirala v njej navedene podatke. Prav tako ni sporno, da je A. A. v letu 1969 plačal izgradnjo ene garaže na območju med K. in R. ulico v L. in da mu je nato Krajevna skupnost Z. v uporabo dodelila garažo št. 25, ki leži na parc. št. 1. 8. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je Krajevna skupnost Z. garaže na parc. št. 1 k. o. X gradila ob vednosti pravne prednice tožene stranke, ker je gradnja potekala v okviru celovitega urejanja problema parkiranja stanovalcev Z. Takšen je bil tudi namen pravne prednice tožene stranke, kot sledi iz obrazložitve odločbe z dne 10. 3. 1967. Pravna prednica toženke je z namenom, da zagotovi enotno in celostno ureditev problema parkiranja, prošnje za izgradnjo garaž s strani posameznih prosilcev zavrnila in jih napotila na Krajevno skupnost Z., ki naj bi gradnjo organizirala. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je za predel med K. in R. ulico ter obstoječimi stanovanjskimi bloki obstajal načrt za lokacijo vrstnih garaž, ki ga je sprejel Svet za gradnjo in urbanizem pri Skupščini občine X. V tem sklopu je bilo zgrajenih več kot 150 garaž, kar pravnemu predniku tožene stranke nedvomno ne bi moglo ostati prikrito. Ne gre prezreti, da je gradnja potekala v organizaciji Krajevne skupnosti Z., ki je imela v času gradnje pomembne in obsežne naloge na področju organizacije komunalnih, stanovanjskih in drugih dejavnosti za zadovoljevanje potreb občanov in razvoj naselja, in je v tem svojstvu tesno sodelovala z občinami. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da pravna prednica ni le vedela za gradnjo garaž, ampak se je s tem tudi strinjala.

9. Tudi pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je Krajevna skupnost Z. za izgradnjo garaž pridobila vsa potrebna dovoljenja. Za prvi niz 71 garaž, ki so bile zgrajene v letu 1967 do 1968, je tožeča stranka celo predložila gradbeno in uporabno dovoljenje, ki ga je izdal pravni prednik tožene stranke. Glede na izpovedbo priče A. A. ni nobenega razloga, da pritožbeno sodišče ne bi verjelo, da je Krajevna skupnost Z. tudi za gradnjo naslednjih garaž pridobila vsa potrebna dovoljenja, da gradnje ni izpeljala samovoljno oziroma nezakonito. Nenazadnje pravni prednik tožene stranke nikoli ni izrazil, da je nadaljnji gradnji nasprotoval oziroma zahteval odstranitev ali izročitev garaž.

10. Iz izpovedbe zaslišanih prič še sledi, da so posamezni lastniki garaž te prodajali, pogodbe pa prijavili pri občinskih organih, ki so jim tudi odmerili davek na promet nepremičnin. Nesporno je, da je bila parc. št. 1 v teku izgradnje garaž, ali neposredno po tem, tudi parcelirana, na način, da je zemljišče pod vsako garažo postalo samostojna parcela, kar je bilo nedvomno narejeno z vednostjo pravne prednice tožene stranke, na ime katere je bila v zemljiški knjigi vknjižena pravica uporabe.

11. Nobenega dvoma ni, da je krajevna skupnost gradnjo izpeljala, da je bila plačana s sredstvi posameznih stanovalcev, iz priloženih pogodb pa sledi, da je krajevna skupnost dodelila pripadajočo garažo posameznemu investitorju in mu jo v celoti prepustila v posest. V nadaljevanju so garaže lahko uporabljali in z njo tudi prosto razpolagali (prodajali) vse do uveljavitve ZLNDL (skoraj trideset let).

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da odločba o dodelitvi stavbnega zemljišča v uporabo ali sklenitev pogodbe o prenosu pravice uporabe, niti izrecen prenos pravice uporabe, niso bili konstitutivni pogoji za njeno pridobitev. Za pridobitev pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, na katerem je bil s sredstvi zasebnega uporabnika trajno zgrajen objekt, je bilo bistveno, da je bil objekt zgrajen s soglasjem pravne prednice tožene stranke ter da se je potem s strani investitorja tudi uporabljal. Soglasje za izgradnjo trajnega objekta je namreč vsebovalo dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo, slednje pa je impliciralo pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajeni objekt stal. 13. Ni spora o okoliščini, da je A. A. v letu 1992 garažo prodal pokojnemu možu tožnice. S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, pa se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami).

14. Kot je bilo v pravni teoriji in sodni praksi že večkrat poudarjeno, za prenos pravice uporabe, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena. Dejanskemu pravnemu prometu z nepremičninami niso sledili vpisi v zemljiško knjigo, zato se je velikokrat zgodilo, da sta se izvedla zgolj vpis družbene lastnine ter pravica uporabe prvega imetnika. Ravno zato je pri tovrstnih zadevah ključna ugotovitev, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe v trenutku uveljavitve ZLNDL. Ob ugotovitvi, da je nepremičnino v družbeni lastnini dejansko uporabljal pravni prednik tožeče stranke (in kasneje tožnica sama) ter na njej izvrševal pravico uporabe tudi v času uveljavitve ZLNDL, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je takšna pravica uporabe na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL preoblikoval v lastninsko pravico, ki jo je nato na podlagi dedovanja po pokojnem možu pridobila tožnica.

15. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožničini lastninski pravici pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnine v družbeni lastnini, zato se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice na drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.