Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotavljati, kaj konkretno je pomenila vsaka od njegovih 341 "akcij" v aplikaciji. Za zaključek o obstoju hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadostujejo ugotovitve o tem, da je iz izključno osebnih namenov in pretežno v času, ko je bil z dela odsoten (po ugotovitvi sodišča je v spornem obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021 delo opravljal le sedem delovnih dni) izvajal neupravičene in nepooblaščene dostope do aplikacije za vodenje javnega razpisa, pri čemer izjemna številnost teh dostopov nedvomno daje dodatno težo očitanim kršitvam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2021 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 10. 6. 2021, ki jo je toženka podala tožniku; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 23. 6. 2021 in še vedno traja; da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga za čas od 23. 6. 2021 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu za isto obdobje obračunati bruto plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 8. delovnega dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče zmotno kot neprerekano štelo toženkino navedbo, da je tožnikova zunajzakonska partnerica ustanoviteljica in družbenica družbe A., ki poslovno sodeluje in pripravlja vloge prijaviteljem za prijavo na razpis LPŠ. To domnevo je izrecno prerekal v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2021, sicer pa je bila toženka z vsemi navedbami v vlogi z dne 11. 11. 2021 prekludirana. Odpoved ni bila podana pravočasno, saj je bil z domnevnimi kršitvami že v februarju 2021 seznanjen podžupan. Ker sodišče toženke ni pozvalo k predložitvi podatkov o opisih del in nalog ter pooblastilih podžupana in ker pri odločitvi tudi ni upoštevalo, da toženka teh podatkov ni predložila, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predstojnik občine ni le tisti, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register, saj je imel tudi podžupan pooblastilo za zastopanje občine, predvsem na področju športa. Sodišče ni raziskalo, zakaj je župan na vročilnico k dokumentu "Seznanitev predstojnika v zvezi z ugotovitvami glede javnega uslužbenca" zapisal drug datum od njegove dejanske seznanitve z odpovednim razlogom, pri čemer je med dnevom sestave tega dokumenta in njegovo vročitvijo preteklo več dni. V obrazložitvi sodbe se je zmotno sklicevalo na drugi odstavek 83. člena ZDR-1, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da toženka ni predložila pravilnika, ki bi urejal težo posameznih kršitev. Sodišče ni pojasnilo, katere kršitve in na kateri pravni podlagi predstavljajo hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ne drži očitek, da je trikrat neposredno prevzel identiteto, saj uporabnik s statusom revidenta identitete sploh ne more prevzeti. To potrjujeta poročilo družbe B. d. o. o. in izpoved C. C., do česar se sodišče neutemeljeno ni opredelilo, župan pa je ravno ta očitek izpostavil kot najbolj zavržno ravnanje in s tem razlog za izgubo zaupanja v tožnika. Sodišče ni ugotovilo, kaj vsebinsko pomenijo posamezne "akcije" v aplikaciji in s konkretno katerimi ravnanji je tožnik kršil zakonske in pogodbene obveznosti. Ker mu je toženka očitala kršitev 20. in 27. člena Zakona o športu, je sodišče s sklicevanjem na določbi 24. in 25. člena tega zakona nedopustno širilo podlago iz odpovedi. Sodišče za zaključek, da se je z vpogledovanjem v aplikacijo seznanjal z vsebino oddanih vlog in osebnimi podatki, ki iz njih izhajajo, ni podalo ustreznih razlogov, saj ni jasno, pri konkretno katerih dostopih se je seznanjal z osebnimi podatki in katerih prijaviteljev ter v katerem časovnem obdobju so bili ti vpogledi izvedeni. Ker sodišče ni ugotovilo, kdaj so prijavitelji oddali vloge, ki se običajno oddajajo zadnje dni roka, ne drži, da je že od 1. 12. 2020 dalje vpogledoval v oddane vloge. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o tem, kdaj je komisija odpirala vloge, kar je bistveno glede na zaključek, da bi se tožnik moral zavedati, da do podatkov vlagateljev do odprtja vlog ne sme dostopati. Ker je sodišče datum odprtja vlog očitno štelo kot odločilno okoliščino, hkrati pa zaključilo, da so utemeljeni vsi očitki iz izredne odpovedi, so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče ni ugotovilo, kako je bilo z dostopanjem do aplikacije med objavo razpisa (20. 11. 2020) in 1. 12. 2020. Ni upoštevalo, da toženka glede uporabe aplikacije ni predložila nobenega pisnega dokumenta. Tudi sklep župana, s katerim so bili imenovani člani razpisne komisije, ni vseboval določb o uporabi ali omejitvi dostopa do te aplikacije. Elektronsko sporočilo D. D. z dne 23. 1. 2020 dokazuje, da dostop do aplikacije ni bil omejen le na člane komisije, listina, ki je toženka ni prerekala, pa dokazuje, da je E. E. v zvezi z razpisom za leto 2019 izvajala točkovanje vlog, čeprav ni bila članica komisije. Ker je E. E. to v izpovedi zanikala, obstoji dvom v njeno verodostojnost, do česar se sodišče ni opredelilo. Tudi F. F. je izpovedala v nasprotju s predloženimi listinami, poleg tega pa so priče, katerih zaslišanje je predlagala toženka, bodisi zaposlene pri njej bodisi jih je župan imenoval v komisijo. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da se je G. G. seznanil z vsebino vlog, zaradi česar obstoji možnost, da je izpoved prilagodil navedbam toženke. Poleg tega je mogoče, da je z vsebino vlog seznanil tudi podrejene D. D., E. E. in H. H. Ker je bil razpis za leto 2021 objavljen 20. 11. 2020, ni logično, da je bil uslužbencem urada dostop onemogočen šele 1. 12. 2020, sicer pa ga ni nihče seznanil s tem, da vpogledovanje v aplikacijo od tega datuma dalje pomeni kršitev. H. H. mu elektronskega sporočila z dne 1. 12. 2020 o omejitvi dostopa do aplikacije na člane komisije ni posredoval v vednost, niti ni preveril, ali je bila naročena omejitev dostopa dejansko realizirana, do česar se sodišče ni opredelilo. V zvezi z javnim razpisom za leto 2020 so do sporne aplikacije dostopali tudi drugi uslužbenci urada, ne le člani komisije, kar je bilo pri toženki običajno. Vpogledovanje v aplikacijo v zvezi z razpisom za leto 2021 je bila praksa uslužbencev v uradu I., zato je predlagal, da toženka posreduje izpis vpogledov v aplikacijo tudi za njih. Na tej podlagi bi sodišče lahko ocenilo verodostojnost izpovedi H. H., E. E., J. J. in D. D. o tem, ali in kdaj so dostopali do aplikacije, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tudi ne v uveljavljani smeri neobrazloženosti sodbe),1 da je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje zaključkov o odločilnih dejstvih ni utemeljilo na okoliščini, da je tožnikova zunajzakonska partnerica ustanoviteljica in družbenica družbe A. d. o. o., ki pripravlja vloge prijaviteljem za prijavo na razpis Letnega programa športa (LPŠ), zato pritožba neutemeljeno opozarja, da je toženkine navedbe v zvezi s tem zmotno štelo kot neprerekane. Po vsebini gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena, ki ob odsotnosti vpliva na pravilnost na zakonitost in pravilnost sodbe ni podana. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri ugovoru prekluzije glede navedb, ki jih je toženka podala v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2021. Z njimi je v okviru postavljenega roka le odgovorila na navedbe in dokazne predloge tožnika, sicer pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje upoštevanje teh navedb ni zavleklo reševanja spora, saj dokazni postopek še ni bil zaključek. Kršitev tretjega odstavka 286. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno uveljavlja pritožba, zato ni podana.

7. Pritožba dokazni oceni izpovedi E. E. in F. F. nasprotuje le pavšalno, saj pri tem ne navede, v nasprotju s katerimi listinami naj bi bila vsebina njunih izpovedi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje neverodostojnosti vseh prič, ki so zaposlene pri toženki ali so bile s strani župana imenovane v razpisno komisijo. Na oblikovanje dokazne ocene poleg navedenega vpliva še vrsta drugih okoliščin (med drugim tudi neposreden vtis sodišča o pričah, njihovi verodostojnosti in zanesljivosti), sodišče prve stopnje pa je izpovedi prič toženke predvsem zaradi njihove medsebojne skladnosti pravilno ocenilo kot prepričljive. Pritožba prav tako neutemeljeno opozarja, da je toženka vodjo urada I. G. G. glede tožnikovih navedb, ki so se nanašali nanj, pozvala k odgovoru. To samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da je izpoved te priče glede odločilnih dejstev neresnična in prilagojena navedbam toženke, nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da je G. G. z vsebino pripravljalnih vlog seznanil podrejene D. D., E. E. in H. H., pa predstavlja zgolj pritožbeno ugibanje tožnika, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo.

8. Tožnik je bil pri toženki zaposlen za nedoločen čas za polni delovni čas, nazadnje na delovnem mestu podsekretar v uradu I., toženka pa mu je, potem ko ga je pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu v zvezi s tem omogočila zagovor, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2021 po 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.2 V izredni odpovedi mu je v bistvenem očitala, da je v obdobju od 1. 12. 2020 do vključno 21. 1. 2021 kontinuirano, neupravičeno in nepooblaščeno dostopal do elektronske aplikacije za vodenje javnega razpisa LPŠ za leto 2021 (v nadaljevanju: aplikacija), in sicer da je 341 krat dostopal do razpisa LPŠ 2021 in 204 krat zagnal poročilni sistem za LPŠ 2021 ter se na ta način neupravičeno in nepooblaščeno seznanil z vsebino oddanih vlog za javni razpis LPŠ 2021, vključno z osebnimi podatki, navedenimi v teh vlogah, s čimer je načrtno in kontinuirano kršil določbe ZDR-1, Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), Zakona o športu (ZŠpo-1; Ur. l. RS, št. 29/2017 in nasl.), Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP‑1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.) in Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno ter da je za njeno podajo obstajal utemeljen razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank onemogočal nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved z dne 31. 3. 2021 podana znotraj 30‑dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR‑1. V zvezi s tem je tudi na podlagi okoliščine, da župan v izpovedi glede datuma seznanitve z odpovednim razlogom ni vztrajal pri datumu, ki je zapisan na vročilnici dokumenta "Seznanitev predstojnika v zvezi z ugotovitvami glede javnega uslužbenca" (4. 3. 2021), temveč je dopustil možnost, da je bil z razlogom za podajo odpovedi seznanjen že dan pred tem, pravilno kot verodostojno ocenilo njegovo izpoved, da je bil z odpovednim razlogom seznanjen najprej 3. 3. 2021. Pritožbeno nasprotovanje oblikovani dokazni oceni zato ni utemeljeno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je bil dokument o seznanitvi predstojnika sestavljen (že) 26. 2. 2021, saj zgolj nekajdnevni zamik med pripravo dokumenta in seznanitvijo župana z njegovo vsebino sam po sebi ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Ker je odločitev o podaji izpodbijane izredne odpovedi sprejel župan toženke kot upravičena oseba za njeno podajo, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni pomembno, kdaj je bil s tožniku očitanimi kršitvami seznanjen podžupan K. K. Pritožbe navedbe o tem, da je bilo to že v februarju 2021, zato niso bistvene za odločitev. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki naložiti predložitev opisa o delih in nalogah ter pooblastilih podžupana. Glede na jasno določbo prvega odstavka 33. člena ZJU, po kateri pravice in dolžnosti delodajalca v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik, v zvezi z določbo prvega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS; Ur. l. RS, 72/93 in nasl.), po kateri občino predstavlja in zastopa župan, izvedba tega dokaza ni bila potrebna, očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s tem pa zato ni utemeljen. Pritožba sicer (pavšalno) še navaja, da je imel omenjeni podžupan toženke določena pooblastila za zastopanje občine, predvsem na področju športa, vendar pa to ne utemeljuje zaključka, da je glede izpodbijane izredne odpovedi lastnost predstojnika mogoče "pripisati" tudi njemu, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Čeprav se je sodišče prve stopnje pri povzemanju relevantne pravne podlage v 15. točki obrazložitve sodbe zmotno sklicevalo na drugi odstavek 83. člena ZDR‑1,3 je pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi v nadaljnjih točkah obrazložitve sodbe upoštevalo pravilno pravno podlago iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 (glej npr. 16. in 30. točko obrazložitve), zato navedeno ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je s sklicevanjem na 24. člen ZŠpo-1, ki določa tajnost vlog prijaviteljev javnega razpisa, in 25. člen istega zakona, ki določa pristojnost komisije za odpiranje prejetih vlog, preseglo vsebino odpovedi. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi vezano le na dejanski opis očitanih kršitev, ne pa tudi na podano pravno kvalifikacijo (VIII Ips 52/2018), ni pomembno pritožbeno zatrjevanje, da se je toženka v izredni odpovedi sklicevala (le) na določbi 20. in 27. člena ZŠpo-1. 13. Pritožba neutemeljeno opozarja, da toženka glede uporabe aplikacije ni predložila nobenega pisnega dokumenta, saj to ne pomeni, da v zvezi s tem ni dala nobenih navodil. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi G. G., J. J., H. H. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bili pri toženki za dostop do aplikacije po objavi javnega razpisa pooblaščeni zgolj člani komisije, uslužbenci urada I. pa so do nje lahko dostopali zgolj z namenom izvrševanja strokovnih in administrativnih nalog na podlagi zaprosila komisije ali odredbe neposredno nadrejenega (vodje urada I.). Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so uslužbenci urada I. do aplikacije lahko vselej prosto dostopali, pri čemer dokaznega predloga za predložitev izpisa vpogledov v aplikacijo tudi za ostale uslužbence urada, ki naj bi to potrjeval, v postopku na prvi stopnji ni podal. Očitek, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti, zato ni utemeljen.

14. Na podlagi ugotovitev, da tožnik v zvezi z javnim razpisom LPŠ za leto 2021 ni bil član razpisne komisije, da iz tega naslova ni prejel nobenega zaprosila komisije ali odredbe nadrejenega ter da za številne dostope do aplikacije, ki so predmet očitkov iz izredne odpovedi, tudi ni imel drugih utemeljenih razlogov v zvezi z izpolnjevanjem njegovih delovnih nalog, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili njegovi dostopi do aplikacije v spornem obdobju neupravičeni in nepooblaščeni. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotavljati, kaj konkretno je pomenila vsaka od njegovih 341 "akcij" v aplikaciji. Za zaključek o obstoju hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadostujejo ugotovitve o tem, da je iz izključno osebnih namenov in pretežno v času, ko je bil z dela odsoten (po ugotovitvi sodišča je v spornem obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021 delo opravljal le sedem delovnih dni) izvajal neupravičene in nepooblaščene dostope do aplikacije za vodenje javnega razpisa, pri čemer izjemna številnost teh dostopov nedvomno daje dodatno težo očitanim kršitvam.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da iz sodbe ne izhaja, katero od očitanih ravnanj je sodišče prve stopnje opredelilo kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav je v 29. točki obrazložitve sodbe poudarilo, da bi se tožnik moral zavedati, da se do podatkov v aplikaciji pred odprtjem vlog ne sme dostopati,4 iz preostalih razlogov sodbe nedvoumno izhaja, da je presojo o njegovi naklepni kršitvi 9. in 10. člena pogodbe o zaposlitvi, 34., 37. in 38. člena ZDR-1, 8. in 9. člena ZJU, 2. člena ZVO-1 ter 5., 6., 8., 9. in 22. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev utemeljilo na vseh tožnikovih dostopih do aplikacije v obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021. Razlogi sodbe si zato niso med seboj v nasprotju, pritožba pa v zvezi s tem tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je komisija odprla prejete vloge, saj ne gre za odločilno dejstvo. Neutemeljen je tudi pavšalen pritožbeni očitek, da v sodbi ni ugotovljeno, kako je bilo z dostopanjem do aplikacije med objavo razpisa 20. 11. 2020 in 1. 12. 2020. To glede na v izredni odpovedi opredeljeno časovno obdobje kršitev za odločitev prav tako ni pomembno.

16. Ker je tožnik pri javnih razpisih sodeloval že od leta 2007, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo ravnanje v zvezi z očitanimi kršitvami zavestno in naklepno, saj je vedel, da sme do aplikacije dostopati le v primerih in pod pogoji, ki v obravnavanem obdobju niso bili podani (glej 13. točko obrazložitve te sodbe). V pritožbi zato neutemeljeno uveljavlja, da ga o omejitvi dostopa do aplikacije za obdobje od 1. 12. 2020 dalje ni nihče seznanil ter da sklep župana o imenovanju članov razpisne komisije določb o uporabi oziroma omejitvi dostopa do te aplikacije ni vseboval. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje, da glede na elektronsko sporočilo D. D. z dne 23. 1. 2020 dostop ni bil omejen le na člane komisije ter da H. H. ni preveril, ali je bilo njegovo zaprosilo za omejitev dostopa do aplikacije na člane komisije z dne 1. 12. 2020 tudi dejansko realizirano. Okoliščina, da je imel tožnik urejen dostop do aplikacije, namreč predvsem ob že obrazloženem, da so bili uslužbenci urada I. v primeru zaprosila ali odredbe komisiji dolžni nuditi administrativno in strokovno pomoč, še ne pomeni, da je do aplikacije lahko dostopal tudi v prostem času in z namenom, ki ni bil povezan z opravljanjem njegovih delovnih nalog.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede neobrazloženosti zaključka v 17. točki obrazložitve sodbe, da se je tožnik z dostopanjem do aplikacije za vodenje javnega razpisa seznanjal z vsebino oddanih vlog in osebnimi podatki, ki so iz teh vlog izhajali. Dostopanje do aplikacije, v kateri se nahajajo osebni podatki prijaviteljev, že pojmovno pomeni tudi vpogledovanje v te podatke, sodišče prve stopnje pa zato v tem sporu ni bilo dolžno za vsakega od očitanih 341 dostopov natančneje ugotavljati, s konkretno katerimi osebnimi podatki in katerih prijaviteljev se je tožnik seznanjal. Za presojo utemeljenosti v odpovedi očitanih kršitev zadostujejo ugotovitve, da se je v okviru neupravičenih dostopov med drugim seznanil s povzetkom vseh vlog prijaviteljev, da je vpogledoval v različna društva in vsebino njihovih obrazcev ter da je iz aplikacije petkrat izvozil podatke seznama prijavljenih, ki so podali vlogo na javni razpis, s tem pa tudi podatke o izvajalcih programa. Tožnik v pritožbi sicer opozarja, da glede na datum objave razpisa (20. 11. 2020) in dejstvo, da se prijave večinoma oddajajo na zadnje dni pred iztekom roka, ni verjetno, da so se že 1. 12. 2020, ko je iz aplikacije izvozil podatke, v njej nahajale prijave prijaviteljev, vendar v primeru odsotnosti vsakršnih podatkov v aplikaciji njihov izvoz niti ne bi bil mogoč.

18. Glede na izjemno veliko število tožnikovih neupravičenih in nepooblaščenih dostopov do aplikacije v spornem obdobju je presoja sodišča prve stopnje o obstoju zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno pravilna tudi upoštevaje pritožbene navedbe glede neutemeljenosti treh očitkov o neposrednem prevzemu identitete. Tožnik zato s pritožbenim opozarjanjem, da uporabnik s statusom revidenta identitete sploh ne more prevzeti, ne more biti uspešen, posledično pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje do vsebine poročila družbe B. d. o. o. in izpovedi C. C. v zvezi s tem ni izrecno opredelilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je župan toženke v izpovedi ravno prevzem identitete izpostavil kot najbolj zavržno ravnanje, zaradi katerega je izgubil zaupanje v tožnika. V resnici je v izpovedi le poudaril, da je tožnik trikrat celo prevzel identiteto nekoga drugega (in ob tem dodal, da je bil to le eden izmed očitkov tožniku), sodišče prve stopnje pa obstoja pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka niti ni utemeljilo na tem delu njegove izpovedi.

19. Ker je glede na vse navedeno pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.

1 Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Ker je bila odločitev toženke glede podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 odpravljena že s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, je sodišče zakonitost odpovedi presojalo le še z vidika odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 3 Ki se nanaša na podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 4 Kar si pritožba (zmotno) razlaga na način, da hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavljajo le tožnikovi dostopi do aplikacije pred odprtjem vlog s strani komisije.