Jedro

Če delavec v delovnem času udari sodelavca in ga poškoduje, to predstavlja razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR (hujša kršitev pog. ali drugih obveznosti iz DR naklepno ali iz hude malomarnosti). Hkrati to predstavlja okoliščino po 1. odstavku 110. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 23.12.2003 kot nezakonita, da jo je tožena stranka dolžna z dnem 25.12.2003 vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj IV. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, vendar ne manj kot po osnovi minimalne plače, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti pravdne stroške 134.640,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obenem pa sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, oz. da jo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke ter obenem odloči tudi o prvostopnih in pritožbenih stroških.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Bila je šikanirana, z delom preobremenjena, kar izhaja iz dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Poleg tega je sodišče prve stopnje na kratko obrazložilo, da ni bila tožeča stranka preobremenjena z delom, in se je pri tem oprlo na uradne evidence ur tožene stranke. Iz navedb priče Banove in Radiča, dveh vodilnih delavcev tožene stranke, pa jasno izhaja, da so bila nesoglasja med vodilnimi delavci predvsem glede proizvodnega procesa, in so se nesoglasja lomila na hrbtu tožeče stranke. Ni nobenih dokazov, da je bila tožeča stranka nediscipliniran delavec in da je imela slab odnos do dela. Bila je dejansko žrtev dlje časa trajajoče obremenitve z delom in dejanskega šikaniranja B. in M. Graja tudi dokazno oceno. Psihiater M. pa je med drugim izpovedal, da pri njej ni zaslediti patološke lažnjivosti, da bi si izmišljevala, da na njo pri toženi stranki naslavljajo očitke oz. žaljivke.

Ni pa mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka s komerkoli prišla v konflikt brez povoda.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dr. M. ugotovilo, da je tožeča stranka povprečno inteligentna in da pri njej ni zaslediti znakov duševne bolezni ter zaključilo, da povprečna inteligentnost pomeni enako, kakor povprečno čustvovanje; torej je zamenjalo sfero inteligentnosti za sfero duševnosti - čustvovanja. Sodišče prve stopnje je verjelo Banovi in pričam tožene stranke, zavrnilo pa je druge dokazne predloge tožeče stranke.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi stališči tega sodišča, soglaša. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dne

10.12.2003 ob 9.45 uri v prostorih tožene stranke na glavnem hodniku družbe udarila izmenovodjo M. D. po tem, ko ga je pred tem vlekla za delovno obleko, in sicer ga je udarila s pestjo v levo ličnico, zaradi česar je M. D. iskal tudi zdravniško pomoč v Splošni bolnišnici Murska Sobota, kjer je bila ugotovljena kontuzija leve ličnice (dokaz: B/2). To izhaja tudi iz izpovedbe samega oškodovanca M. D., ki je prepričljivo izpovedal, da ga je tožeča stranka dne 10.12.2003 ob 9.45 uri najprej žalila, nato ga lovila za delovni plašč in s pestjo udarila v levi del obraza, kakor tudi iz izpovedb prič R. E. in R. M.. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tem prepričljivim in verodostojnim izpovedbam prič. Prav tako je tudi ugotovilo, da se je tožeča stranka v času svojega dejanja zavedala svojega ravnanja in posledic na podlagi izpovedbe priče dr. J. M.. Iz spisov urnih list za meseca oktober - november 2003, knjižice opravljenih delovnih ur za sektor predelave tožene stranke, kakor tudi obrazcev evidence opravil pri termični obdelavi za čas od

17.9.2003 do 18.12.2003, pa tudi izhaja, da tožeča stranka ni bila preobremenjena na svojem delovnem mestu; iz dokaza (dokaz: B/4) pa izhaja, da je tožeča stranka v decembru 2003 dvakrat zaprosila za letni dopust in tako ne držijo njene trditve, da letnega dopusta ni mogla izrabiti, prav tako pa tudi zaslišane priče B. A., kakor tudi P. M. in R. D., ki jim sodišče prve stopnje utemeljeno verjame, saj so njihova pričevanja prepričljiva, ne potrjujejo njenih navedb, da so z njo pri toženi stranki ravnali šikanozno.

Glede na tako izvedeni dokazni postopek zaključuje sodišče prve stopnje, da so ugotovljene okoliščine takšne, da je šteti, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki, saj so bili podani razlogi iz 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR za izredno odpoved tožene stranke tožeči stranki, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti. Pri tem poudarja pritožbeno sodišče, da je pretep oz. udarec z roko delavca v glavo sodelavca v času delovnega dne tako huda okoliščina, da zaradi tega nastopijo skrhani odnosi med delodajalcem in delavcem tako hudo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene. Pritožbeno sodišče je preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je objektivna in da v njo ne dvomi; bila pa je sprejeta v skladu z določbo 8. čl. ZPP. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da ni utemeljena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot to zatrjuje pritožba tožeče stranke. Zaslišanje ostalih prič, zahtevanih v pritožbi tožeče stranke, in jih je predlagala tudi že v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, pa po stališču pritožbenega sodišča ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dokazne ocene, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa tudi postavitev izvedenca psihiatra ne bi pripomogla k drugačni ugotovitvi duševnosti tožeče stranke. Ob tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da mora presojati le take pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sodno odločbo, kot to izhaja iz 1. odst. 360. čl. ZPP, in ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.