Jedro

Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca.

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da višina zahtevane reparacije med postopkom na prvi stopnji med strankama niti ni bila sporna (toženka je ni prerekala oz. se do nje sploh ni opredeljevala), zaradi česar niti ni bilo potrebe po njenem dokazovanju (214. člen ZPP). Zato ni najti logičnega niti utemeljenega razloga za prvostopno odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova, ki je predmet (utemeljene) pritožbene graje.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila pritožbo.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da v III. in VI. točki izreka na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 6. 2023 dalje priznati delovno dobo, jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in druga obvezna zavarovanja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 1. 6. 2023, do ponovnega nastopa na delo plačati mesečno plačo v višini 4.092,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni.

VI. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več: - za dan 30. 5. 2023 priznanje delovne dobe, prijavo v pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in druga obvezna zavarovanja ter plačilo mesečne plače v višini 4.092,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje, - za čas od 1. 6. 2023 do ponovnega nastopa na delo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska mesečne plače v višini 4.092,09 EUR, od 16. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, - plačilo 45,00 EUR iz naslova nadur, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2023 dalje do plačila."

III. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti celotne stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v višini 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2023 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo z dnem 30. 5. 2023, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2022 za delovno mesto Gradbeni delovodja II še traja (II. točka izreka); toženka je dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2023 dalje priznati delovno dobo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 6. 2023 do ponovnega nastopa na delo plačati mesečno plačo v višini 2.177,43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); toženka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto Gradbeni delovodja II ter mu vzpostaviti delovno razmerje po izredno odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2022 (IV. točka izreka). V V. točki izreka je sodišče toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati zneske: 158,98 EUR (1. alineja), 1.203,36 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2023 (2. alineja); znesek 3.538,00 EUR iz naslova nadur (3. alineja), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2023 dalje do plačila. Sodišče pa je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (VI. točka izreka): za dan 30. 5. 2023 priznanje delovne dobe, prijavo v obvezna zavarovanja ter plačilo mesečne plače v višini 4.092,09 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. alineja); za čas od 1. 6. 2023 do ponovnega nastopa na delo plačilo mesečne plače v višini 1.914,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. alineja); za čas od 1. 6. 2023 do ponovnega nastopa na delo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega mesečnega zneska plače v višini 2.177,43 EUR od 16. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec (3. alineja); plačilo 45,00 EUR iz naslova nadur skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. alineja). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 813,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka) ter jo določilo za zavezanca za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe v zvezi z izračunom višine plače (2. alineja VI. točke izreka) ter odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka) se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve tretji točki tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Kot pravilni pritrjuje prvostopni odločitvi, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, s čimer je tožnik postal upravičen do plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot da bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 1. 6. 2023 dalje do ponovnega nastopa dela) dejansko delal. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo le znesek osnovne bruto plače iz pogodbe o zaposlitvi v višini 2.177,43 EUR skupaj s pripadki. Taka odločitev je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ki jo tožnik primeroma citira, da je delavec upravičen do izplačila nadomestila plače, kot če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, torej do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Praviloma je torej delavec upravičen do nadomestila v višini plače, kot mu je bila dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Pri plačilu nadomestila plače gre v bistvu za odškodninski zahtevek po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ). V skladu s prvim odstavkom 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala, kar v konkretnem primeru pomeni, da je delavec upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej upoštevaje vse postavke plače, do katerih bi bil upravičen tožnik v enakem obsegu, kot če bi v spornem času dejansko opravljal delo. Glede na priložene plačilne liste od januarja 2023 do aprila 2023 je tožnik upravičen do zneska nadomestila plače v višini 4.092,09 EUR. Tožnik še izpostavlja, da višina tožbenega zahtevka med strankama sploh ni bila sporna, saj toženka med postopkom ni prerekala dejstva, da je tožnik upravičen do zneska v višini 4.092,09 EUR, izračunanega na podlagi povprečja plač iz plačilnih list od januarja do aprila 2023. Pri odločitvi o stroških postopka pa sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov dveh kratkih dopisov z dne 16. 10. 2023 in 10. 11. 2023, s katerima je na zahtevo sodišča dostavil izjave prič oz. njihove prevode, kar pomeni, da so bili ti stroški potrebni. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper II., III., IV., V. točko prvostopne sodbe (razen njeno tretjo alinejo) ter VII. in VIII. točko iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka je po prejemu sodbe izvedela za nova dejstva in dokaze, ki jih v postopku na prvi stopnji ni mogla uveljaviti. Tožnik je v času po prenehanju delovnega razmerja opravljal dela v imenu in za račun družbe A. d. o. o. oz. neposredno za družbo B. d. o. o. Tožnik se je zavedal, da bo v tem postopku z zahtevkom na nezakonitost odpovedi uspel, zato njegovo ravnanje, da se ni zaposlil v družbi, pri kateri je opravljal dela, predstavlja čisto zlorabo pravic. Sodišče naj tožnika pozove k predložitvi listin, ki izkazujejo podlago njegovega opravljanja dela pri navedenih družbah. Glede na izpostavljeno je ostalo dejansko stanje v tej zadevi napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Toženka sodišču druge stopnje predlaga dopolnitev dokaznega postopka s predlaganimi dokazi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugotovitve trajanja delovnega razmerja tožnika le do 31. 10. 2023 ter zavrnitev zahtevkov, ki se nanašajo na obdobje od 1. 11. 2023 dalje, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke izpostavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati, sicer pa so pritožbene navedbe toženke tudi neresnične. Predlaga zavrnitev pritožbe toženke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. V skladu z drugim odstavkom 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. V obravnavani zadevi dne 5. 4. 2024, ko je na sodišče druge stopnje prispel umik pritožbe toženke, sodišče še ni izdalo odločitve o pritožbi, zato je na podlagi navedene določbe ZPP toženka pritožbo lahko umaknila in je sodišče posledično ni obravnavalo po vsebini, temveč je le ugotovilo, da je bila umaknjena.

7. Sodišče druge stopnje je tako moralo vsebinsko odločiti le še o pritožbi tožnika. Pritožba je delno utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi tožnika. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožba. Na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče z odločitvijo, da je toženka tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 6. 2023 do ponovnega nastopa na delo dolžna obračunati nadomestilo plače zgolj v višini osnovne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi, zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika tako, da je toženki naložilo izplačilo mesečnega nadomestila plače v višini 2.177,43 EUR, kar ustreza znesku osnovne bruto plače, določene v 7. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Višji zahtevek iz tega naslova, za plačilo zneska reparacije še v višini 1.914,66 EUR (kar predstavlja razliko do iz tega naslova zahtevanih 4.092,09 EUR), je zavrnilo. Utemeljena je pritožbena graja, da je taka odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, v zvezi s čimer tožnik pravilno izpostavlja stališča sodne prakse v primerljivih primerih. Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca1. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (169. člen OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejel, če bi delal.2

10. Tožnik je glede višine zahtevane reparacije navedel, da je njegova bruto plača skladno s pogodbo o zaposlitvi znašala v povprečju 4.092,09 EUR, v zvezi s čimer se je skliceval na plačilne liste za obdobje pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (januar do april 2023). Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno izpostavlja, da višina zahtevane reparacije med postopkom na prvi stopnji med strankama niti ni bila sporna (toženka je ni prerekala oz. se do nje sploh ni opredeljevala), zaradi česar niti ni bilo potrebe po njenem dokazovanju (214. člen ZPP). Zato ni najti logičnega niti utemeljenega razloga za prvostopno odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova, ki je predmet (utemeljene) pritožbene graje. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska nadomestila plače v skupni višini 4.092,09 EUR oziroma še nadaljnjih 1.914,66 EUR ob že prisojenih 2.177,43 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej praviloma do višine plače, kot je bila delavcu dejansko izplačevana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi oziroma pred podajo le-te. V postopku na prvi stopnji nobena od strank ni podala razlogov za zaključek, da taki plači ne ustreza zahtevani znesek v višini 4.092,09 EUR, ki ga je tožnik izračunal na podlagi izplačane plače v zadnjih mesecih pred odpovedjo in podkrepil s predloženimi plačilnimi listami za navedeno obdobje.

11. Neutemeljena pa je tožnikova smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ker naj mu sodišče prve stopnje v okviru stroškov postopka ne bi priznalo stroškov dveh kratkih dopisov z dne 16. 10. 2023 in 10. 11. 2023, ki sta vrednotena z 20 točkami in sta bila za postopek potrebna. Pritožbeni očitek je očitno neutemeljen, saj iz obrazložitve odmere stroškov postopka v izpodbijani sodbi (24. točka obrazložitve) jasno izhaja, da je sodišče tožniku za vsakega od navedenih dopisov priznalo po 20 odvetniških točk, kar je po presoji sodišča druge stopnje tudi po višini utemeljeno in skladno z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT), konkretno z njeno 4. točko tar. št. 43. 12. Vse navedeno je narekovalo delno ugoditev tožnikovi pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe v (zavrnilnem) reparacijskem delu, tako da se tožniku prisojena reparacija zviša še za znesek 1.914,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), v ostalem pa zavrnitev pritožbe in potrditev nespremenjenega izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožnik je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari uspel, zato mu je dolžna toženka v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena istega zakona povrniti pritožbene stroške; toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika. Ker je toženka svojo pritožbo umaknila, je skladno z drugim odstavkom 158. člena ZPP tožniku dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo toženke. Sodišče druge stopnje je tožniku upoštevaje veljavno OT glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (4. točka tar. št. 16 OT), 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. točka tar. št. 16 OT), kar znaša skupaj 1.000 točk, in 20 točk za materialne stroške, skupaj torej 1.020 točk. Navedeno ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 612,00 EUR, povečano za 22 % DDV (134,64 EUR) pa 746,64 EUR. Ta znesek stroškov pritožbe in odgovora na pritožbo je dolžna toženka povrniti tožniku.

1 Tako tudi sodba VSRS VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015. 2 Tako tudi sodba VDSS Pdp 440/2019 z dne 16. 1. 2020.