Jedro

Izrek izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, nasprotuje razlogom sodbe, v katerih sodišče ugotavlja obstoj olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je prekršek posebno lahek in ki torej narekujejo izrek opomina, zato je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je storilko M. Š. s plačilnim nalogom 51025270 z dne 29. 1. 2012 spoznal za odgovorno za storitev prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in ji izrekel globo 500,00 EUR ter pet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo storilkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njem ni izjavila, in njenemu zagovorniku. Slednji se strinja s stališčem vrhovnega državnega tožilca ter še navaja, da se izpodbijana sodba nanaša na plačilni nalog storilkinega moža J. Š., zoper katerega je bil postopek o prekršku ustavljen, iz plačilnega naloga pa po zagovornikovem mnenju tudi ni razviden kraj storitve prekrška.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v izreku izpodbijane sodbe storilki naložilo plačilo sodne takse po tarifni številki 8212 v znesku 150,00 EUR, v obrazložitvi sodbe pa sodišče navaja, da izrek globe s kazenskimi točkami ni potreben, ker obstojijo pogoji po 21. členu ZP-1 za izrek opomina, ter da mora storilka plačati sodno takso v višini 30,00 EUR po tarifni številki 8112. Iz take obrazložitve izhaja, da je sodišče na podlagi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1 odločilo drugače kot prekrškovni organ, saj je storilki izreklo opomin, na to sankcijo pa je vezalo tudi odločbo o višini plačila sodne takse. Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse po tarifni številki 8212 v znesku 150,00 EUR, dejansko pa je odločitev prekrškovnega organa v sankciji spremenilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevo za sodno varstvo storilkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse po tarifni številki 8212 v znesku 150,00 EUR. V obrazložitvi sodbe je sodišče povzelo vsebino zahteve za sodno varstvo, storilkin zagovor in izpovedbe storilkinega moža in njenih hčera, ugotovitve prekrškovnega organa, navedene v plačilnem nalogu; povzelo je potek postopka pred prekrškovnim organom; ugotovilo, da je za storilko kljub spremembi materialnega predpisa treba uporabiti tistega, ki je veljal v času storitve prekrška; ter povzelo določbo 233. člena ZVCP-1. Sodišče je na tej podlagi zaključilo, da kršiteljica po izvedenem dokaznem postopku sodišča ni prepričala. V nadaljevanju pa je sodišče obrazložilo, da je bil postopek o prekršku uveden po preteku več kot enega leta in pol; da storilka v zadnjih treh letih ni storila nobenega težjega cestnoprometnega prekrška; ter da storilka ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev, zaradi česar obstojijo pogoji iz 21. člena ZP-1 za izrek opomina. Glede plačila sodne takse je sodišče obrazložilo, da mora storilka plačati sodno takso po tarifni številki 8112 v znesku 30,00 EUR. Končno pa je sodišče v obrazložitvi še navedlo, da je odločilo delno v korist storilke, zato ji na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni določilo sodne takse.

7. Ob povedanem je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Izrek izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, nasprotuje razlogom sodbe, v katerih sodišče ugotavlja obstoj olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je po presoji sodišča storilkin prekršek posebno lahek (prvi odstavek 21. člena ZP-1) in ki torej narekujejo izrek opomina. Nejasna je tudi odločitev sodišča glede dolžnosti plačila sodne takse. V izreku sodbe je sodišče storilki naložilo plačilo sodne takse zaradi zavrnitve zahteve za sodno varstvo. V obrazložitvi sodbe sodišče sploh ni navedlo razlogov za tako odločitev (tega sicer vrhovni državni tožilec ne uveljavlja), je pa obrazložilo, da je storilka dolžna plačati sodno takso za izrek opomina po tarifni številki 8112, obenem pa je sodišče navedlo razloge, zakaj sodne takse ni določilo.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.