Jedro

Darilo s pogojem, ki sicer ni vzajemno darilo in tudi ni dogmatsko urejeno, sta razvili sodna praksa in teorija kot darilo, pri katerem darovalec obdarjencu naloži, da opravi kakšna dejanja ali kaj opusti v korist darovalca, v svojo korist, v korist tretjega ali v javnem interesu. Za naročilo se tu uporabljajo pravila za poslednjevoljne odredbe, ki naročilo obravnavajo kot razvezni pogoj. Toženec, ki naročila ni izpolnil, mora vrniti "podarjeni" znesek. Dokončna neizpolnitev naročila ima namreč učinek izpolnitve razveznega pogoja, kar pomeni, da je "darilo" nehalo veljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora tožnikoma povrniti 229.706 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnikoma plačati 12.281.220 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1999. Naložilo mu je tudi, da mora tožnikoma povrniti 2.266.651 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pokojni A. B. tožencu daroval sporni denarni znesek pod pogojem, da mu za ta denar kupi stanovanje. Ker tega ni storil, mora vrniti prejeti (sporni) denarni znesek.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je A. B. sporni znesek podaril ter da zato ni neupravičene pridobitve. Darovalec in obdarjenec sta se dogovorila, da bo obdarjenec (toženec) rešil darovalčev stanovanjski problem. Podlaga za izročitev spornega denarnega zneska je bila tako v darilu s pogojem. Ko je toženec izbral način ureditve darovalčevega stanovanjskega problema (z izgradnjo primernih stanovanjskih prostorov v svoji hiši), je dogovorjen pogoj začel izpolnjevati. Vendar je darovalec umrl, ko je toženec hišo še dograjeval. Toženec je torej v okviru dogovorjenega pogoja "da zanj uredi stanovanje" izbral način uresničitve tega pogoja: ureditev stanovanja v hiši, ki jo je tedaj gradil. Tožencu bi bilo zato mogoče očitati neupravičeno pridobitev bodisi zaradi neizpolnitve dogovorjenega pogoja, bodisi iz drugih razlogov. Toženec bi darovalca sprejel na stanovanje, ko bi gradnjo dokončal. Trditev, da je toženec A. B. prevaral, ni dokazana. Prav tako ne kako drugo dejstvo, ki bi utemeljevalo preklic darila. To, da se je A. B. premislil, pa ni pomembno.

Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.-ZPP). Toženec je v pritožbi obširno in natančno razčlenil številne procesne kršitve, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo, pač pa je pritožbene očitke zavrnilo s pavšalno navedbo, da je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično sintetična. Sodišče prve stopnje ni povedalo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da je bil dogovor med strankama darilne pogodbe tak, da se darovalcu kupi stanovanje, ne pa da se mu uredi stanovanje v hiši, ki jo je gradil obdarjenec. Nelogično je razglabljanje sodišča prve stopnje, da pokojni A. B. nikoli ni živel v toženčevi hiši, saj je to dejstvo nesporno. Vendar do teh protislovij pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča (čeprav sodba prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je toženec sprejel pogoj, da bo kupil A. B. stanovanje, da pa ni dokazal, da sta se dogovorila, da mu bo omogočil bivanje v svoji hiši).

Nepravilno je zavrnjen dokazni predlog, naj se opravi ogled toženčeve hiše. S tem bi bilo namreč potrjeno, da je toženec že v času darovalčevega življenja začel z urejanjem ločenega stanovanja zanj, s čemer bi se tudi potrdilo protislovje, ki se nanaša na izpovedbo priče N. B. Ta naj bi namreč povedala, da ni videla ločenega stanovanja z ločenim vhodom za pokojnega A. B. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za ogled toženčeve stanovanjske hiše, je kršilo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I), hkrati pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje temeljita na ugotovitvi, da je imel A. B. darilni namen, vendar da je bilo darilo pogojeno z nasprotno dajatvijo - da toženec zanj uredi stanovanje. Darila ni mogoče preklicati, če se je pogoj že začel uresničevati. Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje zato ni bila pravilno izpeljana. Sodišči sta namreč šteli, da pojem "urediti stanovanje" pomeni le nakup stanovanja. Premalo pozornosti je bilo posvečeno dejstvu, da "urediti stanovanje" pomeni tudi zgraditi stanovanje v lastni hiši. Tožnika sta odgovorila na revizijo, pri tem pa poudarjata, da niso podane očitane kršitve postopka ter da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji(1). Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Revizijsko sodišče se zato (tudi tokrat) ni ukvarjalo z revizijskimi očitki, ki so v svojem bistvu graja sprejete dokazne ocene(2). Vezano je na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeno kritiko) in čigar bistvene elemente je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: – pokojni A. B. je tožencu izročil 12.281.220 SIT;– ta denar je bil izročen kot darilo, vendar ob pogoju (oziroma s tem), da toženec z njim, se pravi za (ves) ta denar kupi stanovanje za A. B. - ne pa da zanj uredi stanovanje v hiši, ki jo je takrat gradil (ter jo zgradil konec leta 1999 oziroma v začetku leta 2000, torej malo pred tem, ko je A. B. spremenil oporoko in pri tem izrecno navedel, da toženca razdedinja ravno iz razloga, ker ga je v zvezi s spornim denarjem ogoljufal); – toženec A. B. ni kupil stanovanja.Na ta dejstva je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je šlo v tem primeru za darilo s pogojem (natančneje z naročilom, ki pa učinkuje kot pogoj). To obliko darila, ki sicer ni vzajemno darilo (par. 942 Občnega državljanskega zakonika) in tudi ni dogmatsko urejeno, sta razvili sodna praksa in teorija kot darilo, pri katerem darovalec obdarjencu naloži, da opravi kakšna dejanja ali kaj opusti v korist darovalca, v svojo korist, v korist tretjega ali v javnem interesu(3). Za naročilo se tu uporabljajo pravila za poslednjevoljne odredbe, ki naročilo obravnavajo kot razvezni pogoj(4). Toženec, ki naročila ni izpolnil, mora vrniti "podarjeni" znesek. Dokončna neizpolnitev naročila ima namreč učinek izpolnitve razveznega pogoja, kar pomeni, da je "darilo" nehalo veljati (tretji odstavek 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. -ZOR). Toženec mora zato vrniti denarni znesek, ki ga je prejel glede na podlago, ki je (zaradi neizpolnitve razveznega pogoja) pozneje (s smrtjo A. B. dokončno) odpadla (četrti odstavek 210. člena ZOR). Ker tako niso podane očitane postopkovne kršitve(5) in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Toženec, ki z revizijo ni uspel, mora tožnikoma povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo sodno takso in nagrado odvetniku za sestavo revizije ter administrativne stroške.

Op. št. (1): Npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004, II Ips 250/2005. Op. št. (2): To lepo ilustrira stavek, s katerim revident začne tretjo stran revizije: "Dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njo strinjalo, tožena stranka revizijsko izpodbija iz razlogov navedenih v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP". V tej smeri gredo tudi drugi revizijski očitki, npr. "o notranjem protislovju" dokazne ocene. Očitek, da sodišče prve stopnje ni povedalo, "na kakšni osnovi ugotavlja, da je bil dogovor med prizadetima tak, da se B. kupi stanovanje, ne pa tudi, da se mu uredi stanovanje v hiši", je ovržen s četrtim odstavkom na sedmi strani sodbe prve stopnje (kar je revidentu, tedaj pritožniku, pojasnilo tudi pritožbeno sodišče - prim. četrto stran izpodbijane sodbe). V tej zvezi je neutemeljen tudi očitek, da je pritožbeno sodišče konkretizirane in razčlenjene pritožbene trditve zavrnilo s pavšalno navedbo o"vestni, skrbni in analitično sintetično narejeni dokazni oceni". Prvič zato, ker ga demantirajo razlogi izpodbijane sodbe in drugič, ker je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena (zlasti ne zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Drugi razlog je smotrnost. Če pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, potem ni nujno, da ponovi v sodbi prve stopnje že zapisane (dokazne in pravne) argumente, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje stališče o (ne)utemeljenosti zahtevka. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi minucioznih, pravno in dejansko povsem zgrešenih, nesmiselnih in nerazumnih ter očitno neutemeljenih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti. Op. št. (3): Prim. Cigoj, Kontrakti in reparacije, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 1973, str. 80 in Šeparović, Ugovor o darovanju, Naša zakonitost, 1988, št. 9-10, str. 1170. Op. št. (4): Ibidem. Gl. tudi Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 193 in Zupančič, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana, 1991, str. 133. Op. št. (5): Glede na to, da toženec ni izpolnil naročila (za A. B. kupil stanovanje), ni bilo potrebe izvajati dokaz z ogledom njegove hiše (v kateri naj bi bili tudi prostori za A. B.). Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je ta dokaz nepomemben (gl. predzadnji odstavek na peti strani izpodbijane sodbe).